Jedro

V pritožbi zoper sklep o nedopuščeni reviziji je v skladu z 2. alineo prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 dovoljeno uveljavljati, da odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča (in ne višjih sodišč!) glede pravnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za odločitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 179,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2004 do plačila in tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov postopka tožene stranke. Obrazložilo je, da je za presojo o upravičenosti do povrnitve stroškov delavca v zvezi z uveljavljano zahtevo za odpravo kršitve pri delodajalcu (prvi odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), pomembna utemeljenost takšne zahteve. Ta utemeljenost se v primeru, če delodajalec ne izpolni obveznosti oziroma ne odpravi kršitve, ugotavlja v sodnem postopku, katerega pa tožeča stranka glede zahteve za odpravo kršitve z dne 29.3.2004 ni sprožila. Kljub temu je sodišče zaključilo, da zahteva za odpravo kršitve z dne 29.3.2004 ni bila utemeljena, zato tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov, ki jih je imela z zastopanjem po odvetniku v postopku glede te zahteve.

Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi razlogi iz prvostopenjske sodbe, zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo. S posebnim sklepom je odločilo, da revizije ne dopusti, pri tem pa se je sklicevalo na določilo 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji).

Zoper sklep o nedopuščeni reviziji se pritožuje tožeča stranka iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sklepa se ne da preizkusiti, saj so njegovi razlogi nejasni in v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče v nasprotju s prakso višjih sodišč razloguje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Zahtevek je bil zavrnjen, ker tožeča stranka ni uveljavljala sodnega varstva v zvezi z zahtevo za odpravo kršitev. Iz listin spisa izhaja, da je tožena stranka sledila vloženi zahtevi, zato tožeča stranka ni več imela pravnega interesa za vložitev tožbe. Sodna praksa je glede prisojanja predsodnih pravdnih stroškov še neenotna, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo. V sodbi Višjega sodišča v Mariboru I Cp 2772/2006-3 z dne 18.9.2007 so bili tožniku ti stroški prisojeni. Tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in revizijo dopusti, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v zvezi z 19. členom ZDSS-1 in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-55/2004-10 in Up-90/2004-15 z dne 6.4.2006 je bila pritožba vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 dopusti revizijo, ki sicer po 31. členu ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea).

Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 se lahko stranka zoper sklep o nedopuščeni reviziji pritoži le iz razloga po 2. alineji prvega odstavka tega člena. Iz zakonskega besedila tako ne izhaja, da se z določbo 32. člena ZDSS-1 uvaja možnost splošne pritožbe zoper odločitev sodišča druge stopnje. Ker je odločitev o pritožbi omejena le na zakonitost sklepa o nedopuščeni reviziji, se Vrhovno sodišče pri tej presoji ne more opredeljevati do zakonitosti odločitve o tožbenem zahtevku, kar s sklicevanjem na bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava dejansko uveljavlja pritožba. Zmotno je tudi pritožbeno sklicevanje, da so razlogi izpodbijanega sklepa nejasni in v nasprotju z listinami v spisu, saj je iz nadaljnjih pritožbenih navedb razvidno, da je očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP dejansko naperjena zoper razloge drugostopenjske sodbe.

Zaključku, da tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov zahteve za odpravo kršitve, pritožba neutemeljeno očita nasprotje s sodno prakso višjih sodišč. V skladu z 2. alineo prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 je dovoljeno v pritožbi uveljavljati, da odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča (in ne višjih sodišč!) glede pravnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za odločitev, pri tem pa mora pritožnik zatrjevani odstop od sodne prakse dokazati z navedbo konkretnih odločitev Vrhovnega sodišča. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodna praksa glede prisojanja predsodnih pravdnih stroškov neenotna, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo. Tožeča stranka se v podkrepitev teh navedb sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 2772/2006-3 z dne 18.9.2007, s katero so bili stranki ti stroški prisojeni. Ker se citirana sodba ne nahaja v računalniški bazi sodnih odločb, ki je dostopna Vrhovnemu sodišču (Ius-info sistem in spletišče slovenske sodne prakse na internetni strani Vrhovnega sodišča RS), tožeča stranka pa je v pritožbi tudi ni priložila kot dokazilo, se Vrhovno sodišče do njenih razlogov pri presoji zakonitosti izpodbijanega sklepa ne more opredeliti.

Ker tožeča stranka ni dokazala utemeljenosti pritožbenega razloga iz 2. alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, je Vrhovno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.