Jedro

Tožena stranka v osnovo za odmero pokojnine ni vštela zneskov, ki jih je tožnica prejela v obliki vrednostih papirjev. Odločba o odmeri pokojnine je postala dokončna in pravnomočna. Naknadno je tožnica pri toženi stranki vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine. To zahtevo je tožena stranka ob sklicevanju na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla, saj je bilo o zadevi dokončno in pravnomočno odločeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo sklepa toženke št. ... z dne 22. 9. 2010 in odločbe št. ... z dne 18. 11. 2010 ter da je toženka dolžna tožnici na novo odmeriti starostno pokojnino od 19. 8. 2010 dalje, pri čemer se pri izračunu pokojninske osnove dodatno upošteva bruto znesek v višini 8.231,94 EUR za leto 1992 ter ji izplačati razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in na novo odmerjeno pokojnino od 19. 8. 2010 dalje, stroškovno zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo sklep Območne enote ..., št. ... z dne 22. 9. 2010 in odločbo toženke št. ... z dne 18. 11. 2010 ter toženki naložilo, da je dolžna tožnici v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izdati novo odločbo o odmeri starostne pokojnine ter zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo stroškov postopka.

Zoper sodbo se pritožuje toženka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako,da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da je odločitev sodišča, da je o zahtevi tožnice za novo odmero pokojnine dopustno odločati, ker toženka s pravnomočno odločbo z dne 20. 6. 2003 še ni odločala o vštevanju zneskov za leto 1992, ki so bili namenjeni bodočemu odkupu delnic, materialnopravno zmotna. Z navedeno odločbo je bilo pravnomočno odločeno o priznanju pravice do pokojnine, ki vsebuje tudi odločitev o višini pokojnine, kar pomeni, da je s tem tudi pravnomočno priznana in izračunana pokojninska osnova. Plače so element pokojninske osnove in posledično odmere pokojnine in njene višine. V pravnomočno ugotovljeno pokojninsko osnovo z odločbo z dne 20. 6. 2003 bi bilo mogoče posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi pod pogoji in na način, kot ga skladno z določbo 249. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) določa četrti odstavek 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Nadalje pritožba meni, da pri rešitvi zadeve tudi ni moč izhajati iz narave pravic zavarovanih oseb v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter iz lastniških upravičenj, ker za takšno razlago v konkretnem primeru ni pravne podlage. Tudi Ustava Republike Slovenije v 158. členu zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi ali sodnimi akti. Upoštevaje navedeno je v obravnavanem primeru izkazana situacija iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, saj ni mogoče uspešno zahtevati ponovnega upravnega odločanja niti v primeru, če bi se spremenilo dejansko stanje, niti v primeru, če bi se spremenila pravna podlaga, na kateri temelji prejšnja odločba. Sodišče je s tem, ko je vlogo tožnice z dne 19. 8. 2010 obravnavalo kot zahtevo za novo odmero starostne pokojnine z namenom, da se pokojninska osnova, ki je postala že pravnomočna drugače oblikuje, zmotno uporabilo materialno pravo. Da tožnica ni upravičena do nove odmere pokojnine, je razvidno tudi iz nekaterih odločitev pritožbenega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v podobnih primerih. Sklicevanje sodišča na morebitno drugačno odločanje toženke v posamičnih primerih ne pomenijo ustaljene prakse toženke in nepravilne odločitve ne morejo biti materialna podlaga za druge odločitve.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženke z dne 18. 11. 2010, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjski sklep z dne 22. 9. 2010, s katerim je prvostopenjski organ toženke na podlagi 129. člena ZUP zavrgel tožničino zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine. ZUP v 4. točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, med drugim tudi v primeru, če je bilo v isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bila tožnici z odločbo z dne 20. 6. 2003 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 170.437,22 SIT na mesec od 5. 7. 2003 dalje. Tožnica se zoper odločbo ni pritožila, je pa v vlogi z dne 27. 2. 2007 že uveljavljala ponovno odmero starostne pokojnine, vendar je bila njena zahteva zavržena po določbah ZUP in sicer s sklepom organa prve stopnje št. ... z dne 6. 3. 2007. Zoper sklep je zavarovanka vložila pritožbo, vendar je bila ta zavrnjena kot neutemeljena in z dokončno odločbo z dne 27. 9. 2007 potrjen sklep prve stopnje. V vlogi z dne 19. 8. 2010, ki je predmet tega postopka, je tožnica zahtevala ponovno odmero oziroma ponoven izračun svoje starostne pokojnine. Toženka pri izračunu pokojninske osnove ni upoštevala zneska 8.231,94 EUR izplačanega v obliki vrednostnih papirjev v letu 1992. Pravno vprašanje glede ponovne odmere pravnomočno priznanih pokojnin zaradi upoštevanja naknadno ugotovljenih plač je bilo s strani pritožbenega sodišča do odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije enako kakor je stališče v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje. V sodbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (opr. št. VIII Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2011, VIII Ips 20/2010 z dne 21. 11. 2011, VIII Ips 261/2009 z dne 25. 1. 2011 in druge), je Vrhovno sodišče RS poudarilo, da je zmotno stališče tako sodišča prve kot tudi druge stopnje, da je ponovna odmera možna zato, ker pri prvotni odločbi toženke zneski, ki jih je stranka naknadno uveljavljala, niso bili priznani in da toženka o spornem delu plač ni odločila oziroma da tožnica pravice do vštetja tega dela plač v pokojninsko osnovo ni uveljavljala ter zato o tem delu še ni pravnomočno odločeno. Ker zoper odločbo o odmeri pokojnine ni bila vložena pritožba in tudi ne izredno pravno sredstvo, njene spremembe za zahtevo za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem zneskov, ki so bili znani že ob izdaji prve odločbe, ni mogoče doseči. S pravnomočno odločbo o priznanju pravice do starostne pokojnine je bilo odločeno o višini pokojnine. Ta je bila odmerjena od določene pokojninske osnove in je vanjo mogoče posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi, pod pogoji na način, kot ga skladno z določbo 249. člena ZPIZ-1 določa četrti odstavek 225. člena ZUP. Ob takšnem stališču Vrhovnega sodišča RS je pritožbeno sodišče že z odločitvijo opr. št. Psp 260/2011 z dne 15. 12. 2011 do takratno prakso glede tega pravnega vprašanja spremenilo. Kakor v navedeni odločitvi tako tudi v danem primeru pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v spornem primeru zahtevo za ponovno odmero pokojnine ob sklicevanju na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla. O zadevi je bilo namreč dokončno in pravnomočno odločeno, medtem, ko ZPIZ-1 ponovne odmere ne ureja.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo sklepa z dne 22. 9. 2010 in dokončne odločbe z dne 18. 11. 2010 ter da se toženki naloži izdajo nove odločbe o odmeri pokojnine in izpolačilo razlik med že odmerjeno starostno pokojnino in na novo odmerjeno pokojnino.