Jedro

Tožena stranka v tem sporu ni izpolnila zahtevka, kot ga je tožnica uveljavljala s tožbo, da jo je tožena stranka dolžna razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti. Tožena stranka je namreč tožnici pravice iz invalidskega zavarovanja priznala v novem postopku, ki je potekal na podlagi nove zahteve, torej povsem ločeno od postopka pred sodiščem v predmetnem sporu. Ker torej v obravnavanem primeru ni prišlo do umika tožbe po izpolnitvi zahtevka, tožnica sama krije svoje stroške postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek v socialnem sporu ustavilo. Nadalje je odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper odločitev o stroških postopka je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu, zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je v predmetni zadevi umaknila tožbo takoj po tem, ko je tožena stranka tožnico razvrstila v I. kategorijo invalidnosti. Prvič je vložila tožbo že dne 22. 10. 2008 v postopku vodenem pod opr. št. V Ps 2689/2008 z dne 12. 5. 2011. Tedaj je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom, 4 ure dnevno z omejitvami. Ker tudi za to delo ni bila več zmožna, je bil s strani njene osebne zdravnice podan nov predlog za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožena stranka je tak predlog zavrnila, zato je tožnica dne 2. 8. 2012 vložila tožbo, s katero je zahtevala odpravo obeh odločb tožene stranke ter priznanje I. kategorije invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine in pa povrnitev stroškov postopka. V času vodenja postopka pred sodiščem pa je bil pri toženi stranki začet nov postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Še pred razpisom prvega naroka je tožena stranka z odločbo št. ... z dne 12. 11. 2013 tožnico razvrstila v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznala pravico do invalidske pokojnine od 1. 11. 2013 dalje. Odločba je dne 30. 11. 2013 postala pravnomočna. Po prejemu obvestila o pravnomočnosti je tožnica dne 5. 12. 2013 umaknila tožbo s pojasnilom, da je tožena stranka izpolnila zahtevano z njene strani in da posledično nima več pravnega interesa za nadaljevanje pravde. Ob umiku tožbe pa je izrecno priglasila stroške postopka. Tožena stranka je z vlogo z dne 20. 12. 2013 z umikom tožbe soglašala, ni pa soglašala z obveznostjo povračila stroškov postopka. Odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, torej da tožnica sama trpi stroške postopka, le-to sili k temu, da bi morala kljub temu, da ji je tožena stranka priznala I. kategorijo invalidnosti, predmetni postopek nadaljevati ter s tem obremenjevati tako sodišče, kot tudi nasprotno stranko. Stališče sodišča prve stopnje je neživljenjsko in pravno-formalistično. Tožnica tožbe ni vložila zaradi izpodbijanja odločb (v prvo točko zahtevka je bila dolžna vključiti izpodbijanje odločb), ampak je tožbo vložila zaradi priznanja I. kategorije invalidnosti - seveda za naprej. Glede na več let trajajoče postopke zavarovanci v vmesnem času vlagajo nove predloge za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Potem, ko jim tožena stranka prizna pravice, pa nimajo več pravnega interesa niti ekonomskega (saj jim nastajajo stroški postopka) za nadaljevanje sodnega postopka. Z naknadnim priznanjem I. kategorije invalidnosti (po vložitvi tožbe v tej zadevi) je dolžna tožena stranka (še pred sodno odločitvijo oziroma celo pred razpisom prvega naroka) izpolnila tisto, kar je zahtevala tožnica s tožbo. Tako je povsem logična razlaga, da je tudi priznanje I. kategorije invalidnosti s kasnejšim datumom potrebno šteti kot izpolnitev zahtevanega s strani tožnice. Upoštevaje navedeno pa je tožnica upravičena tudi do povrnitve stroškov postopka. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani stroškovni sklep spremeni tako, da toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka, ki so nastali tožnici tako na prvi, kot tudi na drugi stopnji, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter da je na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnica vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 2. 7. 2012, s katero je bila zavrnjena njena pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 2. 2. 2012. Tožena stranka je v predsodnem postopku zavrnila tožničino zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. S tožbo je tožnica uveljavljala odpravo navedenih odločb ter nadalje, da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti z 2. 2. 2012 dalje ter da se ji od tega dne dalje prizna tudi pravica do invalidske pokojnine. Po vložitvi tožbe, pa je tožničina osebna zdravnica pri toženi stranki vložila novo zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožena stranka je s pravnomočno odločbo št. ... z dne 12. 11. 2013 tožnico razvrstila v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji od 1. 11. 2013 dalje priznala pravico do invalidske pokojnine. Tožnica je po pravnomočnosti omenjene odločbe v predmetni zadevi umaknila tožbo, s tem da je vztrajala pri povrnitvi stroškov postopka. Tožena stranka se je z umikom tožbe strinjala, ni pa se strinjala z obveznostjo povračila stroškov postopka.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka. ZPP namreč v 1. odstavku 158. člena določa, da tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Glede na ustaljeno sodno prakso, se navedena določba uporablja tudi v primeru, ko se toženi stranki nalaga, da tožeči stranki povrne stroške postopka. Za povrnitev teh stroškov pa v predmetni zadevi ni izpolnjena že osnovna predpostavka, to pa je, da je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožena stranka je namreč tožnici pravice iz invalidskega zavarovanja priznala v novem postopku, ki je potekal na podlagi nove zahteve, torej povsem ločeno od postopka pred sodiščem v predmetnem sporu. Z že citirano odločbo z dne 12. 11. 2013 je bila tožnica v I. kategorijo invalidnosti razvrščena s 17. 10. 2013, sama pravic do invalidske pokojnine pa ji je bila priznana s 1. 11. 2013. Tožnica pa je s tožbo uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti z 2. 2. 2012 in s tem dnem tudi priznanje pravice do invalidske pokojnine. Že to razlikovanje kaže na to, da tožena stranka ni izpolnila zahtevek, kot ga je tožnica uveljavljala s tožbo. Pri tem je potrebno še opozoriti na naravo uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja. Za odločitev o priznanju pravice je namreč odločilno zdravstveno stanje. V času, ko sodišče vodi postopek lahko pride tudi do sprememb v zdravstvenem stanju, ki pa jih sodišče pri presoji ne sme upoštevati, saj je za odločitev bistveno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Kasneje nastale spremembe v zdravstvenem stanju torej tožena stranka obravnava v novem postopku, kot je bilo to podano tudi v sporni zadevi. S tem, ko torej tožena stranka tudi po stališču pritožbenega sodišča v sporni zadevi ni izpolnila zahtevka, kot ga je tožnica uveljavljala s tožbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka. Glede omenjenega vprašanja je pritožbeno sodišče enako stališče zavzelo tudi že v več zadevah kot npr. tudi v zadevi opr. št. Psp 82/2013 z dne 28. 2. 2013, ki jo navaja že sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani stroškovni sklep sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.