Jedro

Ker izvedenca ni imenoval upravni organ po predpisanem postopku s sklepom o postavitvi izvedenca, stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec, saj ni imela možnosti sodelovati pri določitvi izvedenca ter kasneje podati pripombe oziroma postavljati vprašanja. Moč dokaznega sredstva pa ima samo izvedeniško mnenje tistega izvedenca, ki ga po uradni dolžnosti ali na predlog stranke določi uradna oseba, ki vodi postopek.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo RS, št.. z dne 7. 4. 2003, se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, št... z dne 26. 2. 2002, s katero je bila investitorki AA med drugim dovoljena postavitev ograje na zemljišču parc. št. 35/2 k.o. B pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da gre za legalizacijo ograje na zemljišču parc. št. 35/2 k.o. B. Lokacija posega se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditveno območje Kranja (v nadaljevanju PUP), zemljišče posega se nahaja v območju z oznako S 15/3 C, v ureditveni enoti 2A - individualna prosto stoječa stanovanjska gradnja. Po PUP so na obravnavanem območju ograje dopustne (24. člen). Po Odloku o določitvi pomožnih objektov, za katere ni potrebno lokacijsko dovoljenje (v nadaljevanju Odlok o pomožnih objektih) medposestne, dvoriščne in vrtne ograje do maksimalne višine 1,2 m predstavljajo pomožen objekt (2. člen), vsi tipi ograj pa so lahko postavljeni ob parcelni meji pod pogojem, da ne ovirajo normalne uporabe sosednjega zemljišča (6. člen). Tožena stranka ugotavlja, da je bila prvostopna odločba zakonito izdana na podlagi 2. odstavka 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN), po katerem upravni organ, pristojen za urejanja prostora, izda investitorju odločbo o dovolitvi priglašenih del, če ugotovi, da za nameravana dela po tem zakonu oziroma občinskem odloku zadostuje priglasitev ter da niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom. Po določbi 14. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) je varovalni pas zemljišče ob javni cesti, v katerem je raba prostora omejena. Po Odloku o občinskih cestah v Mestni občini A je postavljanje kakršnihkoli objektov in naprav v varovalnem pasu občinske ceste dovoljeno le s soglasjem pristojnega občinskega organa. Pristojni občinski organ izda soglasje, če s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ter varovanja njenega videza. Sporna ograja je odmaknjena od občinske ceste 1 m, k posegu pa je bilo pridobljeno tudi soglasje Mestne občine A. Zaradi ograje tudi ne bo ovirana normalna uporaba sosednjega zemljišča, čeprav pritožnica - sedaj tožeča stranka ograji nasprotuje iz razloga, ker naj bi bila ovirana dosedanja vožnja in dostop večjih vozil na njeno zemljišče. Iz teh navedb izhaja, da dostop na parcelo tožeče stranke očitno ni dovolj širok, iz česar tožena stranka sklepa, da je v ta namen pred postavitvijo ograje uporabljala tudi mejno zemljišče v lasti investitorke. Namen ograjevanja posesti je po mnenju tožene stranke tudi v tem, da se prepreči motenje posesti. Na strani tožeče stranke je torej, da dostop uredi izključno po lastnem zemljišču, kar velja tudi za vožnjo večjih vozil. Navedeno po mnenju tožene stranke ne kaže na to, da bi ograja ovirala normalno rabo zemljišča, temu pa pritrjuje tudi strokovno mnenje sodnega izvedenca in cenilca BB, izdelano januarja 2002. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je odločba tožene stranke nepravilna, saj je bilo dejansko stanje v zadevi nepravilno in nepopolno ugotovljeno, podane pa so tudi napake v postopku. Organ prve stopnje ni upošteval določb 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je bil opravljen od dokazov le ogled na kraju samem. Tako tožeča stranka kot njen mož sta nasprotovala izdaji soglasja za že postavljeno ograjo, ker ovira dostop do njunega zemljišča. Predstavnik Občine A se je s postavitvijo ograje sicer strinjal, je pa poudaril, da občina ne prevzema odgovornosti za poškodbe, ki bi nastale na ograji zaradi vzdrževanja ceste. Ta izjava kaže, da ograja dejansko posega v varovalni pas ceste. Investitorki je bilo naročeno, da predloži strokovno mnenje glede uvoza na sosednje zemljišče in izvedenec je pripravil mnenje, ki je v korist naročnici izdelave mnenja. Tožeča stranka poudarja, da gre zgolj za mnenje, ki je lahko subjektivno in upravni organ tožeče stranke ni opozoril, da ima v skladu s 7. členom ZUP možnost angažirati drugega izvedenca ter pridobiti še drugo mnenje. Prav tako ni bila opozorjena, da ima možnost predlagati še druge dokaze in čeprav je predlagala zaslišanje dveh prič, to ni bilo izvedeno in tudi ne obrazloženo, zakaj nista bili zaslišani. Po 6. členu Odloka o pomožnih objektih je pogoj za postavitev objektov na posestno mejo ta, da ne ovirajo normalne uporabe sosedovega zemljišča. V konkretni zadevi pa je sporno prav to vprašanje in upravni organ ni pravilno in popolno ugotovil, ali v resnici ni motena uporaba sosednjega zemljišča. Kršen pa je bil tudi 9. člen ZUP, saj tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke in o mnenju izvedenca g. BB. Po določbah 138. člena ZUP mora upravni organ pred izdajo odločbe ugotovitvi vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in omogočiti strankam, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne interese, kar pa tu ni bilo upoštevano. Prav tako ni bil pravilen postopek določitve izvedenca, saj bi ga moral imenovati upravni organ po uradni dolžnosti in le na tako mnenje bi lahko potem utemeljeno oprl svojo odločitev. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Sodišče je na podlagi 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) tožbo poslalo tudi investitorki kot stranki, ki bi ji bila odprava izpodbijanega akta lahko v neposredno škodo (1. odstavek 20. člena ZUS). V odgovoru na tožbo je navedla, da je BB stalni sodni izvedenec in cenilec gradbene stroke in zato njegovemu mnenju ni moč očitati subjektivnosti ocene. Glede dostopa je pojasnila, da si je svoj dostop uredila z zamenjavo zemljišča z desnim sosedom in enako rešitev bi morala iskati tudi tožeča stranka za svoj namišljeni problem, saj sedaj na parcelo pripeljejo tako traktorji in tovornjaki kot vsa druga vozila. Tožeča stranka je bila tudi pravočasno obveščena o ogledu in ustni obravnavi, kjer ni predložila nobenih dokazov. Glede zaslišanja prič meni, da ne poznata problematike, saj ne živita tukaj. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže oziroma zavrne.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V tem upravnem sporu je sporna odločba o dovolitvi priglašenih del za legalizacijo ograje. Splošno načelo ZUN (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 3/91, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97 in 9/01) je, da mora investitor za graditev objektov in naprav pridobiti lokacijsko dovoljenje. Vendar so v 51. členu ZUN določene izjeme, za katere lokacijsko dovoljenje ni potrebno in sicer lahko občinska skupščina predpiše, da lokacijsko dovoljenje ni potrebno za graditev pomožnih objektov ter s predpisom določi vrsto, namen, največjo velikost in način gradnje teh objektov. V 62. členu ZUN pa so določeni pogoji za priglasitev del. V zadevi med strankama ni sporno, da navedeno področje ureja PUP (Uradni vestnik Gorenjske, št. 15/88, 38/96, 5/97, 43/97, 23/98, 28/98 in Uradni list RS, št. 70/94, 35/95, 27/96 ter 6/01), prav tako ni sporno, da se zemljišče nahaja v območju z oznako S 15/3 C, v ureditveni enoti 2 A (individualna prostostoječa stanovanjska gradnja). Tudi ni sporna uporaba Odloka o pomožnih objektih (Uradni list RS, št. 49/00), ki dovoljuje med drugim tudi medposestne, dvoriščne in vrtne ograje do maksimalne višine 1,2 m pod pogojem, da ne ovirajo normalne uporabe sosedovega zemljišča. Sporna pa je okoliščina, ali ograja, ki se legalizira z izpodbijano odločbo o dovolitvi priglašenih del, onemogoča normalno uporabo sosednje parcele, ki je v lasti tožeče stranke. Eden od pogojev iz 6. člena Odloka o pomožnih objektih je namreč tudi, da ograja ob parcelni meji ne ovira normalne uporabe sosednjega zemljišča. Upravni organ prve stopnje je ob ogledu in ustni obravnavi na kraju samem, ki je bila izvedena dne 25. 10. 2001, na podlagi pripomb mejašev ugotovil, da je sporno vprašanje normalne uporabe sosednjega zemljišča in investitorki naložil, da pridobi glede uvoza na sosednje zemljišče še strokovno mnenje. Investitorka je pridobila strokovno mnenje sodnega izvedenca in cenilca gradbene stroke in upravni organ je svojo odločitev oprl na to mnenje. Prav tako pa se je na to mnenje oprla tožena stranka. Vendar so po presoji sodišča utemeljeni tožbeni ugovori, da so bila kršena določila ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00), saj izvedenca ni imenoval upravni organ s sklepom o postavitvi izvedenca, kot to določa ZUP. Stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec in ni imela možnosti sodelovati pri določitvi izvedenca, podati pripombe na mnenje, postavljati ev. vprašanja izvedencu itd. S tem je upravni organ prve stopnje kršil določila ZUP in odločba je zato nezakonita, ker pa tega ni odpravila tožena stranka, je nezakonita tudi njena odločba. Moč dokaznega sredstva ima namreč samo izvedensko mnenje tistega izvedenca, ki ga po uradni dolžnosti ali na predlog stranke določi uradna oseba, ki vodi postopek (1. odstavek 190. člena ZUP).

