Jedro

Tožnica ni upravičena za uveljavljanje pravic po ZZVN, konkretno statusa izgnanke, po svoji pokojni mami. Gre za pravico, ki je vezana zgolj na določeno osebo in jo lahko uveljavlja le oseba, ki je bila sama žrtev vojnega nasilja, zaradi česar pravice iz tega statusa niso prenosljive in podedljive.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel tožničin zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ki mu je bil odstopljen 25. 8. 2010 (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka pa izhaja, da stroškov postopka ni.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica 17. 8. 2010 pri Upravni enoti Cerknica vložila zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – izgnanke za pokojno A.A. Upravni organ je po pregledu zahtevka ugotovil, da želi tožnica uveljavljati status žrtve vojnega nasilja – izgnanke po pokojni A.A., umrli ... 2008, ki je bila v času druge svetovne vojne pregnana iz takratnega doma v ... s strani partizanske vojske. Upravni organ je po uradni dolžnosti ugotovil, da je bila tožnici 26. 3. 2010 izdana pozitivna odločba, s katero ji je organ priznal status žrtve vojnega nasilja – begunke, ki pa je sedaj v postopku pritožbe. Po 2. točki prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/2006-UPB2 in spremembe, v nadaljevanju ZUP) je organ dolžan najprej zahtevo preizkusiti in jo s sklepom zavreči, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Ker je bilo v teku postopka ugotovljeno, da tožnica po tem zakonu ne uveljavlja svoje pravice ali pravne koristi, saj želi priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – izgnanke (pravilno begunke) po pokojni materi, je prvostopenjski organ tožničino zahtevo zavrgel. Organ navaja, da gre v primeru žrtve vojnega nasilja izključno za osebni status in zato pravic po tem zakonu druga oseba nikakor ne more uveljavljati.

Tožničino pritožbo zoper navedeni sklep je zavrnilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve kot drugostopenjski organ. Sklicuje se na 1. člen Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/2003-UPB in 72/2009, v nadaljevanju ZZVN), ki določa kdo je žrtev vojnega nasilja po tem zakonu. Navedeni zakon je bil dopolnjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN-H, Uradni list RS, št. 72/2009), ki se uporablja od 1. 1. 2010. Slednji v drugem odstavku 1. člena določa, da je žrtev vojnega nasilja tudi državljan Republike Slovenije, ki je bil kot civilna oseba izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom drugih oboroženih sil. Kot druge oborožene sile se pri tem štejejo: enote Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije ter enote zaveznikov protifašistične oziroma protinacistične koalicije (druge oborožene sile). V drugi alineji 2. a člena ZZVN-H pa je določeno, da je žrtev vojnega nasilja na podlagi določbe drugega odstavka 1. člena navedenega zakona tudi oseba, ki je kot begunec morala v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zapustiti svoj dom zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja, ki so jo povzročile druge oborožene sile, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece (begunec), če ni prostovoljno ali poklicno sodelovala z agresorjem in oseba, rojena staršem v teh okoliščinah.

