Jedro

V postopku denacionalizacije ni bilo moč vrniti več, kot je bilo nacionalizirano.

Posest točno določenih prostorov brez ustreznega pravnega naslova ne pripelje do priposestvovanja posameznega dela stavbe (drugi in tretji odstavek 20. člena v zvezi z 19. členom ZVEtL-1). Ker so bili pravni predniki nasprotne udeleženke lahko v dobri veri le glede tega, da so vsi skupaj lastniki in formalni posestniki celotne denacionalizirane mehanične delavnice, ne pa tudi v dobri veri, kateri prostor predstavlja v naravi kateri solastninski delež, ni mogoče govoriti o lastniški posesti na posameznem delu stavbe ne pravnih prednikov in ne nasprotne udeleženke, ne glede na to kdaj je prešla zapuščina (po pokojni upravičenki) na dediče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep v izpodbijanem delu(1) potrdi.

II. Predlagatelji sami nosijo svoje stroške odgovora na pritožbo.

(1) V točki A/III, kolikor se odločitev nanaša na posamezne dele stavbe 5, 6 in 7.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da na stavbi z ID znakom 000-227, stoječi na parceli št. 64/16 k. o. X, z naslovom L., obstoji etažna lastnina (točka A/I izreka); ugotovilo, da je parcela iz prejšnje točke pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del navedene stavbe (točka A/II izreka); ugotovilo, da ima navedena stavba posamezne dele z lastniki: PDS z ID znaki 000-227-1, 000-227-2, 000-227-3 in 000-227-4, katerih lastnik je A. A. do celote; PDS z ID znaki 000-227-5, 000-227-6 in 000-227-7, katerih lastnice so B. B. do 1/2, C. C. do 1/4 in D. D. do 1/4 (točka A/III izreka); na splošnih skupnih delih stavbe ugotovilo idealne deleže solastnine v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe (točka A/IV izreka); ugotovilo, da stavba z začasnim ID znakom ...., posamezni deli stavbe z začasnima ID znakoma ... ter nerazdeljeni posamezni deli stavbe z ID znakom ... po dokončni vzpostavitvi etažne lastnine ne obstojijo več (točka A/V izreka); ugotovilo, da je omejitev z zaznambo izbrisne tožbe pri začasno vpisanem PDS z ID znakom ... prenehala in ne preide na noben del stavbe (točka A/VI točka izreka); ugotovilo, da se v stvarno služnost, nujno pot in nepravo stvarno breme vpisano pri parceli št. 64/16 te k. o., v korist vsakokratnih lastnikov parcel št. ..., s tem sklepom ne posega (točka A/VII izreka). V nadaljevanju, pod točko B izreka, vzpostavilo etažno lastnino tudi na stavbi brez naslova z ID znakom 000-405 stoječi na parceli št. 64/4 k. o. X, ugotovilo pripadajoče zemljišče in posamezne dele stavbe ter lastnika; odločilo, da se po pravnomočnosti sklepa po uradni dolžnosti odloči o ustreznih zemljiškoknjižnih vpisih (točka C izreka).

