Jedro

Ni odločilno, ali so žice razpotegnili delavci izvajalca gradbenih del. Odločilno je, da zavarovanec tožene stranke ni poskrbel, da se gradbeni material in zlasti žice ne bi nahajale na pločniku, kjer so hodili pešci.

Zavarovanec tožene stranke bi moral zagotoviti postavitev materiala ob pločniku tako, da ne sega na pločnik in da onemogoči, da se tenke žice nahajajo na pločniku. Tožnica je hodila s primerno skrbnostjo, saj tankih žic ni videla. Skrbnost dobrega pešca ne zahteva, da pešec poleg materiala, ki je bil delno tudi na pločniku, opazuje, ali so mogoče tudi tenke žice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je po podlagi utemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke za povračilo nepremoženjske in premoženjske škode, ki jo je tožnica utrpela v dogodku z dne 2. 3. 2019. 2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodba je pomanjkljiva in nima razlogov o odločilnih dejstvih in se ne da preizkusiti. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje in posledično uporabljeno materialno pravo. Ni vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in padcem, saj bi tožnica svoj padec lahko preprečila, če bi po pločniku hodila z ustrezno skrbnostjo. Tožnica očitno ni bila skrbna in ni gledala na pot, po kateri je hodila. To je ustaljena sodna praksa, npr. II Cp 3597/2020 in II Cp 3559/2009. Sicer pešci ne bi bili dolžni pričakovati nepravilnosti na pločniku kot so pločevinke, smeti in podobno. Pločnik je bil glede na spisovne fotografije pregledan in prehoden. Pohodna površina pločnika je bila kljub žici na njem varna in ni odstopala od ostalih pohodnih površin. Slikovna dokumentacija kaže zgolj na eno žico, ki je vizualno barvno odstopala in ne drži, da je bila slabo vidna in nepričakovana ovira, kot izhaja iz sodbe. Da tožnica ni bila pozorna, potrjuje tudi izpovedba priče A. A., ki je povedala, da je tožnica naenkrat padla in udarila ob rob pločnika in sta nato videli, da je vse sorte naloženo na pločniku. Če bi bilo več ovir (žica in trakovi), bi pa te morala tožnica sploh opaziti. Pot je poznala in je bila zato njena pozornost zmanjšana in ni pazila z dolžno skrbnostjo. Pred tem je izpovedala, da je videla palete na pločniku, kar potrjuje, da ni bila dosti pozorna. Zgolj okoliščina, da je bilo tedaj nekaj žice (trakovi ali žica), ne predstavlja odškodninske odgovornosti zavarovanca pritožnice. Te ovire je moč obhoditi ali prestopiti in neživljenjsko je, da bi moral zavarovanec vsak trenutek pregledovati pločnik oziroma gradbišče. Priča B. B. je izpovedala, da so gradbišče dnevno kontrolirali, kar je potrdila tudi ugotovitev policistov. Policisti ob ogledu niso našli nepravilnosti, ki bi kazale na elemente kaznivega dejanja ali prekrška. Gradbišča ni bilo potrebno posebej ograjevati ali zavarovati, kar pritrjuje tudi sodba. Zavarovanec ni mogel preprečiti, da bi žice ali trakove veter ali tretja oseba zanesli na pločnik. Tožničin padec je bil osamljen primer in zato ni mogoče pripisati zavarovancu tožene stranke malomarnosti. Podredno pa bi bilo treba tožnici prisoditi najmanj 60 % odgovornosti.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev pritožbe. Tožnica je bila v času škodnega dogodka stara 75 let, imela je ustrezno obutev in bila pozorna. Na pločniku so bile žice 2 do 3 milimetra, kar je potrdil tudi tožničin mož. Žice je odstranil, da ne bi padli še drugi. Žice so sodile k materialu, ki je bil naložen ob pločniku. Priča C. C. je izpovedala, da so prišli rešilci in policija, priča pa je pobrala žico in jo odvrgla stran iz pločnika na deponijo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo pri odločanju na določbe OZ, ki urejajo krivdno odškodninsko odgovornost (131. člen OZ). Ko je presojalo ekskulpacijo tožene stranke oziroma zavarovanca, se je pravilno oprlo na določbe Gradbenega zakona in določbe Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, ki je bila sprejeta na podlagi Zakona o varnosti in zdravja pri delu. Zlasti Uredba, ki se uporablja tudi za tretje osebe na začasnem in premičnem gradbišču, določa, da mora biti gradbišče ves čas gradnje urejeno tako, da je omogočeno neovirano in varno izvajanje vseh del, da ne obstaja nevarnost za nastanek poškodb in zdravstvenih okvar delavcev in drugih oseb. To pomeni, da je v primeru, ko je gradbišče neposredno na ali ob prometni komunikaciji, mora biti poskrbljeno za varnost in zdravje mimoidočih, kakor tudi za varnost in zdravje delavcev na gradbišču. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da je šlo za enostavnejša gradbena dela, ki niso zahtevala popolno ograditev materiala. Vendar sodišče pravilno ugotovi, da je šlo za izvajalca, ki se poklicno ukvarja z gradbeni deli in ki bi moral poskrbeti za varnost mimoidočih, ki so hodili po pločniku. V neposredno bližino pločnika je izvajalec postavil začasno skladišče materiala in tam so bile tudi tenke žice, ki so bile skladiščene ob pločniku in očitno tudi na pločniku. Ostane odgovor na vprašanje, ali so bile te žice vidne oziroma ali je bila tožeča stranka dovolj pozorna, ko je hodila po pločniku.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo pravno pomembna dejstva: - tožnica je hodila po pločniku in nato ocenila, da je na nekaj stopila in ko je pogledala dol, se je zataknila z desno nogo ob tanko žico in sunkovito padla na tla in se udarila ob rob pločnika, - pločnik je bil zožen in priča A. A. je izpovedala, da je na pločniku bilo „vse sorte“ naloženo in tudi ob pločniku, - na fotografiji (priloga A7) se še vidijo tenke žice oziroma trakovi, kljub temu, da sta tako priča C. C. kot A. A. in tožnica povedali, da je bilo žic ob padcu več in da so bile fotografije posnete že, ko je priča C. C. in tožničin mož nekaj žic že odstranil, da ne bi padli tudi drugi, - ostale fotografije, ki so jih posneli policisti, so že bile v času, ko je bil opravljen ogled v večernih urah, padec je bil ob devetih zjutraj, - priča B. B. je izpovedala, da je bilo ob pločniku začasno skladišče gradbenega materiala in da so delavci ta material dnevno jemali, ko so delali, - priča B. B. je tudi izpovedala, da so začasno skladišče dnevno kontrolirali in sicer zvečer, če je skladišče v redu in ga niso zaščitili, - stanje na gradbišču se je dnevno spreminjalo in skladišče ni bilo ograjeno in ni bilo ločeno od pločnika, ob katerem se je nahajalo.

