Jedro

CSD v sporih iz razmerij med starši in otroki kot organ socialnega skrbstva nastopa kot specifični pomočnik sodišča in z njim sodeluje v funkciji varstva javnega interesa. CSD opravlja naloge pomožnega preiskovalnega organa, hkrati pa ima poseben procesni položaj, ki je zaradi njegovega strokovnega znanja in izkušenj blizu položaju sodnega izvedenca.

Namen postopka z začasno odredbo ni natančno ugotavljanje optimalnega načina stikovanja. V postopku z izdajo začasne odredbe sodišče odloča na podlagi drugačnega standarda kot pri odločanju o končni odločbi, torej na podlagi verjetnosti, zato so neutemeljeni očitki, da bi sodišče lahko izdalo začasno odredbo šele po izdelavi mnenja izvedenca klinične psihologije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo ugovoru tožeče stranke (tožnice) zoper začasno odredbo z dne 26. 3. 2020, delno ugodilo predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe z dne 9. 4. 2020 in tudi po uradni dolžnosti delno spremenilo začasno odredbo z dne 26. 3. 2020 tako, da stiki tožene stranke (toženca) z mld. A. A. začasno potekajo: od 11. 5. 2020 do 14. 6. 2020 v torek in četrtek od 8.30 ure do 15.00 ure ter v nedeljo od 8.30 ure do 17.00 ure, od 15. 6. 2020 dalje pa v torek, sredo in četrtek od 8.30 ure do 15.00 ure ter v nedeljo od 8.30 do 18.00 ure. V vseh primerih toženec prevzame mld. A. A. na naslovu tožnice, po koncu stika mld. A. A. prevzame tožnica na naslovu V. V času poletnih počitnic stiki potekajo tako, da mld. A. A. z mamo preživi en teden zdržema v mesecu juliju in en teden v mesecu avgustu, v tem času stiki med očetom in otrokom ne potekajo, v preostalem času poletnih počitnic stiki med mld. A. A. in očetom potekajo v predhodno določenem obsegu. Za primer kršitve obveznosti iz začasne odredbe je sodišče pravdnima strankama določilo denarno kazen v višini 1.000,00 EUR, pri čemer začasna odredba velja do drugačne odločitve sodišča, ugovor in pritožba pa ne zadržita njene izvršitve (I. točka izreka). Kar je tožnica v ugovoru zoper začasno odredbo z dne 9. 4. 2020 in predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 9. 4. 2020 zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo (II. točka izreka), zavrnilo je tudi predlog za izrek denarne kazni tožnici (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica, ki predlaga, da višje sodišče I. in II. točko izreka spremeni tako, da ugovoru in predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe z dne 9. 4. 2020 v celoti ugodi, podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo več bistvenih kršitev pravil postopka, napačno oziroma nepopolno je ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo določbe materialnega prava in grobo odstopilo od ustaljene sodne prakse. Tožnica uvodoma v pritožbi povzema nesporne ugotovitve postopka in razloge sodišča prve stopnje za izdajo začasne odredbe. Sprašuje se, ali je dejstvo, da eden izmed staršev v postopku zahteva večji obseg stikov kot se v praksi nesporno izvršuje, dovolj za zaključek, da se starša o režimu stikov nista zmožna dogovarjati, zaradi česar je treba stike regulirati z izdajo začasne odredbe. Navaja, da je takšno razlogovanje popolnoma nesmiselno in predstavlja odstop od ustaljene sodne prakse. Pojasnjuje, da so zahtevki staršev v vsakem odprtem sodnem postopku nujno različni, saj bi se starša v nasprotnem primeru že sporazumela. Opozarja na temeljno predpostavko za izdajo začasne odredbe kot enega izmed ukrepov za varstvo koristi otrok. Tudi po uveljavitvi novega Družinskega zakonika (DZ) in Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) je to resna oziroma akutna ogroženost otroka. V sodni praksi je sprejeto stališče, da imajo začasne odredbe v družinskih zadevah neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene koristi otrok ter je treba k njihovemu izdajanju pristopiti restriktivno. Odločitev sodišča lahko močno in trajno prizadene ne samo interese pravdnih strank (staršev), temveč tudi interese in koristi otroka. Začasna odredba je zato le izjemno in začasno sredstvo, kadar so koristi otroka brez začasne odredbe resno oziroma akutno ogrožene. Navaja, da prihaja v postopkih zaradi izdaje začasnih odredb pri Okrožnem sodišču v Ljubljani do diametralno nasprotujočih si odločitev.

