Jedro

Tožnik je bil seznanjen s svojimi delovnopravnimi obveznostmi v zvezi z oddajo poročil o delu na domu in evidencah delovnega časa, pa poročil ni oddal in prav tako ni predložil evidence delovnega časa. S tem je kršil obveznosti iz delovnega razmerja iz 33. in 34. člena ZDR-1 (ter 94. člena ZJU), saj svojega dela ni opravil vestno, v skladu z organizacijo dela pri toženi stranki in v skladu z jasnimi navodili delodajalca, kljub temu, da je bil večkrat opozorjen na navedene obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe, kot izhaja iz pripravljalne vloge tožnika z dne 15. 11. 2021 ter naroka za glavno obravnavo dne 8. 12. 2021 (I. točka izreka). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek, da se razveljavi Sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 11. 11. 2020 in Sklep Ministrstva A. o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 17. 9. 2020; da se ugotovi, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati nadomestila plač v višini mesečne plače, ki bi jo tožnik prejel na podlagi veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2020 in z aneksom št. 1; za obdobje med 1. 9. 2021 in 31. 12. 2021 pa razliko nadomestila plače v mesečni višini 1.834,09 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratnega mesečnega nadomestila plače 6. dne v mesecu za pretekli mesec, od maja 2021 dalje pa od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo, ter da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati regres za letni dopust za leto 2021 v višini 2/3 predpisane minimalne plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2021 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (II. točka izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, da se razveljavita Sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 11. 11. 2020 in Sklep Ministrstva A. o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 17. 9. 2020; da se pogodba o zaposlitvi z dne 13. 3. 2020 razveže z odločitvijo sodišča prve stopnje; da je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga do odločitve sodišča prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati mesečna nadomestila plač v višini mesečne plače, ki bi jo tožnik prejel na podlagi veljavno sklenjene in nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2020 in z aneksom št. 1, če bi v tem obdobju delal; za obdobje med 1. 9. 2021 in 31. 12. 2021 pa razliko nadomestila plače v mesečni višini 1.834,09 EUR bruto, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati regres za letni dopust za leto 2021 v višini 2/3 predpisane minimalne plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2021 ter denarno povračilo v znesku 54.167,04 EUR bruto in po plačilu predpisanih dajatev tožniku izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (III. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper II., III. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. in 15. točke 339. člena ZPP, ker je sodbo izdalo na seji senata dne 28. 2. 2022, čeprav tega dne ni opravilo javne glavne obravnave in o tem tudi ni obvestilo strank oziroma njihovih pooblaščencev. Javno obravnavo je sodišče opravilo 8. 12. 2021, ko je zaslišalo tožnika in vabljene priče, zato se tožnik sprašuje, kaj je sodišče obravnavalo več kot 2 meseca kasneje 28. 2. 2022 na seji senata. Glede zvočnega snemanja 125.a člen ZPP določa, da predsednik senata lahko odredi zvočno ali zvočno slikovno snemanje celotnega postopka in da o tem obvesti stranke in druge udeleženca na naroku. Prav tako je določeno, da ima stranka pravico v 5 dneh po vročitvi prepisa posnetka ugovarjati zoper morebitne nepravilnosti prepisa in pa da o ugovoru odloči predsednik senata brez naroka. Tožnik zoper prejet prepis zvočnega posnetka ni ugovarjal in kolikor je znano tožniku, tega ni storila niti tožena stranka. O ugovoru zoper prepis odloča predsednik senata, med tem ko je pristojnost odločanja o glavni stvari v pristojnosti senata. Zato ni nobene podlage, da je sodišče sprejelo odločitev 28. 2. 2022. Sodišče je storilo tudi bistveno kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem kar navaja v razlogih sodbe in o tem, kar izhaja iz vsebine izvedenih dokazov – zaslišanja prič. V pritožbi navaja, da je tožnik od začetka postopka zatrjeval in dokazoval, da je prejel pisno opozorilo pred redno odpovedjo in kasneje redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi udeležbe v postopku zoper delodajalca zaradi zatrjevanja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ter zaradi njegovega političnega prepričanja. V takšnem primeru pa šesti odstavek 6. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije. Tega pa po prepričanju tožnika tožena stranka ni dokazala. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je sledila kot posledica vložitve pravnih sredstev, ki jih je tožnik vložil, ker tožena stranka z njim ni želela skleniti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje službe za odnose z javnostmi, na katerega pa je bil tožnik pred tem pravnomočno izbran. Prav tako je posledica dejstva, da je politično prepričanje tožnika drugačno kot politično prepričanje trenutne vlade RS. Iz sodbe tudi ni prepričljivo razvidno, zakaj sodišče ne sprejema vsebine zaslišanja C. C. in D. D. Priča C. C. je bila tožniku neposredno nadrejena in je zato njena izpovedba lahko najbolj merodajna. C. C. je odkrito izpovedala, da tožnika v službi enostavno niso želeli imeti, saj so se bali, da bi razširil kakšne informacije iz dela ministrstva, po drugi strani pa so ga onemogočali pri njegovem delu. Ker je priča bila tožniku nadrejeno in je njegovo delo ocenjevala kot dobro, ni želela sodelavati v procesu tožnikove odstranitve z dela in mu je ob priliki to tudi povedala. Na ministrstvu so ji prepovedali, da bi tožniku odrejala naloge in tožniku je bil tudi ukinjen dostop do skupnega maila. Priča D. D., ki je bil v tistem času državni sekretar na Ministrstvu A. je izjavil, da mu je ministrica pokazala elektronsko pošto, ko jo je prejela od predsednika Vlade RS E. E., kjer je pisalo: „imate mino v kabinetu“. Vse kar sta izpovedali priči pa je sodišče v sodbi preprosto ignoriralo in zato obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebini izvedenih dokazov, vse to pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 339. člena ZPP in kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Ni razumnega razloga, da bi si državni sekretar na ministrstvu D. D. izmislil vsebino elektronske pošte, ki jo je prejela ministrica od predsednika vlade RS in je tudi logično, da je ministrica takšnemu namigu predsednika vlade s svojim ravnanjem sledila. Glede očitka iz sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 17. 9. 2020 je naravnost absurdno, da je toženka terjala od tožnika pisanje poročil o delu, čeprav mu po drugi strani ni dajala nalog in ga je tudi sicer v celoti odrezala od informacij, ki so bile nujno potrebne za uspešno delo piarovca. Ne držijo pa tudi očitki, ki so bili podlaga za pisno opozorilo z dne 15. 7. 2020, kar je tožnik obširno pojasnil ob svojem zaslišanju in tekom vodenja celotnega sodnega postopka. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v posledici pa je napačno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je zoper tožnika vodila postopek, v katerem niso izbirali metod, da se ga znebijo in to zaradi njegovega političnega prepričanja. Ni pa za pričakovati, da bo ministrica na sodišču potrdila prejem elektronske pošte od predsednika vlade. Sodišče bi zato moralo opraviti soočenje ministrice na eni strani in državnega sekretarja na drugi strani, česar pa ni storilo. Tudi sicer bi tožena stranka v primeru, ko bi bilo zaupanje ministrice v delo tožnika porušeno do te mere, da sodelovanje ne bi bilo več mogoče, lahko izbrala drugi – blažji način prekinitve delovnega razmerja. Glede na naravo določb 1. točke prvega odstavka 68. člena v povezavi s prvim odstavkom 69. člena Zakona o javnih uslužbencih je možno prekiniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas iz naslova porušenega zaupanja. Vendar je ministrstvo, iz diskriminatornega razloga, želelo tožniku še dodatno škoditi in se je zato odločilo za način prenehanja delovnega razmerja, po katerem tožniku ni pripadalo niti nadomestilo za primer brezposelnosti in s tem je njegovo številno družino pahnilo v težek socialni položaj. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podredno razveljavi odločitev sodišča prve stopnje in zadevo vrne v ponovno odločitev sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi. Navedla je, da je sodišče dejansko stanje pravilno ugotovilo in na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Prav tako niso podane bistvene kršitve določb postopka, ki jih uveljavlja tožnik. Predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 8. 12. 2021 končalo glavno obravnavo, odločitev pa pridržalo do poteka ugovornega roka zoper prepis zvočnega posnetka (četrti odstavek 125.a člena ZPP). Pritožba sicer pravilno opozarja, da v ZPP, niti ZDSS-1 ni pravne podlage, da lahko sodišče odločitev, po opravljeni glavni obravnavi, veže na postopek ugovora na prepis zvočnega posnetka, vendar pa navedeno na zakonitost in pravilnost sodbe, ni vplivalo.

