Jedro

Tožeča stranka je z nakupom proizvodov, ki jih je prodajala tožena stranka v okviru promocijske prodaje, in s tem, da je bila izžrebana, stopila s toženo stranko v pravno razmerje, po katerem je tožena stranka nasproti tožnici zavezana k izpolnitvi svoje javne obljube. Tožnica je v skladu z 262.čl.ZOR upravičena zahtevati izpolnitev.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zavrne pritožba tožene stranke in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 46.519,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.6.1998 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici tolarsko protivrednost zneska 45.706,80 ATS po prodajnem menjalniškem tečaju LB, Banke Domžale d.d. na dan plačila z obrestmi, ki jih ta banka priznava za hranilne devizne vloge na vpogled od 26.6.1993 dalje do plačila ter ji povrniti 101.515,00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je tožena stranka ob promocijski prodaji obljubila, da bo izžrebanim kupcem podelila nagrade. Tožena stranka je opravila žrebanje dne 26.6.1993 in je bila tedaj izžrebana tožnica za osebni avto Mazda. Tožena stranka je glede na delen uspeh prodaje bila pripravljena tožnici prispevati k nabavi avtomobila 30,7 odstotka kupnine. Pri tem se je sklicevala na pogoj, določen v prospektu, da bodo nagrade podeljene v polno ob prodaji njenih artiklov že samo v 15 odstotkih slovenskih gospodinjstev. Sodišče ni upoštevalo stališča tožene stranke, da je zaradi tega dolžna le prispevati k nakupu izžrebanega avtomobila, preostalo kupnino pa mora plačati tožnica sama.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo javno obljubo tožene stranke, oglas v časopisu Delo dne 30.6.1996, obvestilo tožnici, da je izžrebana ter zapisnik o žrebanju. Zapis v javni obljubi "V polno bodo nagrade podeljene ob prodaji naših artiklov že samo v 15 % slovenskih gospodinjstev" je razumelo tako, da je tožena stranka glede na nepopoln uspeh prodaje dolžna izročiti tožnici izžrebano nagrado le delno in sicer tako, da prispeva k nakupu avtomobila 30,7 odstotkov, ostalo pa mora plačati tožnica sama. Nagrada je avtomobil, ki ga ni mogoče izročiti delno. Zato lahko tožena stranka izpolni svojo obveznost le s prispevkom k nabavi avtomobila. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe 229. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR), ko je tožnici prisodilo delež avtomobila v denarju, k čemur se tožena stranka v svoji javni obljubi ni zavezala.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbo druge stopnje. Navaja, da javna obljuba ne navaja kriterijev, po katerih bi se določila uspešnost prodaje. Niti v časopisu, niti v dopisu tožnici ni bilo navedeno, da prodaja ni bila uspešna in da bi morala tožnica plačati razliko v vrednosti, če želi prevzeti nagrado. Meni, da bi ji morala tožena stranka izročiti celotno nagrado, tožila pa je le na tisti del, ki je bil tudi za toženo stranko nesporen. Javna obljuba toženo stranko zavezuje k izpolnitvi. Ker pa izpolnitev ni mogoča z izročitvijo dela avtomobila, lahko tožnica zahteva izplačilo dela nagrade v denarju.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je utemeljena.