3. Tožnica se nadalje sprašuje, ali je pravilno stališče sodišča, da je treba v postopkih zaradi izdaje začasne odredbe glede obsega stikov v vseh primerih izhajati iz načela, da morata imeti oba starša z mld. otrokom enak obseg stikov, razen če se dokaže, da bi enakovredni stiki ogrožali otrokovo korist; s kakšno stopnjo verjetnosti mora starš v postopku zaradi izdaje začasne odredbe izkazati ogroženost otroka za primer, da bi se določili enakovredni stiki, kakšna dokazna sredstva ima pri tem na voljo. Stališče sodišča je po prepričanju tožnice nevzdržno. V praksi se je namreč v nekaterih primerih, ko je sodišče z začasno odredbo obseg stikov, ki so se redno izvrševali, razširilo po načelu enakosti med staršema, kasneje s pomočjo sodnega izvedenca pokazalo, da je bila takšna odločitev v nasprotju s koristjo mld. otroka. Sodni izvedenci se praktično nikoli ne postavijo na stališče, da bi bilo mld. otrokom v največjo korist, da z vsakim od staršev preživijo polovico časa, še najmanj pa v obdobju otrokovega zgodnjega razvoja do treh let. Takšna rešitev pride v poštev le, ko obstaja med staršema zelo visoka stopnja soglasja o vseh vprašanjih, ki zadevajo uspešen otrokov razvoj. Izhodišče prvostopenjskega sodišča, da mora imeti oče enak obseg stikov z otrokom kot njegova mati, ne glede na starost otroka, je pravno povsem zgrešeno. Temu je tožnica nasprotovala zaradi številnih okoliščin, ki jih povzema v pritožbi. Prvostopenjsko sodišče je materine argumente ignoriralo oziroma zavrnilo na podlagi svojega osebnega mnenja, koristi otroka so zaradi izdaje sklepa akutno ogrožene.