2. Zoper odločitev v točki A/III izreka, kolikor se ta nanaša na posamezne dele stavbe 5, 6 in 7 ter njihovo lastništvo, se prva nasprotna udeleženka (v nadaljevanju nasprotna udeleženka) pravočasno pritožuje, zaradi bistvenih kršitev določb postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odločitev v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugotovi, da je lastnica delov stavbe 000-227-6 in 000-227-7 oziroma sklep v tem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da nasprotna udeleženka ni pridobila v last točno določenih prostorov. Dejstvo je, da je na podlagi prodajne pogodbe pridobila v posest odvetniško pisarno (dela 6 in 7), kar ni sporno. Tudi ni sporno, da je imela iste prostore že v posesti že pred sklenitvijo prodajne pogodbe na podlagi najemne pogodbe. Ugotovitev sodišča, da je posest izvajal prvi predlagatelj, je zato napačna. Sodišče je napačno presodilo dejstvo, da je bil sklep o dedovanju po pokojni M. H. izdan v letu 2002. Po drugem odstavku 78. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) preide zapuščina, o kateri se odloča v postopku denacionalizacije, na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Ta je v konkretnem primeru postala pravnomočna 20. 1. 1993, zato je zapuščina s tem datumom prešla na dediče. Nesorazmerje med površino poslovnih prostorov je nastalo že takrat, ko sta bila prostora izdelana. Že v najemni pogodbi med prvim predlagateljem in G. d. d. z dne 1. 10. 1998, je predmet najemne pogodbe poslovni prostor v izmeri 67,70m², kar pomeni, da prostor v sedanji obliki in površini obstaja že najmanj od leta 1996 oziroma 1997, kar je razvidno tudi iz kronološkega pregleda, ki so ga v spis predložili predlagatelji. Na strani 4 je dobro viden zid, ki je bil postavljen z namenom razmejitve zobozdravstvene ordinacije in sedanje odvetniške pisarne. Nasprotna udeleženka je kupila in vzela v posest odvetniško pisarno v obsegu, kot jo je imela v najemu, zato je ugotovitev sodišča, da ni pridobila lastninske pravice na delih stavbe 6 in 7, napačna. Lastništvo je izkazano najmanj s stopnjo verjetnosti, saj temelji na nespornih dejstvih glede uporabe. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da so predlagatelji v predlogu vloženem 10. 11. 2014, nasprotni udeleženki priznali izključno lastninsko pravico na celotni odvetniški pisarni, svoje navedbe so spremenili šele kasneje. Do tega se sodišče niti ni opredelilo. Sodišče je napačno uporabilo tudi 18. člen Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine (ZVEtL-1), ko je ugotovilo, da poslovnemu prostoru, ki je bil predmet denacionalizacije in dedovanja, ustrezajo posamezni deli 5 v izmeri 35,5m², 6 v izmeri 50,1m² in 7 v izmeri 15,1m², skupaj 100,7m². Sodišče pri tem ni upoštevalo pravnomočne odločbe o denacionalizaciji, s katero je bil pokojni vrnjen poslovni prostor v izmeri 112,98m² in sklepa o dedovanju po njej, kjer je bil predmet dedovanja prav tako poslovni prostor 112,98m². Obrazložitev sodišča, da deli stavbe 5, 6 in 7 ustrezajo prostoru, ki je bil vrnjen v postopku denacionalizacije, ob upoštevanju 18. člena ZVEtL-1, ni dopustna. Ta člen izključuje možnost ugotovitve drugačne površine, kot je ugotovljena v navedenih odločbah. V prodajni pogodbi z dne 22. 8. 2008 na podlagi katere je nasprotna udeleženka pridobila lastninsko pravico, je prav tako navedeno, da sta prodajalca solastnika poslovnega prostora na podlagi sklepa o dedovanju, kar pomeni, da je bila upoštevana površina 112,98m², ne glede na to, da v pogodbi površina ni izrecno navedena.

3. Predlagatelji so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, tistih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP), sodišče prve stopnje ni zagrešilo, konkretnih tovrstnih kršitev pa pritožba ne izpostavlja. Razloge sodišča prve stopnje (tudi) za odločitev v izpodbijanem delu sklepa, pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Glede na pritožbene navedbe pa še dodaja;

