Jedro

Verbalni napad, tudi če bi bil izkazan, pa ni bil, bilo je le neprijazno vprašanje, ne upravičuje oz. opravičuje fizičnega napada. To, da naj bi bil tožnik do toženca verbalno nasilen v preteklosti, pa nikakor ni izzivanje fizičnega napada nanj kasneje, konkretno 7. 7. 2013. O deljeni odgovornosti v takšnem primeru ni mogoče govoriti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi I. in III. točka sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki naj sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da mora tožniku za nepremoženjsko škodo, ki mu jo je povzročil v incidentu 7. 7. 2013, plačati 4.500,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne do plačila (I. točka izreka sodbe). Višji odškodninski zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Obenem je tožencu naložilo, da mora tožniku povrniti 659,13 EUR pravdnih stroškov (III. točka).

2. Toženec se pritožuje zoper I. in III. točko izreka sodbe in pri tem nominalno uveljavlja vse predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka ali pa ugotovitve tožnikovega soprispevka in znižanja odškodnine, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Sodišču očita, da je svojo dokazno oceno o dogodku 7. 7. 2013 oprlo na zvočni posnetek, ki je bil predložen po prvem naroku in zato prepozno ter ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Sklicuje se na to, da je uveljavljal tožnikov soprispevek, saj je bil ta v preteklosti tako do njega (toženca) kot do D. Đ. večkrat nasilen. To bi potrdila tudi V. Đ., ki je sodišče ni zaslišalo. Tudi to, da je tožnik dogodek snemal, naj bi po mnenju pritožbe kazalo, da ga je pričakoval. Pritožnik napada tudi višino dosojene odškodnino, in sicer navaja, da tožnik mitele ni nosil in da je tudi ovratnico imel v vrečki, samostojno naj bi opravljal razna vsakodnevna opravila, pri čemer se sklicuje na izpoved priče D. Đ. Izvedenec naj bi izhajal iz tega, kar je bilo tožniku predpisano, ne pa iz tega, kar je on res trpel. Pritožnik meni, da je odškodnina po vseh postavkah previsoka. Nazadnje izpodbija tudi odločitev o stroških, češ da je treba upoštevati, da je po višini tožnik uspel le 20%.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril, se zavzel za njeno zavrnitev ter priglasil stroške v zvezi s podanim odgovorom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni soprispeval k nastali mu škodi, je pravilna. Pravilno je sodišče pojasnilo, da verbalni napad, tudi če bi bil izkazan, pa ni bil, bilo je le neprijazno vprašanje, ne upravičuje oz. opravičuje fizičnega napada. Pravilna je ocena o nedokazanosti verbalnega napada, saj ta ne izhaja iz prav nobenega izvedenega dokaza in tega ne uveljavlja niti toženčeva pritožba. To, da naj bi bil tožnik do toženca verbalno nasilen v preteklosti, pa nikakor ni izzivanje fizičnega napada nanj kasneje, konkretno 7. 7. 2013. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo, ko deljene odgovornosti po 171. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) ni ugotovilo. Zaslišanje priče V. Đ., ki ob dogodku sploh ni bila prisotna, bi bilo zato brez pomena in je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in smotrno, ko je ni zaslišalo. Res je sicer, kar očita toženec, da tožnik dokaza s poslušanjem zvočnega telefonskega posnetka ni predložil na prvem naroku, pač pa ga je na njem le predlagal, vendar je to bila nebistvena kršitev določb postopka, saj ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

7. Glede posledic poškodb, ki jih je tožniku prizadejal toženec, se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na strokovno, temeljito in jasno mnenje izvedenca medicinske stroke dr. V. S. in pravilno ni dalo večje teže izpovedi priče D. Đ. glede tega, da so bile tožnikove nevšečnosti pravzaprav manjše, saj je njeno mnenje laično in subjektivno.

8. Prisojena odškodnina ni previsoka, saj v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), torej zlasti stopnji in trajanju tožnikovih telesnih in duševnih bolečin ter strahu, kot tudi vsem ostalim ugotovljenim okoliščinam primera; teži in naravi poškodbe, poteku zdravljenja, tožnikovi starosti. Pri odmeri odškodnine sta bila primerno upoštevana prizadetost dobrine in namen odškodnine, ki naj tožniku zagotovi zadoščenje za prestano telesno in duševno trpljenje ter prizadejan strah. Nižja odškodnina ne bi v celoti zadostila svojemu namenu.

9. Sodišče prve stopnje je tožnikovo škodo pravilno umestilo, upoštevaje razmerje med lažjimi, hudimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Pritožbeni očitek, da je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo, je zato brez podlage. Prisojena odškodnina glede na vse okoliščine primera ne odstopa od ustaljene sodne prakse, tega pa pritožba konkretno tudi ne očita. Tožnikove telesne poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med zelo lahke (I. skupina), za pretrpljeno nepremoženjsko škodo pa je prejel približno štiri in pol povprečnih neto plač v RS, kar je celo nekoliko nad povprečjem prisojenih odškodnin v teh primerih, in je sprejemljivo: izvedenec je namreč skupno poškodbe ocenil kot lahke (kar je II. skupina).1

10. Tudi glede stroškov se toženec neutemeljeno pritožuje. Njegov očitek, da sodišče ni upoštevalo 80 % tožnikovega neuspeha po višini, ni točen, saj je sodišče prve stopnje to upoštevalo in tožniku glede na skupni uspeh priznalo 60 % njegovih stroškov, tožencu pa 40 %; odločitev o tem, da toženec tožniku dolguje 695,13 EUR, je pravilen rezultat pobotanja.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP). Glede na njeno vsebino pritožbeno sodišče odgovor na pritožbo ocenjuje za nepotrebno vlogo, s katero si tožnik ni mogel koristiti, zato strošek zanjo ni bil potreben in ga trpi sam (155. čl. ZPP).

1 Glej v Jadek Pensa D. et al., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, str. 16 in 765. (GV Založba Ljubljana, 2001).