4. V obravnavanem primeru se je sodišče prve stopnje pri izdaji sklepa oprlo na mnenje CSD z dne 21. 2. 2020 in na dopolnitev mnenja z dne 23. 4. 2020. CSD je smiselno podprl obseg stikov, ki ga je zahteval toženec. Pred izdelavo svojega mnenja oziroma njegovo dopolnitvijo CSD ni opravil razgovora s tožnico, s čimer je kršil njeno ustavno zagotovljeno pravico do izjave, s tem pa načelo zaslišanja stranke, načelo varstva pravic strank in načelo materialne resnice. Edini razgovor s tožnico je CSD opravil med poletjem 2019, ko je pripravljal osnovno mnenje o zadevi. S tožencem je po drugi strani opravil dva enourna telefonska razgovora. Mnenje, izdelano s strani strokovne delavke pri CSD, ki nima znanj in kvalifikacij s področja klinične psihologije in ki mld. A. A. ni niti videla, kaj šele, da bi pri njem opravila potrebne teste in opazovala interakcije z vsakim od staršev, je brez dokazne vrednosti. Na podlagi navedb toženca in lastnih zaključkov je strokovna delavka navedla, da gre pri A. A. za ločitveno stisko. Strokovne napake strokovne delavke je prepoznal tudi pritožbeni organ CSD, ki jo je po tožničini pritožbi zamenjal in je njeno delo v tem trenutku pod presojo socialne inšpekcije. Sodba se na takšno mnenje strokovne delavke ne more opreti. Neverjetna je navedba prvostopenjskega sodišča, da na izdelavo izvedenskega mnenja ni moglo čakati. Prvostopenjsko sodišče očitno namenoma ne želi postaviti sodnega izvedenca, saj je predmetni postopek v teku že vse od aprila 2019. Tožnica se sprašuje, ali je sprejemljivo ravnanje sodišča prve stopnje, ki od februarja 2020, ko je bil poravnan predujem zanj, ne izda sklepa o postavitvi sodnega izvedenca in obenem trdi, da mora o stikih odločiti zato, ker je za izdelavo izvedenskega mnenja potrebnih 6 do 8 mesecev ter, ali je pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki meni, da je mld. otrok ogrožen v vseh primerih, ko stiki v praksi ne potekajo v skladu z mnenjem strokovne delavke pri CSD. Po mnenju tožnice je slednje načelno vprašanje, glede katerega bi morali sodniki Okrožnega sodišča v Ljubljani prejeti jasen odgovor. Sodišče navaja, da namen postopka z začasno odredbo ni in ne more biti natančno ugotavljanje optimalnega načina stikovanja, po drugi strani pa stoji na neomajnem stališču, da otroka vsak obseg stikov, ki ne sledijo mnenju strokovne delavke pri CSD, nujno ogroža. 5. Izpodbijani sklep ne vsebuje nobenega konkretnega pojasnila oziroma utemeljitve, kaj naj bi pomenilo ohranjanje polnega odnosa z očetom in ohranjanje odnosov iz časa, ko je družina živela skupaj. Po razpadu zunajzakonske skupnosti strank je tožnica delala na tem, da bi toženec vzpostavil stik z otrokom. Po vzpostavitvi popoldanskih stikov (dvakrat do trikrat tedensko) je šlo za reden in enakomerno porazdeljen obseg stikov, ki je glede na otrokovo starost povsem običajen. Tožnica se sprašuje, ali je stališče sodišča prve stopnje, da ob predhodnih stikih otrok ne more ohraniti svojega odnosa z očetom, pravilno. Sprašuje se: ali je mogoče predhodne stike označiti kot časovno skope stike, ki jih je treba razširiti, ker lahko sicer očeta onemogočijo pri odločitvi o zaupanju otroka v vzgojo in varstvo; ali je v postopku zaradi izdaje začasne odredbe res treba določiti takšne stike, ki bodo otroku omogočali graditev polnega odnosa z očetom, glede na jasno stališče Ustavnega sodišča RS, da je treba v družinskih sporih začasne odredbe, ki lahko usodno prejudicirajo končno odločitev, izdajati zelo restriktivno; ali je v postopku, v katerem se odloča na podlagi standarda verjetnosti, sploh mogoče ugotoviti optimalen obseg stikov; ali zadostuje, da sodišče ugotavlja optimalen obseg otrokovih stikov na podlagi mnenja ene strokovne delavke. Odtujitev dvoletnega otroka, ki ima s svojim očetom redne in pogoste stike dvakrat do trikrat tedensko v trajanju treh ur in pol, že pojmovno ni mogoča in s predhodnimi stiki je bilo v celoti zagotovljeno, da ima toženec redne stike z mld. A. A. Po oceni sodišča je uvedba daljšega stika z očetom tudi primerna priprava za postopno širitev stikov na vikend stike in sčasoma tudi na nočne stike, o čemer mnenje CSD ne vsebuje nobenih razlogov. Vprašljivo je, ali sodišče razpolaga z ustreznim znanjem za takšne razloge. Po mnenju tožnice s takšnim strokovnim znanjem ne razpolaga in bi moralo izvesti dokaz s sodnim izvedencem klinične stroke. Tožnica se tudi ne strinja, da lahko sodišče poveča dosednji obseg stikov z utemeljitvijo, da bo to otroku olajšajo vključitev v vrtec, saj sodišče s takšnim strokovnim znanjem ne razpolaga in bi moralo izvesti dokaz s sodnim izvedencem klinične stroke. Enako velja glede zaključka, da otrok ne more imeti težav s privajanjem na spremembe, glede na predlog tožnice, da stiki v času poletnih počitnic dva tedna ne potekajo. Zaključki sodišča prve stopnje so absurdni. Upoštevati je treba, da je mld. A. A. zelo občutljiv otrok, ki se težko prilagaja spremembam. Prvostopenjsko sodišče se ni opredelilo do številnih navedb in dokazov tožnice o očetovem pomanjkanju empatije, o njegovih montažah in prikrajanjih lastnih posnetkov, konfliktnosti na delovnem mestu, groženj materi z odvzemom otroka, samovoljni opustitvi stikov, nasilju nad tožnico v času trajanja izvenzakonske skupnosti. Sklep je zato obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče mora pri izdaji odločbe upoštevati dejansko stanje, ki velja na dan njene izdaje. Sodišče je to dolžnost kršilo s tem, da je v 19. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa izvajalo zaključke na podlagi dejanskega stanja, ki v trenutku odločanja očitno ni bilo več aktualno. Tožnica je namreč sodišču pojasnila in izkazala, da vse od 16. 3. 2020 dalje opravlja delo izključno od doma, da je A. A. ves čas na voljo in se A. A. pri njej doji zjutraj, dopoldan, pred popoldanskim spanjem in po njem, nekajkrat popoldne, pred spanjem, pa tudi ponoči, ko se zbudi. Sodišče je ta dejstva ignoriralo in se sklicevalo na izpoved tožnice, ki se je nanašala na čas, ko ta še ni delala od doma. Tudi pred izdajo začasne odredbe z dne 26. 3. 2020, ko tožnica še ni delala od doma, je bil mld. otrok brez dojenja od jutranjih do večernih ur le enkrat tedensko. Tožnica nasprotuje laični presoji sodišča, da je razširitev stikov za otroka tako pomembna, da je zato treba poseči v otrokovo dnevno rutino pri materi. Sodišče po njenem ne more odločati o tem, kakšen pomen ima za otroka dojenje, saj s takšnim strokovnim znanjem ne razpolaga in bi moralo izvesti dokaz s sodnim izvedencem klinične stroke.