6. Z odločbo Komisije za nacionalizacijo pri izvršnem svetu ljudske skupščine L. št. 000-61-L/V z dne 26. 2. 1962 (priloga A8) je bilo ugotovljeno, da je del zgradbe v L., ki ga tvori poslovni prostor mehanične delavnice v pritličju zgradbe, prešel na dan 26. 12. 1958 kot nacionaliziran v družbeno last (dočim zgradba kot taka ni predmet nacionalizacije). Odločba izmer poslovnega prostora ne navaja, so pa te navedene v obrazložitvi odločbe Komisije za nacionalizacijo pri Okrajnem ljudskem odboru L., št. 000-60 z dne 24. 10. 1960 (priloga A14), s katero je bilo ugotovljeno, da je z dnem 26. 12. 1958 celotna stavba v L., kot nacionalizirana prešla v družbeno lastnino. Iz te odločbe izhaja izmera mehanične delavnice (ki je kasneje edina ostala nacionalizirana) v površini 110m², izmera preostalega dela pritličja, v naravi garaže, pa 108m². Po izmerah, ki jih je v tej zadevi s pomočjo izvedenca (natančneje) opravilo sodišče, znaša površina prostorov v zahodnem delu (garaža) 99,3m², v vzhodnem delu (bivša mehanična delavnica) pa 100,7m² oziroma po drugem načinu meritve 104,52m² proti 108,68m². Na podlagi navedenih izmer, upoštevaje ostale obširne razloge sodišča prve stopnje v 8. do 17. točke obrazložitve, so povsem prepričljivi njegovi zaključki: da je bilo ob nacionalizaciji pritličje stavbe sestavljeno iz dveh približno enakih delov, od katerih je en del predstavljal mehanično delavnico (vzhodni del), drug pa garažo s pomožnimi prostori (zahodni del); da je bil nacionaliziran vzhodni del, to je mehanična delavnica, kar pomeni skupino današnjih treh delov št. 5, 6 in 7 (glej skico list. št. 134), skupaj v površini 100,7m², torej približno (oziroma nekoliko več, kar je skladno tudi z odločbo o nacionalizaciji) polovico pritličnega dela stavbe; da je bil iz denacionalizacije izvzet zahodni del (garaža s pomožnimi prostori)2. 7. Z odločbo o denacionalizaciji RS Občina L. ..., Sekretariata za občo upravo, št. 000-84/92 z dne 16. 12. 1992 (priloga A9), je bil pokojni upravičenki M. H., vrnjen v last poslovni prostor v pritličju stanovanjsko poslovne stavbe, v izmeri 112,98m². Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da v postopku denacionalizacije ni bilo moč vrniti več, kot je bilo nacionalizirano. Iz denacionalizacijske odločbe tako izhaja tudi, da se vrača poslovni prostor, ki je kot nacionaliziran prešel v družbeno lastnino na podlagi odločbe Komisije za nacionalizacijo z dne 30. 4. 1960. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo določbe 18. člena ZVEtL-1, ki med drugim določa, da sodišče odloča na podlagi dokaznih pravil in domnev, ki jih določa ta zakon, razen če je drugače izkazano s pravnomočno odločbo sodišča ali drugega pristojnega državnega organa. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vsebino obeh odločb (s katero je bil poslovni prostor nacionaliziran in s katero je bil vrnjen), s tem pa tudi sklep o dedovanju po pokojni upravičenki, katerega predmet zapuščine je bil lahko poslovni prostor v obsegu kot je bil nacionaliziran in kot je bil lahko le v enakem obsegu tudi vrnjen. Po prepričljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje, je bil to prostor tedanje mehanične delavnice, ki je predstavljal približno polovico pritličja in sicer njegov vzhodni del (sedaj posamezni deli stavbe 5, 6 in 7). Izmera 112,98m² navedena v odločbi o denacionalizaciji (in v posledici v sklepu o dedovanju) ni odločilna3, bistvena je bila ugotovitev, da je bila predmet nacionalizacije mehanična delavnica, katere konkretne prostore in v kakšni izmeri je obsegala, pa je glede na pomanjkljive podatke, s katerimi je razpolagalo, pravilno v tem postopku ugotavljalo sodišče prve stopnje.

8. V denacionalizacijskem postopku vrnjeni poslovni prostor so po pokojni upravičenki podedovali I. R. in D. N. vsak do 1/4 ter M. C. do 1/2. Slednja je s svojim deležem razpolagala v korist druge in tretje predlagateljice za vsako do 1/4, prva dva pa sta svoj idealni delež prodala nasprotni udeleženki. Ta trdi, da je s prodajno pogodbo z dne 22. 8. 2008 (priloga A12) v dobri veri pridobila lastninsko pravico na posameznih delih stavbe, sedaj označenih kot posamezna dela 6 in 7, ki v naravi predstavljata odvetniško pisarno. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča iz pogodbe jasno izhaja, da je nasprotna udeleženka, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, od prodajalcev kupila le njuna idealna deleža. Predmet prodaje je bil 1/4 solastni delež vsakega od prodajalcev poslovnega prostora - mehanične delavnice (s pripadajočim zemljiščem), niso pa pogodbeniki določili, da temu deležu ustrezajo določeni prostori. Da je bilo temu tako izhaja tudi iz okoliščin, ki jih je izpostavilo sodišče prve stopnje: da je nasprotna udeleženka sama kot toženka v pravdni zadevi I P 2978/2007 (zaradi izpraznitve poslovnih prostorov) navedla, da je solastni del v naravi nerazdeljen in nedoločen; da tudi med dediči do delitve nepremičnine oziroma do vzpostavitve dejanske etažne lastnine v skladu s solastninskimi deleži ni prišlo (in pritožba ne izkaže drugače), zato tudi nihče ni mogel biti v dobri veri glede vprašanja, kateri prostor predstavlja v naravi kateri solastninski delež; da je iz odgovora na tožbo v zadevi I P 2978/2007 (na katerega se v tej zadevi sklicuje) razvidno, da so sporni prostori razdeljeni na zobno ambulanto 34,56 m2 in na odvetniško pisarno 67,60 m2, iz česar je bilo tudi nasprotni udeleženki jasno, da površina odvetniških prostorov ne ustreza solastninskemu deležu prodajalcev do ½. Prodajalca tako nista razpolagala z določenim realnim delom stvari, ampak samo z idealnim deležem nerazdeljene stvari. Za potrebe tega postopka je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da prodajna pogodba z dne 22. 8. 2008 ne predstavlja pravnega naslova, ki bi izkazoval upravičenje nasprotne udeleženke do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, v konkretnem primeru na delih 6 in 7. Takšnega pravnega naslova ne more predstavljati niti najemna pogodba z dne 1. 10. 2002 (priloga B5; ki kot predmet najema določa "pritličje v objektu M. 2 v površini 67,60m²").