Drugostopenjski organ ugotavlja, da tožnica svoj zahtevek opira na 2. a člen noveliranega ZZVN, ki omogoča pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja tudi osebi, ki ji je bilo nasilje povzročeno s strani drugih oboroženih sil, v konkretnem primeru partizanov. Tožnici je bila 26. 3. 2010 že izdana pozitivna odločba, s katero ji je bil priznan status žrtve vojnega nasilja – begunke. Status izgnanke pa uveljavlja za pokojno mamo A.A., ki je umrla ... 2008, in je bila v času druge svetovne vojne s strani partizanov pregnana iz takratnega doma v ... Pravice po ZZVN so osebne pravice, ki so nepodedljive in neprenosljive, zato ne preidejo na njegove potomce in jih le ti ne morejo uveljavljati, uveljavlja jih lahko le oseba, ki je bila sama žrtev nasilja. Prvostopenjski organ je zato izpodbijani sklep pravilno oprl na 129. člen ZUP.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in jo v tožbi izpodbija ter predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi. Navaja, da je po ZZVN za A.A. 30. 4. 1997 vložila na Upravno enoto Cerknica zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – izgnanke ter vpis v evidenco žrtev in priznanje pravic. Upravna enota Cerknica zahtevku ni ugodila (odločba z dne 19. 12. 2001), ker A.A. ni bila pregnana iz svojega doma zaradi povračilnih ukrepov okupatorja, izgnali so jo partizani. Tožnica prosi, da se A.A. prizna status in pravice žrtve vojnega nasilja – izgnanke ter uveljavlja svoje pravice in pravne koristi. V tožbi opisuje razmere, v katerih je živela tožničina družina v času druge svetovne vojne. Oče je bil interniran s strani okupatorja, zato so živeli brez očeta. Mama A.A. je otroke preživljala sama. Tožnica je bila stara osem let, imela je dva brata dvojčka, ki sta bila stara šest let. Ponoči 29. 11. 1943 so prišli partizani, ki so jih izgnali iz domače hiše, hišo razdejali, mamo odpeljali, otroci pa so ostali sami. Nato so bili pri raznih sorodnikih. Partizani so v njihovo hišo vselili stranko - neko družino, v hišo je bil nastanjen štab Franca Rozmana Staneta. Po osvoboditvi so se vrnili v svojo hišo, pri njih je še pet let stanovala stranka, ne da bi plačevala najemnino. Njihova mama je bila velika žrtev vojnega in povojnega nasilja. Od hudih travm je duševno zbolela. Starša sta izgubila vse. Nikomur nista nič slabega storila. Tožnica opisuje nadaljnje krivice, ki so spremljale njihovo družino (odvzem lokala, mami so odklonili izdajo obrtnega dovoljenja, zaplemba premoženja, uvedba postopka zoper očeta ...), škoda pa jim ni bila priznana tudi ne v postopku denacionalizacije z utemeljitvijo, da je škoda nastala med vojno. Zato se je tožnica obrnila na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourg, ki pa jo je v letu 2006 obvestilo, da ni ugotovilo znakov kršitev pravic in svoboščin, ki jih jamčijo Konvencija in njeni Protokoli. Tožnica se nadalje sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. I-266/04-105, ki je odločilo, da je ZZVN v neskladju z Ustavo in da ne sme razlikovati, katera od vojskujočih se strani je povzročila okoliščine, katerih posledica opravičuje status vojnega nasilja. Državni zbor je bil ugotovljeno neskladje dolžan odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu RS, to je do 17. 11. 2007, kar pa le-ta ni storil. Tožnica med drugim opisuje kako je mati po očetovi smrti živela v pomanjkanju z dvema nedoletnima otrokoma in brez pokojnine. Sklicuje se na vse krivice, ki so ji bile storjene. Z izpodbijanim sklepom je bila tožničina zahteva zavrnjena z utemeljitvijo, da ne uveljavlja nobenih svojih pravic. Tožnica navaja, da vlaga tožbo zaradi uveljavljanja svojih pravic, pravice do vojne odškodnine in drugih pravic. Tožnica je zakonita dedinja po pokojni mami A.A. Po očetovi smrti je bila dolžna kot najstarejša in edina zaposlena v družini prevzeti skrb, obveznosti in odgovornost za družino. Tožnica opisuje kaj vse je storila za družino in kako je skrbela za mamo, vendar na koncu ostala brez vsega premoženja. Pojasnjuje, da je upravičena, da uveljavlja zahtevek za odškodnino, ker je vlagala svoja sredstva za vzdrževanja in obnavljanje hiše. Sklicuje se na to, da je že leta 1997 za mamo A.A. uveljavljala zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – izgnanke in njene pravice. V smislu ZZVN pa uveljavlja svoje pravice in pravne koristi in uveljavlja: odškodnino za povzročeno škodo, navedeno v Seznamu vojne škode na zaseženih imetjih in odškodnino za povzročeno škodo za zaplembo premičnega premoženja v hiši v ... ter za zaplembo premičnega premoženja v trgovini z mešanim blagom, pri čemer navaja izračun višine odškodnine za posamezno vrsto premoženja.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločitve. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožnica pri upravnem organu v letu 2010 vložila zahtevo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja – izgnanke za svojo pokojno mamo A.A. (ki je umrla leta 2008). Prvostopenjski organ je njeno zahtevo zavrgel, ker tožnica ne uveljavlja kakšne svoje pravice in navedel, da gre v primeru žrtve vojnega nasilja kot ga uveljavlja tožnica izključno za osebni status, zaradi česar teh pravic druga oseba ne more uveljavljati.