7. CSD niti v osnovnem mnenju niti v dopolnitvi ni ugotovil, da bi bil mld. otrok kakorkoli ogrožen in da bi bilo treba njegove stike z očetom nujno razširiti z izdajo začasne odredbe še pred pridobitvijo mnenja sodnega izvedenca klinične psihologije. Sodišče je zato neutemeljeno in nekritično sledilo mnenju CSD in je brez ustrezne pravne in dejanske podlage in celo brez mnenja CSD izdalo izpodbijano začasno odredbo. Sodišče bi moralo upoštevati največjo korist mld. A. A. V zvezi z navedenim pravnim standardom v sklepu ni razlogov o odločilnih dejstvih niti sodišče največje koristi mld. A. A. ni prepričljivo ugotavljalo. Kljub temu, da se sodišče zaveda, da je režim stikov, ki ga je uvedlo z izpodbijanim sklepom, v skladu z mnenjem CSD, mogoče izvrševati najkasneje do 1. 9. 2020, veljavnosti začasne odredbe kljub izrecnemu ugovoru tožnice ni želelo omejiti. Opredelilo se tudi ni do ugovora tožnice, da je pustilo tožencu odprto pot, da tudi v naslednjem šolskem letu zavrne podajo svojega soglasja za otrokov vpis v vrtec. Namera sodišča, da do septembra opravi še en narok, ga ne razvezuje dolžnosti, da poseže v družinska razmerja v najmanjšem možnem obsegu. Tožnica se sprašuje, ali bi moralo sodišče v takem primeru časovno veljavnost začasne odredbe omejiti. Meni, da je pristop sodišča, ki je navedlo, da bo v nadaljevanju spremljalo izvajanje določenih stikov in po potrebi spreminjalo vsebino odredbe, nesprejemljiv. Mld. A. A. bo pri očetu preživljal več časa, kot je predlagal toženec, in več dni v tednu, kot jih bo preživel s tožnico, kar je evidentno v nasprotju z otrokovimi koristmi. Ob taki odločitvi bi moral sklep vsebovati razloge glede tega, zakaj je otrok pri materi ogrožen. Pristop sodišča prve stopnje, ki stike odmerja na podlagi formalistično matematičnega izračuna na ure in minute otrokovega bivanja pri enem in pri drugem od njegovih staršev, je popolnoma zgrešen. Niti CSD niti sodišče nimata mehanizma, da bi zagotovila, da toženec v primeru, ko bi mld. A. A. po predaji na stik očetu jokal, o tem obvesti mamo, prekine stik in otroka izroči materi. Od izdaje izpodbijanega sklepa tožnici po zaključku stika z očetom otrok vedno pove, da je pri očetu jokal in po prihodu s stikov je v vidni stiski. Nobenega varovala tudi ni v primeru, ko bi se toženec zaposlil oziroma bi se povečal obseg njegovega dela. Prvostopenjsko sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem, da bi zaključilo: od kod izvirajo otrokove stiske in kaj je razlog, da se povečanemu obsegu stikov z očetom upira; da bi morala mati postopek predaje izvesti hitro in odločno; da je bil obseg stikov s prvotno začasno odredbo v korist otroka, glede na to, da je tožnica uspela po natanko mesecu dni od njene izdaje otroka komaj predati njegovemu očetu in je ves čas opozarjala na otrokove stiske.