9. Da je v letu 2002 pridobila v najem oba sporna prostora in jih od tedaj dalje ves čas uporabljala, res ni sporno, vendar posest točno določenih prostorov brez ustreznega pravnega naslova, ne pripelje do priposestvovanja posameznega dela stavbe (drugi in tretji odstavek 20. člena v zvezi z 19. členom ZVEtL-1)4. Ker so bili pravni predniki nasprotne udeleženke lahko v dobri veri le glede tega, da so vsi skupaj lastniki in formalni posestniki celotne denacionalizirane mehanične delavnice, ne pa tudi v dobri veri, kateri prostor predstavlja v naravi kateri solastninski delež, ni mogoče govoriti o lastniški posesti na posameznem delu stavbe ne pravnih prednikov in ne nasprotne udeleženke, ne glede na to kdaj je prešla zapuščina (po pokojni upravičenki) na dediče. 10. S prvotnim predlogom z dne 7. 11. 2014 so predlagatelji predlagali, med drugim, da se na posameznem delu stavbe, sedaj odvetniška pisarna, vknjiži lastninska pravica v korist prve nasprotne udeleženke, v spremembi predloga z dne 4. 12. 2014 pa, da se pri tem prostoru vknjiži solastninska pravica v korist druge in tretje predlagateljice ter nasprotne udeleženke, za vsako v ustreznem solastninskem deležu. To dejstvo odločitve glede na potek postopka, ne more spremeniti. Že v prvotnem predlogu so predlagatelji pojasnili, da je zaradi neurejenega pravnega in dejanskega stanja bivše mehanične delavnice, med udeleženci prihajalo do sporov, kar je bilo potrjeno tudi v tem postopku, zato dejstvo, da so predlagatelji v prvotnem predlogu (očitno pomotoma) soglašali, da prostore sedanje odvetniške pisarne v celoti pridobi v last nasprotna udeleženka, ne more biti odločilno.

11. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pri spornih prostorih ni izkazan pravni temelj pridobitve ali prenosa lastninske pravice v korist nobenega pridobitelja, je pravilno in zakonito na vseh treh spornih delih stavbe (5, 6 in 7) preneslo zemljiškoknjižno (solastninsko) stanje (začasno vpisanega dela z ID znakom 000-9002-1) in odločilo, da so solastnice navedenih posameznih delov stavbe nasprotna udeleženka do 1/2, predlagateljici pa vsaka do 1/4 (prvi odstavek 31. člena ZVEtL-1).

12. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, bo dokončna delitev predmet nepravdnega postopka zaradi delitve solastnine, v primeru spora tudi pravdnega, saj se v sporih v zvezi z lastništvom lahko ponovno odloča tudi še po pravnomočnosti odločbe izdane po določbah ZVEtL-1 (35. člen ZVETL-1).

13. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

14. Predlagatelji stroške odgovora na pritožbo nosijo sami, saj odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Nasprotna udeleženka stroškov pritožbe ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

2 Sedaj skupina, ki jo sestavljata del št. 4 v stavbi št. 227 in del št. 3 v stavbi št. 405. 3 Povzeta je iz najemne pogodbe z dne 14. 12. 1988 sklenjene med občino in Obrtnim podjetjem T. Kako sta stranki najemnega razmerja prišli do te izmere, v upravnem denacionalizacijskem spisu ni pojasnjeno (kot je neprerekano ugotovilo sodišče prve stopnje, pa iz tega spisa ni videti, da bi cenilec prostore sam ponovno izmeril). 4 Postopki, v katerih je bil predlog za vzpostavitev etažne lastnine na stavbi, na kateri je nastala etažna lastnina pred 1. 1. 2003 oziroma predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajenim pred 1. 1. 2003, vložen pred uveljavitvijo tega zakona, se nadaljujejo in dokončajo po določbah tega zakona (torej ZVETL-1), če ni v tem zakonu določeno drugače (prvi odstavek 57. člena ZVETL-1).