7. Neutemeljena pa je pritožbena trditev, da je sodišče storilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker bi naj obstajalo nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe in kar izhaja iz vsebine zaslišanja prič C. C. in D. D. Neutemeljene so pritožbene trditve, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ne sprejema vsebine zaslišanja C. C., ki je bila tožniku nadrejena delavka in je njena izpoved najbolj merodajna. C. C. je izpovedala, da je tožnik delo, ki mu ga je odredila, naredil zelo korektno, pomagal tistim, ki so ga z ministrstva klicali in da je ni motilo, če je pri tem delal od doma. Izpovedala je tudi, da so ji pri toženi stranki prepovedali, da bi tožniku dajala delo pod pretvezo, da ne bodo prišle kakšne informacije izven ministrstva. Zato so tudi ukinili dostop tožnika do skupnega maila. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v 14. in 15. točki obrazložitve sodbe izčrpno pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedbi C. C., in sicer ker so listinska dokazila, med drugim tudi tista, ki jih je izdelala prav C. C., izkazovala drugačno dejansko stanje, kot ga je kasneje na sodišču skušala prikazati priča. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je bila prav C. C. tista, ki je zahtevala zoper tožnika delovno pravno ukrepanje. Na njeno zahtevo je generalna sekretarka F. F. pričela z vodenjem postopka odpovedi tožniku. Četudi je priča C. C. na sodišču skušala potek dogodkov predstaviti drugače in pri temu slediti tožniku glede domnevnega političnega razloga za podano odpoved, pa iz listinske dokumentacije nedvomno izhaja, da je bila ravno priča C. C. tista, ki je zahtevala ukrepanje zoper tožnika (elektronska sporočila z dne 22. 5. in 27. 5. 2020), navedeno pa sta potrdili tudi priči G. G. in F. F. 8. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve glede obstoja nasprotja med odločilnimi dejstvi, navedenimi v razlogih sodbe in izvedenimi dokazi. Očitano nasprotje pa tudi ni podano v zvezi z izpovedjo D. D., ki je izpovedal le, da mu je ministrica v marcu 2020 pokazala mail E. E., da ima v kabinetu „mino“, pri čemer je hkrati izpovedal, da o tožnikovi kasnejši odpovedi in razlogu za odpoved ne ve povedati, ker v postopku ni sodeloval. Njegovo izpoved, da na ministrstvu krožijo govorice, da tožnik ni vreden zaupanja oziroma da naj bi bil nezaželjen, pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je šlo zgolj za govorice po hodnikih, da o tem uradno ali na kolegijih ni bilo nobenega govora, zato za odločitev v sporu ne morejo biti ključne govorice na ministrstvu.

9. Sodišče prve stopnje je natančno in prepričljivo obrazložilo, katerim dokazom je verjelo in zakaj, ter prepričljivo pojasnilo, zakaj je pričanje C. C. štelo za neverodostojno. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 1. 12. 2019, sprva za določen čas na delovnem mestu sekretar v kabinetu ministra H. H., vezano na osebno zaupanje ministra. S prenehanjem funkcije ministra je tožniku 13. 3. 2020 prenehalo delovno razmerje. Istega dne je tožnik s toženo stranko sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto sekretar v kabinetu nove ministrice G. G., za čas trajanja funkcije ministrice in vezano na njeno zaupanje. Tožena stranka pa je tožniku s sklepom z dne 17. 9. 2020 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil pritožbo na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, ki je s sklepom z dne 11. 11. 2020 njegovo pritožbo zavrnila. Tožniku je nato prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 4. 12. 2020. 10. Tožena stranka je tožniku pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, dne 15. 7. 2020 podala pisno opozorilo. Tožnik tako v predsodnem postopku (zagovoru pred toženo stranko, v pritožbi na Komisijo za pritožbe pri Vladi RS), kot tudi v sodnem postopku ni prerekal, da v času od 18. 5. 2020 do 29. 5. 2020 dela ni opravljal na svojem delovnem mestu na sedežu toženke ter tudi ni zanikal, da ga je F. F. pisno pozvala, naj pride na delo v I. ter kljub temu ni prišel (navedene kršitve so bile tožniku očitane v opozorilu z dne 15. 7. 2020).

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili očitki v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke dokazani in utemeljeni. Tožnik je bil seznanjen s svojimi delovnopravnimi obveznostmi v zvezi z oddajo poročil o delu na domu in evidencah delovnega časa, pa tožnik poročil ni oddal in prav tako ni predložil evidence delovnega časa. S tem je kršil obveznosti iz delovnega razmerja iz 33. in 34. člena ZDR-1 (ter 94. člena ZJU), saj svojega dela ni opravil vestno, v skladu z organizacijo dela pri toženi stranki in v skladu z jasnimi navodili delodajalca, kljub temu, da je bil večkrat opozorjen na navedene obveznosti.

12. Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da je bil delovnopravni postopek pri toženi stranki zoper tožnika začet na pobudo C. C., in sicer zaradi objektivno izkazanih in dokazanih kršitev delovnopravnih obveznosti, ki jih tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekal, niti zanikal, temveč je poskušal za svoja ravnanja in opustitve poiskati opravičila (npr., da ni vozil vlak) oziroma se je predvsem skliceval, da gre za minorne kršitve in da je bil dejanski razlog za podajo sporne odpovedi, da se ga je tožena stranka, zaradi političnega prepričanja, ki je bilo drugačno kot politično prepričanje trenutne Vlade RS, želela znebiti.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, v točkah 29 do 35, da je tožena stranka dokazala, da v obravnavanem primeru ni kršila načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije. Zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Tožena stranka je dokazala, da je tožnik tekom zaposlitve, v relativno kratkem časovnem obdobju, večkrat kršil delovnopravne obveznosti, pri čemer ne gre za minorne kršitve. Prav tako sodišče v postopkih, ki jih je tožnik vodil pred naslovnim sodiščem v zvezi z nesklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodja službe v službi za odnose z javnostmi (VDSS, opr. št. Pdp 576/2021 z dne 18. 1. 2022) ni ugotovilo nobenih nepravilnosti ali diskriminatornega ravnanja toženke v zvezi z nesklenitvijo pogodbe o zaposlitvi. Tudi priča G. G. je zanikala, da bi v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku prejela kakršnakoli navodila politikov oziroma da bi bila odpoved posledica vloženih pravnih sredstev v zvezi z nepodpisano pogodbo. Izpovedala je, da je s tožnikom osebno dobro sodelovala, vendar se je v nadaljevanju, ko je bila njegova nadrejena delavka C. C., njegov odnos do dela spremenil in da je bil postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku pričet ravno na pobudo nadrejene C. C. Enako je izpovedala tudi F. F. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedi prič G. G. in F. F. o razlogih za podajo odpovedi tožniku, saj je njuno pričanje skladno s predloženimi listinskimi dokazi.

14. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni opravilo potrebnih soočenj med tožnikom in pričami D. D. in C. C. na eni strani ter ministrico na drugi strani, v kolikor ni verjelo tožniku in pričam glede odpovedi pogodbe iz diskriminatornih razlogov. Pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, da tožnik takšnega predloga ni podal v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti ni ugovarjal, da sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo. Iz zapisnika z naroka z dne 8. 12. 2021 izhaja, da tožnik ni uveljavljal bistvenih kršitev določil postopka zaradi neizvedbe dokazov in glede na določbo 286.b člena ZPP se kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če stranka ter kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, navedenega pa tožnik v pritožbi ni trdil. 15. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, ker naj tožena stranka ne bi dokazala utemeljene podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in so se pri toženi stranki le želeli znebiti tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Iz predloženih elektronskih sporočil, ki sta jih izmenjala tožnik in C. C. jasno izhaja, da je tožnik v obdobju od 25. 5. 2020 do 29. 5. 2020 toženki vsak dan sporočal, da ne bo prišel na delovno mesto v I. ter navajal razloge (družinska situacija, zamuda vlaka) in zagotavljal, da bo prišel na sedež tožene stranke naslednji dan. V kolikor bi bilo 25. 5. 2020 oziroma tudi kasneje dogovorjeno, da bo tožnik delo opravljal od doma, takšnih sporočil ne bi pošiljal. Prav tako je iz sporočil C. C. razvidno, da je pozivala tožnika, da naj pride na delo v I. oziroma naj sporoči, ali je na bolniški ali dopustu, in ga je opozorila, da za delo od doma potrebuje odobritev nadrejenega. Navedeno pa jasno kaže, da tožnik ni imel, z nadrejeno delavko C. C., dogovora o delu na domu. C. C. je tožniku 26. 5. 2020 napisala sporočilo, da naj končno sporoči, kako bo delal in mu pojasnjevala, da je na tak način težko delati in načrtovati, da sta se o tem že pogovarjala ter ga prosi naj jo ustrezno obvesti. V posledici navedenega je C. C. v elektronskem sporočilu F. F. dne 27. 5. 2020 zapisala, da je tožnikovo ravnanje prešlo vse meje in da prosi za ukrepanje. Navedeno pa ne potrjuje izpovedi C. C., da je ravnanje tožnika ni motilo in da je soglašala z delom od doma. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče selektivno povzelo izpoved priče C. C. in da se ni opredelilo do njene izpovedi, da so se tožnika v službi enostavno želeli znebiti in da so se bali, da bi tožnik razširil kakšne informacije iz dela ministrstva. Sodišče prve stopnje je pravilno v 15. točki obrazložitve zaključilo, zakaj ne sledi izpovedi C. C., da je tožnikovo delo od doma ni motilo in da ne ve, zakaj bi bil tožnik pozvan na delo v I. Sodišče je pravilno zaključilo, da priča sedaj, ko ni več zaposlena pri toženi stranki, poskuša svoja ravnanja (razvidna iz predloženih sporočil posredovanih nadrejeni F. F.) prevaliti na toženo stranko, čeprav iz listinskih dokazov izhaja, kako je potekala komunikacija priče in tožnika v spornem času.

16. Tožniku so bile dokazane tudi očitane kršitve v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, in sicer, da v času od 21. 7. do 28. 8. 2020 več tednov ni oddal poročil o delu na domu oziroma so bila ta nepopolna oziroma neustrezna. Sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve sodbe pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku dokazala kršitve obveznosti iz delovnega razmerja iz 33. in 34. člena ZDR-1, saj svojega dela ni opravljal vestno, v skladu z organizacijo dela pri toženki in v skladu z jasnimi navodili delodajalca.

17. Ker je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi storitve hujših kršitev delovnih obveznosti iz 33. in 34. člena ZDR-1, so neutemeljene pritožbene trditve, da bi v primeru, ko bi bilo zaupanje ministrice v delo tožnika porušeno do te mere, da sodelovanje ne bi bilo več mogoče, ministrstvo lahko izbralo drugi blažji način prekinitve delovnega razmerja, na podlagi 1. točke prvega odstavka 68. člena v zvezi s prvim odstavkom 69. člena Zakona o javnih uslužbencih (prekinitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz naslova porušenega zaupanja).

18. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).