Jedro

Ob izdaji izpodbijanega sklepa, s katerim je davčni organ tožniku prepovedal razpolaganje z nepremičninami do dneva izpolnitve davčne obveznosti ter hkrati pristojnemu sodišču odredil vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin v zemljiško knjigo, je bilo podano dovolj utemeljeno pričakovanje, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena. Pri tem je treba poudariti, da se z ozirom na zakonsko besedilo 111. člena ZDavP-2 ne zahteva, da bo zavezanec za davek sam onemogočil ali precej otežil izpolnitev obveznosti in s tem obstoj subjektivne nevarnosti za neizpolnitev, temveč zadošča obstoj objektivnih okoliščin, ki jih davčni organ lahko ugotovi tudi po uradni dolžnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim začasnim sklepom za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti tožniku prepovedal razpolaganje z nepremičninami, navedenimi v izreku sklepa, do dneva izpolnitve davčne obveznosti ter hkrati Okrajnemu sodišču Trebnje odredil vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin v zemljiško knjigo. Iz razlogov sklepa sledi, da je bilo pri inšpekcijskem nadzoru za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2007 ugotovljeno, da je verjetno izkazana davčna obveznost tožnika v višini 140 624,68 EUR, za katero mu bo izdana odločba. Ker je tožnik v inšpiciranem obdobju razpolagal z dohodki, ki jih ni prijavil davčnemu organu in od njih ni plačal predpisanih dajatev ter se na ta način v celotnem inšpiciranem obdobju izogibal plačilu davka, je utemeljeno pričakovati, da se bo poskušal izogniti tudi plačilu davka po odločbi. Pričakuje se torej, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena, s tem pa so po presoji davčnega organa podane okoliščine, ki opravičujejo izdajo sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti na podlagi določb 111., 114. in 119. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju: ZDavP-2). Tožnik je po podatkih zemljiške knjige lastnik nepremičnin, navedenih v izreku sklepa. Zato se mu prepove, da z njimi razpolaga, pristojni organ pa je dolžan to prepoved vpisati v zemljiško knjigo.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih navaja, da ugotovitve iz zapisnika o inšpekcijskem nadzoru zadoščajo glede obstoja predvidene davčne obveznosti. Podano pa je tudi utemeljeno pričakovanje, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena. Po mnenju organa druge stopnje je takšno pričakovanje podano že s tem, ko tožnik v inšpekcijskem postopku ni pojasnil prirasta premoženja oziroma izvora gotovine, ki jo je polagal na svoj osebni račun, oziroma jo je pojasnjeval s posojili, kar kaže na to, da se ali zadolžuje ali pa izmika zahtevanim pojasnilom. Na utemeljenost sklepanja, da bo izpolnitev obveznosti vsaj otežena, pa kažejo tudi navedbe tožnikove pooblaščenke o obremenjenosti nepremičnin z zastavno pravico. Tožnik torej rešuje svoj finančni položaj z najemanjem posojil, to pa kaže, da ne razpolaga s sredstvi, s katerimi bi lahko poravnal svoje obveznosti, tudi davčne in med njimi tisto, ki mu bo naložena z odmerno odločbo. Obremenjenost nepremičnin s hipoteko po določbah ZDavP-2 ne predstavlja ovire za izdajo izpodbijanega sklepa. Sicer pa o vpisu odloča zemljiškoknjižno sodišče, ki je prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin na podlagi izpodbijanega sklepa (že) vpisalo v zemljiško knjigo.

Tožeča stranka toži na odpravo izpodbijanega sklepa ter predlaga povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da davčni organ ni imel razloga za izdajo izpodbijanega sklepa. V času izdaje sklepa je bil inšpekcijski postopek šele v fazi izdaje zapisnika. Davek še ni bil odmerjen, tožnik pa še ni mogel podati pripomb. Davčni dolg je bil torej še negotov in ugotovljen enostransko, brez možnosti tožnika, da dokaže, da je dejansko nižji. Tožnik se tudi ne strinja, da bi bilo lahko njegovo ravnanje v času inšpiciranega obdobja razlog za izdajo sklepa. Za izdajo sklepa so pomembna ravnanja v času izdaje sklepa, ne pa bistveno pred tem. V konkretnem primeru pa tožnik ni z nobenim svojim ravnanjem nakazal na nevarnost, da bi razpolagal s svojim premoženjem in ga obremenjeval. Zastavna pravica na nepremičninah je bila vknjižena ob najetju kreditov na zahtevo banke, kar je povsem običajno. Kredite pa je najemal zaradi investicij in ne zaradi reševanja svojega finančnega stanja. Premoženje je sicer v inšpiciranem obdobju celo pridobival in ne odtujeval. Izpodbijani sklep v tej zvezi nima razlogov niti niso vsaj verjetno izkazane konkretne okoliščine, da bo tožnik postopal tako, kot se mu očita.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah 111. člena ZDavP-2 lahko davčni organ zahteva zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali pred potekom roka za predložitev davčnega obračuna, če je tako določeno z zakonom o obdavčenju ali če na podlagi podatkov iz uradnih evidenc oziroma drugih podatkov, ki jih davčni organ pridobi o zavezancu za davek, utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo. Davčni organ torej lahko zahteva zavarovanje še pred nastankom davčne obveznosti oziroma pridobitvijo izvršilnega naslova in torej še pred izdajo odmerne odločbe v postopku davčnega nadzora, kot to pravilno poudari drugostopni organ v svoji odločbi. Dovolj je torej verjetnost, da bo davčna obveznost nastala in njena (verjetna) višina, kar pa je (bilo), kot pravilno ugotavlja že prvostopni organ, na podlagi ugotovitev v zapisniku o inšpekcijskem pregledu v konkretnem primeru nedvomno podano. Ob izdaji izpodbijanega sklepa pa je bilo po presoji sodišča podano tudi zadosti utemeljeno pričakovanje, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena. Pri tem je potrebno poudariti, da se z ozirom na zakonsko besedilo ne zahteva, da bo zavezanec za davek sam onemogočil ali precej otežil izpolnitev obveznosti in s tem obstoj subjektivne nevarnosti za neizpolnitev, temveč zadošča obstoj objektivnih okoliščin, ki jih davčni organ lahko ugotovi (tudi) po uradni dolžnosti. Ravnanje zavezanca za davek - tožnika, in to prav v določenem (inšpiciranem) obdobju, zato za obstoj nevarnosti neizpolnitve ni odločilnega pomena, kot to meni tožeča stranka. Prav tako niso bistveni razlogi, iz katerih je prišlo v konkretnem primeru do vpisane zastavne pravice na nepremičninah. Bistvena je tožnikova zadolženost, ki že sama po sebi vzbuja dvom v možnost poplačila davčnega dolga po odločbi. Še zlasti pa v konkretnem primeru prepričajo okoliščine, iz katerih je prišlo do inšpekcijskega pregleda pri tožniku (neplačevanje predpisanih dajatev) in na katere se utemeljeno sklicuje prvostopni davčni organ v izpodbijanem sklepu. Tožeča stranka zato s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na vsebinsko neutemeljenost izpodbijanega sklepa, ne more uspeti. Uspeti pa tudi ne more z ugovorom, da izpodbijani sklep ni obrazložen. Kot izhaja iz povzetka njegove vsebine v tej sodbi, se v obrazložitvi ugotavlja tako verjeten obstoj davčne obveznosti kot tudi okoliščine, ki kažejo na nevarnost njene neizpolnitve, in to na podlagi konkretnih okoliščin konkretnega – obravnavanega primera.

Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep zakonit, je tožbo na podlagi določb prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker dejanske okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.