Tožena stranka je v svojem prodajnem prospektu javno obljubila, da bo med kupci proizvodov ob njeni "veliki promocijski prodajni akciji" izžrebala dobitnike nagrad, med drugimi avtomobilov Mazda. Svojo obljubo je omejila s pogojem, ki se glasi. "V polno bodo nagrade podeljene ob prodaji naših artiklov že samo v 15 % slovenskih gospodinjstev." Tožena stranka je v skladu s svojo javno obljubo opravila dne 26.6.1993 javno žrebanje nagrad. Izžrebana je bila tudi tožnica. V časopisu Delo je bil objavljen dne 30.6.1993 izid žrebanja. Tam je med drugim navedeno, da je tožnici podeljena nagrada osebni avto Mazda (točka 10 objave). Objava navaja: "Prvih 21 najlepših nagrad, ki bodo podeljene glede na uspešnost prodaje" in navaja 21 izžrebancev brez vsake omejitve glede obsega navedenih nagrad. Ta objava se ne sklicuje na pogoj iz prospekta o prodaji v 15 odstotkih slovenskih gospodinjstev. Nasprotno, navaja, da bodo nagrade podeljene glede na uspešnost prodaje. Enako obvestilo je tožena stranka poslala tožnici. Na obvestilu je pripis o tem, da nagrade niso vnovčljive, so pa prenosljive in da jih izžrebanci lahko dvignejo na sedežu podjetja. Na podlagi teh listin ni mogoče nikakršno drugačno sklepanje, kot da je bila tožnica izžrebana za osebni avtomobil Mazda. Na nadaljnjem obvestilu, naslovljenem na tožnico, je naveden tip avtomobila: 121 S 4v in cena 148.881,59 ATS; uspešnost prodaje =>DELEŽ SECOM-a:30,7% = 45.706,80 ATS ter možnost najema kredita. To obvestilo v nasprotju s prejšnjima zmanjšuje tožničino nagrado na 30,7 odstotka in to denarno izrazi z zneskom 45.706,80 ATS, česar ni mogoče razumeti drugače, kot da tožena stranka ponuja ta znesek kot nagrado. Pripis o možnostih kredita lahko pomeni le, da tožena stranka nudi tožnici pravico izbire med denarjem ali pa avtomobilom, ki bi ga tožnica nabavila s kreditom in navedenim prispevkom tožene stranke. Nikakor pa to ne pomeni, da ima tožnica edino možnost sama kupiti avto ob prispevku tožene stranke 45.706,80 SIT. Taka razlaga obveznosti tožene stranke je v popolnem nasprotju z vsemi navedenimi listinami, ki predstavljajo pravno podlago za nastanek obveznosti tožene stranke in za upravičenje tožnice, da zahteva izpolnitev prevzete obveznosti od tožene stranke. Razlaga teh listin, na katero opira sodišče druge stopnje svojo odločitev, je napačna. Pogoj, pripisan javni obljubi, ne pomeni, da bi morali dobitniki nagrad izžrebane nagrade sami kupiti ob delnem prispevku tožene stranke. To iz besedila javne ponudbe ne izhaja. Pravilo o razlagi listin, po katerem se pri listinah, ki jih vnaprej pripravi ena stranka, nejasnosti razlagajo v korist druge stranke (100.čl. ZOR), izključuje tako razlago. Tožena stranka bi lahko poljubno omejila razpisane nagrade, vendar samo, če bi to jasno izhajalo iz javne obljube. Pogoj, pripisan javni obljubi, pa omogoča tudi druge razlage, na primer, da bo podeljenih manj nagrad, toda te v celoti, ali pa da bo izplačana sorazmerna vrednost nagrad in podobno. Po javni objavi izida žrebanja si tožena stranka sploh ni pridržala pravice, da se sklicuje na pogoj iz javne obljube.

Nasprotno: glede na uspešnost prodaje je objavila izžrebance in nagrade. Zato je pravno nepravilno stališče, ki ga je naknadno zavzela tožena stranka, ko je podelitev nagrad začela pogojevati s tem, da jih nagrajenci doplačajo. Po vsebini enaka drugostopna razlaga listin je v nasprotju z vsebino teh listin, pa tudi v nasprotju s smislom določbe 229.čl. ZOR in pravilom o razlagi listin po 100.čl. ZOR.

Tožeča stranka je z nakupom proizvodov, ki jih je prodajala tožena stranka v okviru promocijske prodaje, in s tem, da je bila izžrebana, stopila s toženo stranko v pravno razmerje, po katerem je tožena stranka nasproti tožnici zavezana k izpolnitvi svoje javne obljube. Tožnica je v skladu z 262.čl.ZOR upravičena zahtevati izpolnitev. Ker se je zadovoljila z delno izpolnitvijo v skladu deležem, ki ga je tožena stranka sama določila, in ker takšna delna izpolnitev ni mogoča v naravi, je upravičena zahtevati vrednost dolgovane stvari (290.čl. ZOR). Zato je utemeljen njen denarni zahtevek v obsegu dela izžrebane nagrade, ki je tudi za toženo stranko nesporen. Končno tožena stranka ni pojasnila, zakaj bi bilo zanjo težje breme izplačati nesporni znesek tožnici namesto dobavitelju avtomobila. Tudi zato ne more biti pomislekov o utemeljenosti tožničinega zahtevka.

Revizijsko sodišče je odločilo na podlagi 1. odst. 395.čl. ZPP.

Pritožbenih stroškov tožnica ni imela. Odločitev o revizijskih stroških temelji na 2. odst. 166.čl.in na 1. odst. 154.čl. ZPP.