8. Toženec v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

9. Pritožba ni utemeljena.

10. Tožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da je temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe kot enega izmed ukrepov za varstvo koristi otrok tudi po uveljavitvi DZ in ZNP-1 ogroženost otroka, kar je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo. Pravilno je navedlo materialnopravno podlago za odločitev, vključno s 161. členom DZ, po katerem sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Sodišče prve stopnje je pravilna izhodišča in razloge o ogroženosti otroka navedlo v 11. točki obrazložitve in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče druge stopnje razloge sprejema kot pravilne in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje. Ob dejstvih, ugotovljenih v konkretnem postopku, in odločitvi sodišča prve stopnje se tožnica neutemeljeno sklicuje na neenotno sodno prakso Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki ne more biti predmet preizkusa v konkretnem pritožbenem postopku. Odločilno je, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da mora biti za izdajo začasne odredbe podana ogroženost otroka, ki jo je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo. Ta je namreč v tem, da namen stikov s stiki, kot so se izvrševali pred izdajo začasne odredbe, ni bil dosežen in je zaradi ravnanja tožnice, ki je nasprotovala povečanju obsega stikov, mld. A. A. nastajala škoda (primerjaj 7. točko obrazložitve sklepa z dne 26. 3. 2020 ter 9. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Sodišče prve stopnje je za konkretno zadevo ugotovilo, da s stiki, ki so se izvrševali med tožencem in mld. A. A., namen stikov ni bil dosežen, zato je neutemeljeno pritožbeno izpodbijanje načelnega izhodišča, da je izhodišče pri obsegu stikov enakost obeh staršev, razen če bi bila iz takih ali drugačnih razlogov otrokova korist ogrožena, pri čemer tudi vsebinsko sodišče prve stopnje ni izdalo začasne odredbe, s katero bi obe stranki izenačilo. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče odločilo, da mora otrok z očetom preživeti več dni v tednu kot s svojo materjo in bi zato sklep moral vsebovati razloge glede tega, zakaj je otrok pri materi ogrožen. Tudi v dneh, ko ima toženec stike z mld. otrokom, ti obsegajo le del in ne celotnega dneva, zato so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene.

11. Neutemeljeno je opozarjanje na druge zadeve s trditvami, da se sodni izvedenci praktično nikoli ne postavijo na stališče, da bi bilo mld. otrokom v največjo korist, da z vsakim od staršev preživijo polovico časa. Tudi sodišče prve stopnje namreč ni izdalo začasne odredbe, s katero bi določilo, da mld. otrok z vsakim od staršev preživi polovico časa (primerjaj 18. točko obrazložitve, mld. A. A. v prvem obdobju z očetom preživi 21,5 ur tedensko, v drugem obdobju pa 28 ur na teden, ob tem je vse noči pri tožnici). Neutemeljeni so tudi očitki sodišču prve stopnje, da je stike odmerilo na podlagi formalistično matematičnega izračuna na ure in minute. Naveden izračun je namreč podalo le zato, ker je tožnica trdila, da je sodišče za tako majhnega otroka določilo bistveno preobsežne stike in je z izračunom dokazalo nasprotno. Z začasno odredbo torej ni bil vzpostavljen enak obseg stikov očeta z mld. otrokom, kot ga ima njegova mati, zato se sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba podrobneje opredeljevati o argumentih, ki jih je v zvezi s tem navajala tožnica. Sodišče bo v nadaljevanju postopka vse okoliščine glede otroka in sposobnosti pravdnih strank ugotavljalo z ustreznim izvedencem klinične stroke. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno navedlo, da ni namen postopka z začasno odredbo natančno ugotavljanje optimalnega načina stikovanja. Prav tako ne drži, da bi se sodišče postavilo na neomajno stališče, da vsak obseg stikov, ki ne sledi mnenju strokovne delavke pri CSD, otroka nujno ogroža. Glede obsega stikov, določenega z začasno odredbo, je sodišče prve stopnje razloge navedlo in so tudi drugačne pritožbene navedbe o tem neutemeljene. Stike je začasno uredilo tako, da otroku ne škodujejo. Predhodni stiki so bili namreč preskromni, tudi po mnenju CSD je čimprejšnja razširitev v otrokovo največjo korist, ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo in so drugačne pritožbene navedbe glede tega neutemeljene. Glede na razmere v času izdaje izpodbijanega sklepa in potreben čas izdelave izvedeniškega mnenja je sodišče prve stopnje o stikih pravilno odločilo že pred izdelavo mnenja sodnega izvedenca, saj je bilo objektivno ugotovljeno, da izvedeniško mnenje še nekaj mesecev od izdaje sklepa ne bo izdelano. Ob tem je neutemeljen očitek sodišču, da očitno namenoma ne želi postaviti sodnega izvedenca, saj se v spisu nahajata dva sklepa o postavitvi sodnega izvedenca, vendar sta obe izvedenki prosili za svojo razrešitev. Dejstvo je, da je zaključek, da izvedeniško mnenje v kratkem ne bo izdelano, pravilen, zato je sodišče stike pravilno uredilo z začasno odredbo, tako da je preprečilo nastanek škode (ogroženost).

