Jedro

Ker tožnica tožene stranke ni obvestila o kakršnikoli spremembi prebivališča, ji je tožena stranka tako pisno obdolžitev z vabilom na zagovor kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pravilno osebno vročala na naslovu, ki je bil določen v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da sodišče ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke tožeči stranki, ki je bila podana v obliki samovoljne in enostranske prekinitve pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke in z dejanjem tožene stranke, ko je samovoljno in enostransko odjavila tožečo stranko iz pokojninskega in invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja za starševsko varstvo, zavarovanja za primer brezposelnosti vse z dnem 29. 8. 2009 v celoti nična in se v celoti razveljavi in odpravi, ter takšno dejanje tožene stranke nasproti tožeči stranki nima nobenih pravnih učinkov in je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in odpraviti vse posledice nezakonite odpovedi in prekinitve izvajanja pogodbe o zaposlitvi, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnico nazaj na delo in ji od dne 29. 8. 2009 dalje vzpostaviti delovno razmerje, ki ne bo prekinjeno, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih je imela tožeča stranka pri toženi stranki neposredno pred dnem 29. 8. 2009, obračunati in izplačati plače za vsak mesec posebej od 29. 8. 2009 dalje in sicer mesečno bruto plačo v višini 1.500,00 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsake zapadle mesečne plače, ki zapade v plačilo vsakega petnajstega dne v mesecu za pretekli mesec, vse dalje do plačila, od izplačanih plač odvesti pripadajoče prispevke in akontacijo davka, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila ter je tožena stranka dolžna tožeči stranki v delovno knjižico vpisati delovno dobo od dne 29. 8. 2009 dalje, ki ne sme biti prekinjena in ji priznati vse ostale pravice iz naslova delovnega razmerja, vse v roku 8 dni pod izvršbo in tožnici izplačati plačo za mesec avgust 2009 v višini 1.500,00 EUR do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se, razen v delu odločitve o stroških postopka, kjer je odločeno, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, iz vseh pritožbenih razlogov 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) pritožuje tožeča stranka. Navaja, da tožena stranka tožnici sploh ni osebno in neposredno vročila izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj se osebna vročitev ne more opraviti na kraju, kjer tožnica dejansko ne živi. Iz dopisa družbe K. d.o.o. z dne 24. 8. 2009 izhaja, da je bila vročitev opravljena tožničini materi, to pa ni osebna vročitev. Ob tem pa tožeča stranka poudarja, da tožnica na naslovu ..., ne stanuje. Tožena stranka je tožnico nezakonito in nepravilno odjavila iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tožeča stranka s postavljenim tožbenim zahtevkom izpodbija odpoved pogodbe o zaposlitvi ter vse posledice, ki iz tega izhajajo in zanika vse očitane kršitve pogodbe o zaposlitvi, ki ji jih očita tožena stranka, zato bi moralo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločiti po vsebini in odločitev vsebinsko obrazložiti. Ker sodišče tega ni naredilo, je kršilo 14. in 15. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, poleg tega pa tudi ni izvedlo s strani tožeče stranke predlaganih dokazov. Predlaga, da se izpodbijana sodba v celoti razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem je pritožbene navedbe prerekala kot neresnične in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ni storilo tistih, ki jih v pritožbi zatrjuje tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je o postavljenem tožbenem zahtevku odločilo po vsebini, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek, saj je ugotovilo, da tožena stranka tožeči stranki ni samovoljno in na podlagi enostranske prekinitve pogodbe o zaposlitvi odpovedala pogodbe o zaposlitvi, ampak ji je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, za kar je imela tudi ustrezen pravni temelj. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), pa odgovarja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka tožnici ni osebno in neposredno vročila izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker se osebna vročitev ne more opraviti na kraju, kjer tožnica dejansko ne živi. Te navedbe so protispisne, saj je tožeča stranka skupaj s tožbo v spis vložila fotokopijo osebne izkaznice (A1), iz katere je razvidno, da je imela tožnica v obdobju od 23. 10. 2000, ko je bil ta osebni dokument tožnici izdan, do dneva vložitve tožbe stalno bivališče prijavljeno na naslovu .... Iz pogodbe o zaposlitvi (B1) je razvidno, da je imela tožnica stalno bivališče v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi (dne 10. 11. 2008) na naslovu ..., začasno prebivališče pa na naslovu ..., Ljubljana. Ker ji je tožena stranka, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, obdolžitev in vabilo na zagovor, prav tako pa tudi izredno odpoved, vročila skladno z določilom 2. odstavka 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki določa, da se osebna vročitev opravi praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslov, ki je določen v pogodbi o zaposlitvi, razen če je delavec pisno sporočil drug naslov in 3. odstavkom 87. člena ZDR, ki v zvezi z vročanjem izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi napotuje na pravila pravdnega postopka. Ker tožnica toženi stranki ni sporočila kakršnekoli spremembe njenega stalnega ali začasnega prebivališča, ji je tožena stranka obdolžitev vročila skladno z določilom 1. odstavka 140. člena ZPP, po katerem se pisanje, če se tisti, ki mu je treba pisanje vročiti, ne najde v stanovanju, vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva (v tem primeru tožničini materi), izredno odpoved pa skladno s 144. členom ZPP, saj kadar tisti, na katerega je pisanje naslovljeno, oziroma tisti, ki bi bil pisanje zanj po tem zakonu dolžan sprejeti brez zakonitega razloga noče sprejeti pisanja (tožničina mati je brez zakonitega razloga zavrnila sprejem pisanja), ga vročevalec pusti v stanovanju ali v prostorih, kjer oseba dela, ali v njenem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku, če tega ni, pa pisanje pritrdi na vrata stanovanja oziroma prostorov, na vročilnici pa napiše dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je pustil pisanje in se šteje, da je s tem vročitev opravljena. Pogodba o zaposlitvi je tožnici prenehala zaradi izredne odpovedi, ki ji jo je podala tožena stranka in ni bila samovoljno in enostransko prekinjena s strani tožene stranke.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnica s postavljenim tožbenim zahtevkom izpodbija izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. To ni res, saj to ne izhaja niti iz njenih tožbenih navedb niti iz tožbenega zahtevka, pri katerem je ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje vztrajala. Tako tožeča stranka ni prerekala temelja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je sodišče prve stopnje pravilno odločilo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. Pri tem je izvedlo vse dokaze, ki so bili potrebni za ugotovitev dejanskega stanja, ostale pa je skladno z 2. odstavkom 287. člena ZPP kot nepotrebne zavrnilo.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 41. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), po katerem delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.