Jedro

Upravnik večstanovanjske stavbe ni materialno pravni zavezanec za plačilo stroškov rednega obratovanja in vzdrževanja stavbe, zato tudi ni upravičenec za povračilo. Upravnik mora dokazati temelj neupravičene obogatitve etažnega lastnika in višino svojega prikrajšanja.

Upravnik ni zmogel dokaznega bremena zgolj z navedbo, da se storitev upravljanja obračunava od osnove vrednosti stanovanja, ki se upošteva za neprofitno najemnino, ne da bi pojasnil merila za matematični izračun.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 110519/2016 z dne 28. 10. 2016 v prvem odstavku izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v višini 448,63 EUR s pripadki zavrne. Posledično je razveljavilo tudi tretji odstavek sklepa o izvršbi, ki se nanaša na stroške izvršilnega postopka.

2. Sodbo izpodbija tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo določila materialnega prava, saj je bila dolžnost tožene stranke, da pove kateri strošek ni bil razdeljen skladno z njenim solastniškim deležem, ki so sicer razvidni iz samih razdelilnikov stroškov. Razdelilniki pa so bili toženi stranki poslani s prvo pripravljalno vlogo, predložena je tudi tabela iz katere je razvidno kateri račun izvajalca je bil razdeljen na posameznem računu in kolikšen je bil znesek, z navedbo datumov, kdaj ga je tožeča stranka plačala in kolikšen znesek tega računa je bil obračunan toženi stranki. V spis je vložila tudi potrdila o plačilih in sicer v drugi pripravljalni vlogi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožbeni zahtevek se glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, ki je določen kot mejni znesek v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodba izdana v takšnem postopku se sme zato izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi procesnih kršitev relativnega značaja po prvem odstavku 339. člena ZPP. Odločilno je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je nanj vezano in ga v pritožbenem postopku ne preizkuša več.

5. V pritožbenem postopku ni spora o okoliščini, da je tožeča stranka upravnik, tožena pa uporabnik večstanovanjske stavbe na ... Zato je tožeča stranka aktivno legitimirana za vtoževanje stroškov upravljanja v ožjem smislu. Tožena stranka se je plačilu stroškov upravljanja v ožjem smislu uprla, ker stroški za upravljanje 51 krat presegajo ceno določeno s pogodbo, glede plačila za obratovanje pa 29 krat. Neprofitna najemnina za toženo stranka znaša 60,00 EUR, zato bi stroški lahko znašali le 18 in 9 centov na mesec.

6. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka argumentirano prerekala višino pogodbenih stroškov upravljanja in opominov, je sodišče o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka pravilno odločilo na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Trditveno in dokazno breme določa materialno pravo. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvi in zaključku sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v obravnavanem primeru z navedbo, da se storitev upravljanja obračunava od osnove vrednosti stanovanja, ki se upošteva za neprofitno najemnino, ne da bi pojasnila merila za matematični izračun, dokaznega bremena za ta del tožbenega zahtevka ni zmogla. Enako velja za stroške opominjanja, saj razen lastnih trditev, ki pa so bile prerekane, ni ponudila nikakršnega dokaza. Končno v zvezi s stroški opomina sodišče prve stopnje tudi pravilno izpostavlja določilo drugega odstavka 27.a člena Zakona o varstvu potrošnikov po katerem stroški opomina, ki ga izda podjetje v primeru zamude plačila potrošnika kot pogodbene stranke, ne smejo presegati dejanskih stroškov izdelave in pošiljanja opomina, hkrati pa tudi ne višine zamudnih obresti in da zato višina vtoževanih stroškov opomina mesečno približno 9,94 EUR, ni izkazana.

7. Ker upravnik ni materialno pravni zavezanec za plačilo stroškov rednega obratovanja in vzdrževanja stavbe, zato tudi ni avtomatični upravičenec za povračilo. Pravilno je zato materialno pravno izhodišče sodišče prve stopnje, da mora upravnik dokazati temelj neupravičene obogatitve etažnega lastnika (za posamezne dobave in storitve posebej) in višino svojega prikrajšanja.

8. Tožeča stranka bi morala navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v dopolnitvi tožbe. Pojasniti bi morala pravni temelj posameznih terjatev katerih povračilo vtožuje in predložiti potrdila banke, s katerim bi izkazala, da je vse dobavljeno blago in storitve zares plačala. Tudi iz dokazil, ki jih je predložila prepozno, po izteku prekluzivnega roka, sodišče prve stopnje ni moglo razbrati, katere stroške rednega obratovanja in vzdrževanja je tožeča stranka plačala namesto etažnih lastnikov, ki tega niso storili sami, saj so zneski iz potrdil o plačilih mnogo višji kot tisti na predloženih računih dobaviteljev in izvajalcev. Zato je tudi drugi del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo stroškov rednega obratovanja in vzdrževanja stavbe pravilno zavrnjen.

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani, sprejeta odločitev sodišča prve stopnje pa je pravilna in ni obremenjena z uveljavljenimi, niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena ZPP).

10. O pritožbenih postopkih je odločeno na podlagi določila 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.