7. Zmotno meni pritožba, da je tožnica le padla zaradi nekaj žic, ki so vidne na fotografiji A7. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja priče C. C., ki je prišla ob samem dogodku ugotovilo, da so žice bile, da pa jih je odstranila priča, da ne bi še drugi padli. Sodišče prve stopnje je verjelo tožnici in priči A. A., da je bil pločnik zožan, ker je bil material delno na pločniku in da so bile žice na tleh. Šlo je za tenke žice, ki so slabo vidne, saj so iste barve kot asfalt oziroma nekoliko temnejše, ne pa drugačnih živih barv, kot zmotno meni pritožba. Pritožba zmotno očita tožnici, da je bila premalo pozorna na žice, saj je izpovedala, da je videla material na pločniku. Sodišče pa pravilno sklepa, da so bile žice slabo vidne in zato je bila tožničina pozornost bolj usmerjena na material, ki je bil na pločniku.

8. Sodišče je tudi pravilno sklepalo na podlagi zaslišanja tožnice in prič (tožničin mož, oba C. C. in priča A. A.), da je bil material na pločniku in da so bile žice „razpeljane oziroma potegnjene“ na pločnik iz začasnega skladišča ob pločniku. Sodišče na to sklepa, da ni odločilno, ali so žice razpotegnili delavci izvajalca gradbenih del. Šteje za odločilno, da zavarovanec tožene stranke ni poskrbel, da se gradbeni material in zlasti žice ne bi nahajale na pločniku, kjer so hodili pešci.

9. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na iudicate, kjer je šlo za primere, ko so bile v asfaltu napake zaradi obrabe1. V citiranih primerih je šlo za oceno, da asfaltirana pot oziroma cestišče ne more biti brez napak oziroma manjših udartin in da je to nekaj pričakovanega. Pa še to je v zadevi II Cp 1841/2022 sodišče prve stopnje prisodilo odgovornost zavarovanca tožene stranke z le 20 % sokrivdo tožeče stranke. V konkretnem primeru pa ni šlo za napake v asfaltu oziroma za očitek, da vzdrževalec cest ni vzdrževal ceste. Le v tem primeru bi bil obhod delavca izvajalca lahko ekskulpacijski razlog. Zavarovanec tožene stranke bi moral zagotoviti postavitev materiala ob pločniku tako, da ne sega na pločnik in da onemogoči, da se tenke žice nahajajo na pločniku. Tožnica je hodila s primerno skrbnostjo, saj tenkih žic ni videla. Skrbnost dobrega pešca ne zahteva, da pešec poleg materiala, ki je bil delno tudi na pločniku, opazuje, ali so mogoče tudi tenke žice. Odgovornost gradbenika je torej takšna kot jo določa uredba in ne gre le za pravni standard vzdrževalca pohodne površine, kot zmotno meni pritožba2. 10. Ostane še odgovor na vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni podana sokrivda tožeče stranke. Sodišče prve stopnje se je o tem opredelilo pod točko 15 obrazložitve in pritožbeno sodišče temu pritrjuje. Sodišče prve stopnje je namreč presojalo tožničino hojo ob njeni izpovedbi in izpovedbi priče A. A. Priča A. A. je hodila skupaj s tožnico po pločniku in obe sta izpovedali, da sta šele po padcu videli žice. Priča je izpovedala, da sta gledali naprej, da nista klepetali in da sta hodili počasi. Priča je še izpovedala, da je videla pred padcem kup palet, ki so bile na pločniku, vendar tudi priča ni videla žic. Pred tožničinim padcem sta hodila ena ob drugi, kjer pa je bilo preozko, pa je priča stopila iz pločnika na cestišče in nato nazaj na pločnik in da ni padla zato, ker je v kritičnem času že sestopila s pločnika. Sodišče pravilno ugotavlja, da se v dani situaciji ni moglo od tožnice pričakovati, da bo pri hoji neprestano gledala v tla. Iz fotografij pa se vidi, da se žice niso očitno razlikovale od podlage, na kateri so bile, saj je šlo za tanjše žice. Teh žic tožnica ni mogla pričakovati na pločniku in jih kljub običajni oziroma pričakovani skrbnosti pri hoji ni videla. Šlo je torej za slabo vidno in nepričakovano oviro na pločniku. Zato sodišče pravilno ugotavlja, da ni moč pripisati tožnici sokrivde.

11. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere opozarja pritožba, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Sodba ima razloge v vseh odločilnih dejstvih in ti razlogi niso v nasprotju. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

1 II Cp 3559/2009, II Cp 1841/2022 2 npr. II Ips 85/2013.