Jedro

Delno plačilo glavnice pomeni priznanje celotnega dolga, to je glavnice z obrestmi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijano sodbo se razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbe tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožniku znesek 34.756,78 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od 16.12.1995 dalje in povrniti pravdne stroške, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od dne izdaje prvostopne sodbe (18.10.1996) dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo". Odločilo še je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki 2.400,00 SIT pravdnih stroškov, v 15 dneh pod izvršbo. Obrazložilo je, da vtoževani znesek 34.756,78 SIT predstavlja zakonite zamudne obresti, od zneska glavnice 775.480,00 SIT, zaradi obročnega plačevanja odškodnine tožniku. Podlaga za plačilo zamudnih obresti pa je dolžnikova zamuda. Dolžnik je namreč v plačilni zamudi, če svoje obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev. V kolikor rok ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pismeno, z izvensodnim opominom, ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva njeno izpolnitev. V tem obravnavanem primeru s poravnavo med pravdnima strankama, dne 7.8.1995, rok za izpolnitev denarne obveznosti ni bil določen, tožnik pa tudi ni opominjal tožene stranke pred plačilom zadnjega obroka, zato po zaključku prve stopnje, ni bila v zamudi in zamudne obresti sploh niso tekle.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 353. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in predlaga, da se jo spremeni, v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku skupaj s pravdnimi stroški ali pa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka ni podala odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik navaja v pritožbi nova dejstva in predlaga nove dokaze.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni pozval tožene stranke k plačilu pred zadnjim nakazilom denarne odškodnine in stroškov, dne 15.12.1995, po navajanju v pritožbi ni točna. Tožeča stranka sicer res ni tožene stranke vse do 21.12.1995 pisno opomnila zaradi zamude, je pa to storila trikrat ustno. O tej novi okoliščini bi naj po predlogu tožnika v pritožbi, sodišče prve stopnje zaslišalo kot pričo uslužbenko J. B., ki je pri toženi stranki reševala tožnikov odškodninski zahtevek in tožnikovega pooblaščenca, ki je pozval toženo stranko k takojšnjemu plačilu, in sicer prvič že koncem meseca avgusta 1995. Nova okoliščina, s katero prihaja pritožba pa je tudi navajanje, da je tožena stranka že pred sklenitvijo sporne poravnave, kar velja še sedaj, uveljavljala 15 dnevni plačilni rok in se je s tem, ko tožnik ni navedel daljšega roka za izplačilo smatralo, da pristaja na uveljavljeni rok plačila.

V ponovljenem postopku bo zato moralo sodišče prve stopnje natančno raziskati zatrjevana dejstva in nato ugotoviti, ali je prišla in kdaj je prišla tožena stranka v zamudo z denarno obveznostjo, plačilom odškodnine in stroškov, po sklenjeni izvensodni poravnavi s tožnikom, dne 7.8.1995. Po določilu v drugem odstavku 324. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR pride dolžnik v zamudo, če rok za izpolnitev ni določen, ko upnik ustno ali pismeno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Od zamude denarne obveznosti dalje začnejo teči zamudne obresti, kot sicer pravilno obrazlaga v izpodbijani sodbi že prvostopno sodišče. V ponovljenem sojenju pa bo moralo sodišče prve stopnje tudi upoštevati, da delno plačilo glavnice pomeni priznanje celotnega dolga, to je glavnice z obrestmi, da ga je tožnik v smislu drugega odstavka 310. čl. ZOR dolžan sprejeti, razen če ima poseben interes, da ga odkloni kljub temu, pa ima pravico, da prejeto delno plačilo poračuna v smislu 313. čl. ZOR, to je, da najprej poračuna stroške, obresti in končno glavnico.

Po vsem tem je bilo treba pritožbi tožeče stranke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti, zadevo pa vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje (370. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbe je utemeljena v 3. odstavku 166. čl. ZPP.

Določbe ZPP in ZOR so bile uporabljene kot pravna pravila.