Jedro

Ker je tožeča stranka dokazala, da je s toženo stranko sklenila pogodbo o najemu poslovnih prostorov in posojilno pogodbo za kreditiranje vnaprej plačane najemnine, se tožena stranka pri tožbi na plačilo najemnine ne more sklicevati na dejstvo, da sta pravdni stranki sklenili dve pogodbi zaradi plačila davka.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala povračilo 434.275,00 SIT s pripadki.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Ne zanika, da mora plačati najemnino od 28.2.1998 do 30.4.1998. Zahteva, da se upošteva račun z dne 5.9.1995, ki se nanaša na poplačilo vrat. Račun prilaga k pritožbi. Ostali del dolga pa se nanaša na najemnino 300 DEM mesečno, kar naj bi bilo posojilo. Iz priložene odkumentacije se da ugotoviti, da je to najemnina, da bi se prikril davek. Pripravljena je plačati tudi ta del terjatve, vendar če bi šlo za realno kvadraturo, ki je bila v resnici manjša. Prosi, da se upošteva tudi plačilo priključka za telefon, ki je ostal v prostorih. Odločitev jo je tudi psihično strla in negativno deluje tudi na njenega otroka.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo z dne 30.3.1995 in da je bila mesečna najemnina dogovorjena v protivrednosti 400 DEM ter s predplačilom 1200 DEM v tolarski protivrednosti. Sodišče prve stopnje je verjelo tožeči stranki, da ker tožena stranka ni zmogla plačila predplačila, sta se dogovorili v pisni pogodbi z dne 4.4.1995, da je najemnina v tolarski protivrednosti 100 DEM mesečno in da sta podpisali za drugi del najemnine, to je za manjkajočih 300 DEM mesečno še posojilno pogodbo za posojilo 3.600 DEM brez obresti za dobo enega leta. Tožeča stranka torej zahteva izpolnitev plačila protivrednosti plačila 400 DEM za čas, ko najemnina ni bila plačana.

Nato sta pravdni stranki sklenili še pogodbo o priznanju dolga z dne 26.11.1996, katero je sodišče prve stopnje presojalo tako, da sta pravdni stranki le ugotovili višino obveznosti, ki so bile še odprte, oziroma so nastale s pogodob z dne 4.4.1995. Tudi to pogodbo je tožena stranka podpisala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala napake volje pri sklenitvi pogodbe in je zato ugovore toženke zavrnilo. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da če bi tožena stranka hotela uspešno uveljaviti ugovor sile, zmote ali zvijače ob podpisu pogodbe v tej pravdi (s katero zahteva tožeča stranka izpolnitev pogodbe), bi morala vložiti ustrezno nasprotno tožbo.

V pritožbi tožena stranka prvič ponudi pobotni ugovor, saj trdi, da je plačala račun z dne 5.9.1995 za popravilo vrat in zahteva tudi povračilo za telefonski priključek. Ugovor pobota, ki ni bil uveljavljan pred sodiščem prve stopnje, se ne more uveljavljati v pritožbi (3. odstavek 352. člena ZPP). Vse morbitne terjatve do tožeče stranke bo lahko tožena stranka uveljavljala v posebnem postopku. Tožena stranka v pritožbi še trdi, da je pripravljena plačati manjkajoči del najemnine, vendar se upira obračunu kvadratnega metra, saj so poslovni prostori imeli manj kvadrature, kot jo je obračunala tožeča stranka.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta ugovor ne more biti odločilen. Pravdni stranki sta najemnino določili mesečno za najem poslovnega prostora in nista vezali svoj dogovor na izračun po kvadratnem metru prostora. Zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo le pogodbo oziroma le dogovor med pravdnima strankama in ne izmere poslovnega prostora.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitev postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).