Jedro

Namen procesne ustanove oprostitve plačila stroškov postopka (to je sodnih taks in predujmov za stroške prič, izvedencev, ogledov in sodnih oglasov) je v tem, da se omogoči pravdno varstvo tudi takšnim osebam, ki zaradi svojega socialnega položaja ne zmorejo plačila svojih in sodnih stroškov. Takšno pravico pa imajo le fizične osebe, kar izhaja iz pogojev za dosego te pravice, določenih v 1. odst. 168. člena ZPP (...nujno za preživljanje...), ne pa tudi pravne osebe. V 6. odst. 168. člena ZPP je namreč izrecno določeno, da določbe o oprostiti plačila sodnih stroškov ter določbe o možnosti odložitve plačila oziroma obročnega plačila taks ne veljajo za pravne osebe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za odložitev plačila sodne takse za tožbo.

Zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Navedla je, da bi moralo sodišče jasno navesti zakon, po katerem je ravnalo, saj kratic ni dolžna poznati, pa če so te v pravniški praksi še tako običajne. Meni, da skuša sodišče podjetju protiustavno onemogočiti, da začne sodni postopek proti svojemu dolžniku. Po Ustavi RS so vse osebe pred zakonom enkopravne, kot določata 14. in 22. člen Ustave.

To velja tako za fizične kot pravne osebe, saj III. del Ustave, ki govori o gospodarstvu, nikjer ne določa, da bi bilo mogoče pravne osebe pred zakonom obravnavati drugače kot fizične. Zato sodišče ne more razlikovati med tistimi, ki v danem trenutku denar imajo in tistimi, ki ga nimajo. V kolikor pa zakon res razlikuje na ta način fizične in pravne osebe, pa predlaga, da višje sodišče zaprosi ustavno sodišče za presojo določil, ki se nanašajo na sodno takso.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik utemeljeno opozarja na to, da bi moralo sodišče prve stopnje Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 71/99, v nadaljevanju ZPP) navesti s polnim naslovom in ne le s kratico, in sicer bi sodišče moralo to storiti, ko je zakon prvič navajalo.

Vendar pa ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje. Namen procesne ustanove oprostitve plačila stroškov postopka (to je sodnih taks in predujmov za stroške prič, izvedencev, ogledov in sodnih oglasov) je v tem, da se omogoči pravdno varstvo tudi takšnim osebam, ki zaradi svojega socialnega položaja ne zmorejo plačila svojih in sodnih stroškov. Takšno pravico pa imajo le fizične osebe, kar izhaja iz pogojev za dosego te pravice, določenih v 1. odst. 168. člena ZPP (...nujno za preživljanje...), ne pa tudi pravne osebe. V 6. odst. 168. člena ZPP je namreč izrecno določeno, da določbe o oprostiti plačila sodnih stroškov ter določbe o možnosti odložitve plačila oziroma obročega plačila taks ne veljajo za pravne osebe. To pomeni, da tožeča stranka kot pravna oseba ne more doseči odloga plačila sodne takse, ne glede na to, kakšno je finančno stanje podjetja. S tem, ko je se je tožeča stranka odločila za nastopanje na trgu kot gospodarska družba, je torej sprejela tudi rizik plačevanja sodnih taks v sodnih sporih, če bo njeno poslovanje do tovrstnih sporov pripeljalo. Sodišče prve stopnje je zato predlog za odlog plačila sodne takse za tožbo povsem pravilno zavrnilo.

Glede na navedeno so pritožnikova izvajanja v zvezi s kršitvijo 14. in 22. člena Ustave RS neutemeljena in za ta postopek neupoštevna.

Sicer pa, če pritožnik meni, da je določilo 6. odst. 168. člena ZPP neustavno, lahko po določilu 24. člena Zakona o ustavnem sodišču (Ur.l. RS, št. 15/94) sam vloži pobudo za presojo ustavnosti tega določila pri Ustavnem sodišču RS.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče, ker tudi ni zasledilo absolutnih bistvenih kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. odst. 365. člena ZPP).