Jedro

Če stranka ne razpolaga z listino, ki naj se v pravdi uporabi kot dokaz, ne pomeni, da izvedbe takšnega dokaza ne more predlagati, pri tem pa navede, kje se listina nahaja. Če je listina pri drugi stranki, veljajo pravila o edicijski dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točki 1 in 3 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi istega sodišča, opr. št. I 96/02995 z dne 1.7.1997 v točkah 1 in 3 v veljavi za glavnico 509.184,50 SIT, za izvršilne stroške in obresti, razen obresti od glavnice v višini 48.001,00 SIT, zapadle dne 4.11.1995. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo in toženi stranki še naložilo, naj tožeči povrne stroške sodne takse v višini 26.990,40 SIT. Proti takšni sodbi se je pritožil toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj jo sodišče druge stopnje v celoti razveljavi. Navaja, da tožeča stranka ni dokazala utemeljenosti terjatev, sploh pa je del terjateve zastaranih. Tožeča stranka ni predložila izpisa dejansko opravljenih telefonskih pogovorov. Sodišče v sodbi obrazlaga le račune za opravljene pogovore, ne da bi konkretno povedalo, na podlagi katerih izkazanih listin o opravljenih storitvah je dejansko prisodilo vtoževane zneske. Sodišče v celoti in očitno kar dvakrat priznava terjatve po računih štev. 95-3000180-005246 ter štev. 95-300865-005246, katera se sploh ne nanašata na plačilo storitev telefoniranja. V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka je izdajala račune, ki tožencu sploh niso bili vročeni in se ne nanašajo na pogodbo o naročniškem razmerju. Drugih dokazov kot posredovanega ugovora toženec ne more predložiti. Tožnik bi moral predložiti dobavnice za material, saj sam račun še ne izkazuje utemeljenosti terjatve. Če bi dolg obstajal, bi tožeča stranka tožencu lahko izklopila telefon, česar pa ni storila. Sodišče je tudi napačno odmerilo stroške postopka. Toženec je s svojim ugovorom uspel v višini približno 8 %, kar sodišče šteje za zanemarljivo. Tožeči stranki bi moralo naložiti plačilo sorazmernega dela stroškov toženca. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka ne v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), kar uveljavlja pritožba, ne katere druge od določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP. Glede na predlagane in izvedene dokaze je pravilno ugotovilo dejansko stanje in v zadevi tudi pravilno odločilo. Sodišče druge stopnje sledi sodišču prve stopnje, da je tožeča stranka dokazala obstoj terjatve s predložitvijo računov in pogodbe, medtem ko toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagal nobenih dokazov. Ni razloga za to, da bi sodišče glede na neobrazložen in pavšalen toženčev ugovor posebej obrazlagalo vsakega od računov, na podlagi katerih je prisodilo zahtevani znesek. Zadošča, da so našteti z oznako priloge (A1-A15) v dokaznem sklepu, ki ga je sodišče povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Ni utemeljena njegova trditev, da dokazov ni mogel predlagati. Če z listinskimi dokazi stranka fizično ne razpolaga. še ne pomeni, da ne more predlagati njihove izvedbe in navesti, pri kom se nahajajo. Toženec bi lahko predlagal vpogled izpisa opravljenih razgovorov v postopku pred sodiščem prve stopnje in dokazoval, da terjatev ne obstaja, glede na edicijsko dolžnost tožeče stranke (227. člen ZPP). V pritožbi pa na podlagi določbe 337. člena ZPP ne sme več navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. V pritožbi toženec tako prvič navaja, da se vsi računi ne nanašajo na naročnino oziroma storitev telefoniranja, temveč da se dva nanašata na plačilo spiralne vrvice in konektorja za avto. Sodišče druge stopnje zato teh njegovih navedb ni upoštevalo pri preizkusu dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo zahtevek, kolikor se nanaša na terjatev, ki je zastarala, in sicer za plačilo dne 13.11.1995 zapadlega zneska 48.001,00 SIT. Medtem glede drugih terjatev enoletni zastaralni rok do vložitve predloga za izvršbo ni potekel. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno odločilo o stroških pravdnega postopka na podlagi 3. odstavka 154. člena ZPP in tožencu naložilo, naj tožeči stranki povrne njene pravdne stroške, saj tožeča stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka, pa zato niso nastali posebni stroški. Odločitev o pravdnih stroških glede na takšno določbo ZPP ni avtomatična posledica procentualnega razmerja med uspehom ene in druge stranke. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.