Jedro

Po stališču pritožbenega sodišča uporaba te določbe ne pride v poštev na način, da bi moral delavec zaradi neuspeha v pravdi delodajalcu povrniti višje stroške postopka, kot jih nosi sam. Odvetnik lahko to določilo uporabi v razmerju do svoje stranke - delodajalca, ni pa dopustno tega stroškovnega bremena delodajalca v pravdi prevaliti na delavca. To bi pomenilo neenakost strank (Pdp 683/2018). Zato je pritožbeno sodišče nagrado za odgovor na tožbo znižalo za neutemeljeno povišani del.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se II. točka izreka glasi: "Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 574,91 EUR v roku 8 dni od prejema sklepa, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 186,66 EUR v roku 8 dni od prejema tega sklepa, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe postopek ustavilo (točka I izreka) in tožniku naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 798,90 EUR v roku 8 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper II. točko izreka sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče toženi stranki neutemeljeno priznalo 100 % povišanje zaradi zastopanja delodajalca. S tem je delavca postavilo v slabši položaj. Ker je šibkejša stranka, je nedopustno, da se ga v primeru neuspeha obremeni z dvakratnim plačilom. Četudi OT dopušča zvišanje odvetniške storitve za 100 %, lahko odvetnik navedeno določilo uporabi v razmerju do delodajalca, ne more pa zahtevati povrnitve stroška v tej višini od delavca v sodnem postopku. S tem v zvezi se sklicuje na stališča iz sklepa Pdp 683/2018 o ustavno sporni neenakosti strank. Uveljavlja še, da bi moralo sodišče nagrado za zastopanje na prvem naroku odmeriti v enaki višini kot v zadevi Pdp 121/2019, ne pa v višini 500 točk. Meni tudi, da je sodišče toženi stranki napačno priznalo 50 točk za soglasje k umiku tožbe, saj ne gre za obrazloženo vlogo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa v skladu z navedenim spremeni.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je delno zmotno uporabo materialnega prava.

5. Tožnik pravilno navaja, da mu je sodišče glede dela nagrade za odgovor na tožbo neutemeljeno naložilo povrnitev 100 % povišanih stroškov tožene stranke (2 x 160 točk) po tar. št. 15/1c Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015), ki določa, da se v zadevah, opredeljenih pod tar. št. 15/1b, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po stališču pritožbenega sodišča uporaba te določbe ne pride v poštev na način, da bi moral delavec zaradi neuspeha v pravdi delodajalcu povrniti višje stroške postopka, kot jih nosi sam. Odvetnik lahko to določilo uporabi v razmerju do svoje stranke - delodajalca, ni pa dopustno tega stroškovnega bremena delodajalca v pravdi prevaliti na delavca. To bi pomenilo neenakost strank (Pdp 683/2018). Zato je pritožbeno sodišče nagrado za odgovor na tožbo znižalo za neutemeljeno povišani del. 6. Pritožba utemeljeno predlaga tudi znižanje nagrade za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo (500 točk). Ta se po tar. št. 15/3a odmeri v višini 360 točk (200 + 160). Neutemeljene pa so pritožbene navedbe glede priznane nagrade za vlogo (soglasje k umiku tožbe) v višini 50 točk, saj sodišče te vloge ni vrednotilo kot obrazloženo vlogo po tar. št. 15/2 OT, ampak kot drugo vlogo po tar. št. 19/4 OT.

7. Glede na navedeno stroški tožene stranke znašajo za odgovor na tožbo 360 točk (200 + 160 točk) , za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 360 točk, 50 točk za soglasje k umiku tožbe, kar z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV znaša 574,91 EUR.

8. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je znesek 798,90 EUR znižalo na 574,91 EUR. V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (1. in 3. točka 365. člena ZPP).

9. Tožnik je v pritožbenem postopku uspel v pretežni meri, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti 250 točk za pritožbo, kar z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV znaša 186,66 EUR (154. in 165. člen ZPP).