Jedro

Če PUP drugače ureja odmike v strnjenih naseljih kot sicer, se ni mogoče sklicevati na enake odmike kadar gre za gradnjo v strnjenih naseljih.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije št. ... z dne 5.2.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 18.2.1997, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Oddelka za okolje in prostor Upravne enote S. št. ... z dne 28.3.1996, s katero je ta investitorici V.G. izdal lokacijsko dovoljenje za nadvišanje obstoječega gospodarskega poslopja in ureditev shrambe v njem, na parc. št. 2019/3 k.o. K. pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bilo lokacijsko dovoljenje izdano na podlagi 2. odstavka 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 3/91, 18/93, 47/93 in 71/93, ZUN). Za zemljišče, na katerem namerava investitorica nadvišati obstoječo stavbo, določa 1. odstavek 16. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v Občini S. (Uradne objave, št. 28/91 in Uradni list RS, št. 54/95, PUP), da se lahko dograjujejo, nadgrajujejo, rekonstruirajo in prenavljajo vse vrste stavb. Prvi odstavek 13. člena istega odloka pa med drugim določa, da se v strnjenih naseljih, kjer prevladuje robni tip pozidave, odmik za prizidke, dozidave in nadzidave določi v postopku za pridobitev ustreznega dovoljenja. Iz upravnih spisov in obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da leži parcela tožnikov severno od parcele investitorice, vendar pa so stavbe tožečih strank oddaljene približno 15 m na vzhodni strani in 21 m na severozahodni strani nameravane nadzidave. Iz študije osončenja, ki jo je septembra 1995. leta izdelal K.p.i. p.o., S. pa izhaja, da nadvišanje objekta navedenega v lokacijskem dovoljenju ne bi imelo večjega vpliva na osončenost in osvetljenost sosednjih stavb. Do enakega zaključka je prišel tudi zdravstveni inšpektor, ki je dne 15.2.1996 izdal soglasje. Investitorica je zahtevku za izdajo lokacijskega dovoljenja priložila tudi zemljiškoknjižni izpisek kot dokazilo o razpolaganju z zemljiščem. Zato so bili za izdajo pozitivnega lokacijskega dovoljenja izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa ZUN. Sodišče tudi zavrača tožbene ugovore tožnikov, ki se nanašajo na dogovor s prejšnjim lastnikom objekta ter ugovore, ki se nanašajo na nesodelovanje enega izmed tožnikov v postopku. Ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo v skladu s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu.

Tožnika v pritožbi navajata, da lokacijsko dovoljenje v uvodu ne omenja PUP-a, sicer pa ta ni bil upoštevan, saj njegov 13. člen določa za odmike objektov od parcelne meje, ki so manjši kot 4 m, pisno soglasje lastnikov parcel do 4 m. Vse odločitve pa izhajajo iz tistega dela citiranega člena PUP-a, ki ureja odmike v strnjenih naseljih. Sodišče površno citira 13. člen PUP-a in številko uradnega lista. Študija osončenja je vprašljiva, saj jo je naročila in plačala investitorica, sicer pa bi morala biti kompleksna, z upoštevanjem tudi morebitnih bodočih gradenj tožnika. Gre za očitno nagajanje. Tožnika predlagata, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo.

Investitorica (prizadeta stranka) na pritožbo ni odgovorila. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo smiselno predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi presodilo vse tožbene ugovore tožnikov in jih obrazloženo zavrnilo. Teh ugovorov tožnika v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne ponavljata, zaradi česar jih pritožbeno sodišče ne presoja posebej.

Pritožbeni ugovor, s katerim tožnika smiselno uveljavljata, da je potrebno soglasje tudi v strnjenih naseljih, ni utemeljen, saj ne gre za iste pogoje odmikov, kot to trdita tožnika. PUP namreč odmike v strnjenih naseljih ureja drugače kot izven njega. Tožnika pa niti ne trdita, da ne gre za strnjeno naselje, torej za odmike, ki niso vezani na pisno soglasje lastnikov bližnjih parcel. Ostali pritožbeni ugovori tožnikov so ne le pritožbene novote, torej dejstva, ki niso bila navajana v postopku na prvi stopnji, zato so neupoštevne že iz tega razloga (71. člen ZUS), temveč so tudi pavšalne in nekonkretizirane in tudi zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tožnika tudi nimata prav, ko ugovarjata, ker upravna organa v uvodnem delu svojih odločb ne navajata posebej PUP-a, saj takšno navajanje ni obvezno določeno. Res pa je, da je sodišče prve stopnje v tistem delu sodbe, v katerem povzema vsebino obrazložitve izpodbijane odločbe tožene stranke, napačno citiralo uradni list, saj je bil Odlok o spremembah PUP-a objavljen v Uradnem listu RS, št. 54/95 in ne v številki 28/95, kot to napačno navaja tožena stranka, vendar ta očitna napaka na samo odločitev sodišča ni vplivala, saj je sodišče prve stopnje sicer po vsebini pravilno povzelo in upoštevalo določila PUP-a. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče skladno z določbo 73. člena ZUS pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani razlogi, ki jih v pritožbi uveljavljata tožnika, in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.