Jedro

Zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bilo odločeno o ugovoru stranke zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse, je dovoljena pritožba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke z dne 10.2.2014 zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo III P 133/2011 z dne 3.2.2014 (v višini 255,00 EUR) in odločilo, da slednji ostane v veljavi.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega ostavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi. Poudarja, da ima vsaka stranka pravico do pritožbe zoper vse izdane sklepe ter odločbe na nižji stopnji. Sklepa ni mogoče preizkusiti. Ni razvidno, na kakšen način je sodišče prišlo do odločitve. Napačno je uporabilo predpis, ki ga navaja, oziroma niti ni navedeno, kdaj in kje je bil javno objavljen. Kršeno je postopkovno pravo. Pritožba je vselej dopustna. Ni osnove za kršenje ustavne pravice. Odločba je nejasna in pomanjkljiva.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Drži, da ima izpodbijani sklep napačen pravni pouk. V postopkih odločanja glede plačila sodnih taks po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/2008 s spremembami) se smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ZST-1 ne določa drugače (tretji odstavek 1. člena ZST-1). V obravnavanem postopku se odloča o sodnih taksah v pravdnem postopku. V zvezi s pritožbenimi postopki zoper odločbo sodišča prve stopnje to narekuje uporabo določb ZPP. Slednji v 363. členu določa, da je zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena pritožba, razen če ni v samem zakonu določeno, da je ni. Niti ZPP niti ZST-1 takih določb ne vsebujeta. Pravilno je torej naziranje pritožbe in ne sodišča prve stopnje, da je dovoljena tudi pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje o strankinem ugovoru zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse.

5. Vendar napačen pravni pouk ni vplival na zakonitost in pravilnost sprejete odločitve. Pravico do pravnega sredstva pritožniku ni bila kršena, saj bo pritožbeno sodišče njegovo pravočasno in dovoljeno presodilo v tem pritožbenem postopku.

6. Ostali pritožbeni očitki so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je namreč za sprejeto odločitev navedlo pravilne dejanske in pravne razloge. Ugotovilo je, da je taksa odmerjena od v tožbi označene vrednosti spornega predmeta 5.000,00 EUR po določbah taksne tarife ZST, ki jih je izrecno navedlo. S pravilnimi razlogi je zavrnilo pavšalne ugovorne navedbe tožene stranke o napačni odmeri in napačno označeni vrednosti spornega predmeta. Pritožba pri teh navedbah v pritožbenem postopku ne vztraja več. Tudi podrobno pojasnjeni odmeri sodne takse (šesti odstavek izpodbijanega sklepa) ne nasprotuje. Meni le, da je ni mogoče preizkusiti, ker ni naveden (polni) naslov in datum objave pravnega predpisa, na katerega se sodišče sklicuje.

7. Izostanek navedbe polnega naslova predpisa z navedbo datuma objave ne predstavlja zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega ostavka 339. člena ZPP. Sodišče je namreč dovolj jasno pojasnilo, da je glede na nastanek obravnavane taksne obveznosti (pritožba, vložena 29.1.2014) uporabilo tedaj že uveljavljeno novelirano ureditev ZST-1, ki velja od 10.8.2013, in sicer določbe novele ZST-1B. Tako navedeni podatki o uporabljeni pravni osnovi so zadostni. Omogočajo vsebinski preizkus sprejete odločitve po Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o sodnih taksah (ZST-1B; Ur. l. RS, št. 63/2013, objavljen 26.7.2013). Ta je pokazal, da je sprejeta odločitev pravno pravilna.

8. Po prvem odstavku 34.a člena ZST-1 je mogoče vložiti ugovor zoper plačilni nalog le iz razlogov, da je taksa že plačana ali da jo je sodišče napačno odmerilo. V obravnavanem primeru takšni razlogi niso podani. Izpodbijani sklep o zavrnitvi ugovora je torej pravilen in zakonit. Ker v postopku na prvi stopnji ni uveljavljenih niti drugih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, materialno pravo pa je uporabljeno pravilno, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366.a člena istega zakona).