Tožeča stranka v tožbi ugovarja kršitve pravil upravnega postopka glede sodelovanja v postopku ter možnosti zavarovanja svojih pravic in pravnih koristi. Kot ugotavlja sodišče, iz predloženih upravnih spisov, ki jih je sodišču predložila tožena stranka, se je ogleda in ustne obravnave na kraju samem dne 25. 10. 2001 tožeča stranka udeležila. Na zapisnik je podala svoje pripombe, izrazila svoje nasprotovanje ter razloge zanj in posledica tega je bila, da je upravni organ naložil investitorki pridobitev strokovnega mnenja. Kot že navedeno, pa so bile v postopku določitve izvedenca kršene določbe ZUP, posledično pa tudi pravila upravnega postopka glede sodelovanja strank v postopku ter varstva njihovih pravic in pravnih koristi.

V zvezi z zatrjevanim posegom sporne ograje v varovalni pas ceste sodišče pojasnjuje, da gre za varovanje javnega interesa, ki ga po uradni dolžnosti v skladu z določbami Odloka o občinskih cestah varuje občina, ta pa je dala pozitivno mnenje k posegu, kar je razvidno iz zapisnika o ustni obravnavi na kraju samem, ki se je je udeležil tudi predstavnik občine in je torej ob ogledu stanja na terenu podal svoje mnenje. Ni pa v pristojnosti tožeče stranke, da bi varovala interes, ki ga v javnem interesu varujejo za to pooblaščeni organi.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je tožba tožeče stranke utemeljena, zato je na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem je vezana na stališča sodišča (2. in 3. odstavek 60. člena ZUS).