S takšnim zaključkom obeh upravnih organov se strinja tudi sodišče. Tudi po presoji sodišča tožnica ni upravičena za uveljavljanje pravic po ZZVN, konkretno statusa izgnanke, po svoji pokojni mami A.A. Sodišče sprejema kot pravilno razlago obeh upravnih organov, da gre za pravico, ki je vezana zgolj na določeno osebo. Iz 1. člena ZZVN izhaja, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Z novelo tega zakona (ZZVN-H) je bil ta člen dopolnjen z novim odstavkom, po katerem je žrtev vojnega nasilja tudi državljan Republike Slovenije, ki je bil kot civilna oseba izpostavljen nasilnim dejanjem in prisilnim ukrepom drugih oboroženih sil. Kot druge oborožene sile se pri tem štejejo enote narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije ter enote zaveznikov protifašistične oziroma protinacistične koalicije. Iz nadaljnih določb ZZVN pa izhaja podrobnejša opredelitev posameznih vrst žrtev vojnega nasilja (izgnanec, begunec...). Tožnica uveljavlja status izgnanke za svojo pokojno mater, vendar pa gre za pravico, ki jo lahko uveljavlja le oseba, ki je bila sama žrtev vojnega nasilja, zaradi česar pravice iz tega statusa niso prenosljive in podedljive. Tožbene ugovore tožnice, ki se s tem ne strinja, pa sodišče zavrača. Na drugačno odločitev v navedeni zadevi ne vpliva sklicevanje tožnice, da je za svojo mamo A.A. v letu 1997 vložila zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – izgnanke ter vpis v evidenco žrtev ter da je bila zahteva zavrnjena iz razloga, ker so A.A. iz njenega doma izgnali partizani. Iz ZZVN izhaja kdo je žrtev vojnega nasilja, z novelo tega zakona (ZZVN-H), ki se uporablja od 1. 1. 20101, pa je bilo določeno, da je žrtev vojnega nasilja tudi državljan Republike Slovenije, ki je bil kot civilna oseba izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom drugih oboroženih sil, pri čemer se za slednje med drugim štejejo enote Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije. V konkretni zadevi je tako pravna podlaga, da bi tožničina mati bila upravičena do pridobitve statusa žrtve vojnega nasilja, obstojala šele od uveljavitve omenjene novele ZZVN, ko je bila tožničina mati že pokojna.

Ne glede na okoliščine in razloge, zaradi katerih tožničini materi v času njenega življenja ni bil priznan status žrtve vojnega nasilja, pa v tem postopku tožnica ne more uveljavljati tega statusa za pokojno mater in z njim povezanih pravic po materini smrti že iz razloga, ker gre za osebne pravice. Zaradi osebnega značaja teh pravic in njihove neprenosljivosti za odločitev tudi ni relevantno, kaj je tožnica storila za svojo pokojno mater, v kar sodišče ne dvomi. Novela ZZVN, ki se uporablja od 1. 1. 2010, je predpis, ki je relevanten za uveljavljanje tožničinih pravic, torej pravic, ki se nanašajo na tožničin osebni status. Tožnica, kot izhaja iz podatkov v upravnih spisih, je uveljavljala status žrtve vojnega nasilja po Noveli, kar pa ni predmet tega postopka. Predmet tega postopka tudi ne morejo biti drugi zahtevki, ki jih tožnica uveljavlja v tožbi. Zahtevke za vrnitev odvzetega premoženja je morala tožnica uveljavljati v postopku denacionalizacije po Zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in spremembe, ZDen) in odločitve sprejete v teh postopkih izpodbijati s predpisanimi pravnimi sredstvi. Vendar navedeno ni predmet tega postopka. V konkretni zadevi je predmet presoje le zakonitost izpodbijanega sklepa, ki pa je po presoji sodišča pravilen in zakonit. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo kot neutemeljeno.