Jedro

Neprepričljiva in nelogična dokazna ocena prvostopnega sodišča o udeležbi toženca v prometni nezgodi je razlog za razveljavitev sodbe zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo razveljavilo plačilni nalog opr.št. 1 Pl 2279/92 z dne 9.6.1992, ker je ugotovilo, da ni dokazano, da bi toženec dne 8.2.1992 okrog 17.00 ure vozil avto na relaciji od Razdrtega proti Vrhniki in povzročil prometno nezgodo, iz katere izvira tožbeni zahtevek tožeče stranke.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga zmotno oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je na podlagi izpovedi oškodovanke o prometni nesreči, izpovedi policista, zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti in spisa sodnika za prekrške dovolj dokazov, da je toženec povzročil prometno nesrečo. Poudarja še, da ima regresno pravico na podlagi 3. čl. pogojev za zavarovanje odškodninske odgovornosti, ker je toženec povzročil nesrečo pod vplivom alkohola. V skladu s 3. tč.

navedenega člena se šteje, da je bil voznik pod vplivom alkohola, če se po nesreči izmakne preiskavi, jo odkloni ali konzumira alkohol, tako da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi. Ker se je toženec po prometni nesreči izognil preiskavi, ima tožeča stranka pravico do regresa. Zato predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku ali podrejeno, razveljavitev sodbe in ponovno sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, saj odločilna dejstva o toženčevi udeležbi v prometni nesreči z oškodovanko E.J. niso pravilno ugotovljena. Nepripričljiva in nelogična je namreč dokazna ocena prvostopnega sodišča, ki pravi, da ni dokazana tožnikova udeležba v sporni prometni nezgodi. Prvostopno sodišče namreč ni upoštevalo dejanskih ugotovitev, ki izhajajo iz dokaznega postopka, da je dokazano, da je toženec vozil svoj osebni avto na relaciji od Razdrtega proti Ljubljani, da si je oškodovanka zapisala registrsko številko osebnega avtomobila, ki je njeno vozilo ob prehitevanju oplazilo in da so policisti po registrskih številkah naknadno ugotovili na toženčevem domu, da gre za toženčevo vozilo in za toženca kot voznika. Tudi barva vozila, ki jo je povedala oškodovanka (rdeča) se ujema z barvo toženčevega vozila. Toženec je nato priznal svojo vožnjo na relaciji od Razdrtega proti Ljubljani, navajal pa je, da je bil ob 16.00 uri že doma, da zato ni mogel biti udeleženec sporne nesreče. Prvostopno sodišče je tej izpovedi verjelo, sklicujoč se tudi na izpovedi toženčevih družinskih članov, ne da bi tej izpovedi krivično ocenilo.

Ob ugotovljenih poškodobah na oškodovankinem vozilu ni videti razlogov, da izpovedi oškodovanke ne bi bilo sprejeti kot verodostojne, ko je zanesljivo identificirala toženčevo vozilo kot tisto, ki je bilo udeleženo v nesreči. V prid temu je opozoriti tudi na utemeljeno navajanje tožeče stranke na podatke spisa sodnika za prekrške, predvsem na ugotovitve policije v predlogu za uvedbo postopka o prekršku, v katerem je navedeno, da je bilo toženčevo vozilo registrska številka poškodovano (materialna škoda približno 5.000,00 SIT). Priči M.Ž., policistu, pa ob njegovem zaslišanju (list.št. 36) ni bila predočena njegova izpoved, ko je kot priča v postopku pri sodniku za prekrške izpovedal, da je kritičnega dne pri toženčevem avtomobilu videl poškodbo na desni bočni strani in to poleg neke stare poškodbe na zadnji desni strani avtomobila.

Vse navedeno jasno kaže, da dejanski zaključki prvostopnega sodišča o toženčevi neudeležbi v trčenju z oškodovankinim avtomobilom niso pravilni in da je podan pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (370. čl. ZPP), da bo mogoče zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja opraviti novo glavno obravnavo in na njej ponovno odločiti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP.