Jedro

Ugotovitvene sodbe se ne izvrši, saj učinkuje neposredno, sama po sebi. Zato pojmovno tudi ni mogoče zavarovanje zahtevka na ugotovitev nedopustnosti realizacije sklepa o zavarovanju, ki ga je izdalo Okrožno sodišče v Ljubljani, posledično pa je odveč vsako razpravljanje primernosti sredstva zavarovanja ter (ne)izkazanosti pogojev za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 931,86 EUR, v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za zavarovanje z začasno odredbo, s katerim je pritožnik zahteval, da se mu izroči v posest nepremičnino, vpisano v vl. št. 226 k.o. X., parc. št. 258.S Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki v naravi predstavlja poslovni prostor na M. v Ljubljani. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podrejeni predlog, po katerem naj bi se toženi stranki prepovedalo razpolaganje in/ali obremenjevanje navedene nepremičnine.

2. Tožeča stranka sklep sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da s predmetno tožbo meri na spremembo posestnega stanja, pravno podlago pa predstavlja določba petega odstavka 65. člena ZIZ. Višje sodišče soglaša s pravilno ugotovitvijo izpodbijanega sklepa in sicer, da tožeča stranka s tožbo zahteva ugotovitev, da je realizacija sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, I P 1436/2010 nedopustna. Povedano drugače: tožbeni zahtevek, kakršnega je v tem postopku oblikovala tožeča stranka, meri na ugotovitev, da je nedopustna odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani, po kateri je B. d.o.o. dolžna M. izročiti v posest sporno nepremičnino. Ali je takšen zahtevek (s katerim se po vsebini zahteva ugotovitev nedopustnosti pravnomočne in izvršljive sodne odločbe) sploh dopusten, je stvar odločanja o glavni stvari; nobenega dvoma pa ni, da tožbeni zahtevek ni v nikakršni zvezi z zahtevkom na nedopustnost izvršbe. Tožeča stranka ni vložila tožbe na nedopustnost izvršbe, zaradi česar uporaba petega odstavka 65. člena ZIZ ne pride v poštev. Pritožnik tudi v pritožbi ne navaja, da bi s tožbenim zahtevkom meril na nedopustnost izvršbe, pač pa vztraja pri navedbah o spremembi posestnega stanja v posledici ugotovitve, da je realizacija sklepa sodišča nedopustna. Njegov zahtevek je ugotovitveni kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje. Z ugotovitveno tožbo se zahteva izdaja ugotovitvene sodbe, ki pa ni izvršljiva in zato v zavarovanje ugotovitvenega zahtevka ni mogoče dovoliti začasne odredbe.

3. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, saj je z začasno odredbo mogoče zavarovati le dajatveni zahtevek, ne pa ugotovitvenega kot ga s tožbo uveljavlja tožeča stranka in kot pri njem vztraja tudi v pritožbi. Ugotovitvene sodbe se ne izvrši, saj učinkuje neposredno, sama po sebi. Zato pojmovno tudi ni mogoče zavarovanje zahtevka na ugotovitev nedopustnosti realizacije sklepa o zavarovanju, ki ga je izdalo Okrožno sodišče v Ljubljani, posledično pa je odveč vsako razpravljanje primernosti sredstva zavarovanja ter (ne)izkazanosti pogojev za izdajo začasne odredbe.

4. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bila v tem, da se ni opredelilo do navedb tožeče stranke glede pravice iz najemnega razmerja. Sodišču se ni treba opredeljevati do slehernih navedb pravdnih strank, pač pa le do tistih, ki so za odločitev relevantne. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala že prvega (od kumulativno zahtevanih) pogojev za zavarovanje z začasno odredbo, zaradi česar je odveč razpravljanje o tem, ali pravica iz najemne pogodbe preprečuje izvršbo oziroma realizacijo sklepa o izdani začasni odredbi.

5. Ker pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa ob reševanju pritožbe tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ), na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in kot pravilen potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

6. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na odločbi prvega odstavka odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo (154. člen ZPP). Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z Odvetniško in taksno tarifo.