12. Sodišče se je pri svoji odločitvi pravilno oprlo tudi na mnenje CSD. Pravilno je upoštevalo 98. člen ZNP-1 in navedlo, da je namen poročil CSD razjasnitev dejanskih vprašanj, poročilo ima bistvene značilnosti in strukturo izvedeniškega mnenja – izvidi, ugotovitvi dejstev sledi mnenje, katerega bistvo je ocena dejstev s stališča stroke oziroma pravil znanosti. CSD v sporih iz razmerij med starši in otroki kot organ socialnega skrbstva nastopa kot specifični pomočnik sodišča in z njim sodeluje v funkciji varstva javnega interesa. CSD opravlja naloge pomožnega preiskovalnega organa, hkrati pa ima poseben procesni položaj, ki je zaradi njegovega strokovnega znanja in izkušenj blizu položaju sodnega izvedenca.1 Tožnica navaja, da je CSD kršil načelo kontradiktornosti in se sklicuje na določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), vendar neutemeljeno. CSD namreč v predmetni zadevi ni izdal odločbe. Drži, da je razgovor s tožnico opravil le med poletjem 2019, ne pa tudi pred izdelavo mnenja z dne 21. 2. 2020 in dopolnitve mnenja z dne 23. 4. 2020 (je pa opravil telefonska razgovora s tožencem). CSD je tudi pojasnil, da razgovora z materjo ni opravil, ker je ta svojo voljo izrazila preko predloga za izdajo začasne odredbe, CSD je posredovala tudi posnetke, hkrati je CSD upošteval tudi njena poročila, ki jih je pisno poslala CSD. Prav tako se tožnica le neizkazano sklicuje na strokovne napake, ki naj bi jih storila socialna delavka in ki naj bi jih prepoznal pritožbeni organ CSD, saj za navedeno ne predloži nobenega dokaza.

13. V postopku z izdajo začasne odredbe sodišče odloča na podlagi drugačnega standarda kot pri odločanju o končni odločbi, torej na podlagi verjetnosti, zato so neutemeljeni očitki, da bi sodišče lahko izdalo začasno odredbo šele po izdelavi mnenja izvedenca klinične psihologije, kar tožnica ponavlja na več mestih. Tudi ne drži, da bi sodišče štelo, da je ogroženost otroka podana zato, ker stiki ne potekajo v skladu z mnenjem strokovne delavke pri CSD. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev, kot je bilo že navedeno, navedlo ustrezne razloge in tudi zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Drugačne pritožbene navedbe o tem, da je predhodno šlo za reden in enakomerno porazdeljen obseg stikov (stik parkrat tedensko, brez prenočitve), niso utemeljene. Sodišče prve stopnje stikov ni razširilo zato, da ne bi toženca onemogočilo, da bi mu bil otrok s končno odločbo zaupan v vzgojo in varstvo (navedlo je sicer, da časovno skopi stiki lahko starša ne le onemogočijo pri tem, pač pa lahko tudi okrnijo njegovo pravico do stikov z otrokom, kar otroku ni v korist). V konkretnem primeru, ravno zato, ker toženec, kot navaja tožnica, ni postavil zahtevka na to, da se otrok zaupa v varstvo in vzgojo (le) njemu, odločitev v začasni odredbi ne vpliva neposredno na končno odločitev o tem, komu se bo otrok zaupal v varstvo in vzgojo (kar je sicer tudi razlog za restriktivno izdajanje tovrstnih začasnih odredb). Drži, da v postopku za izdajo začasne odredbe sodišče ne ugotavlja optimalnega obsega stikov, to pa je sodišče prve stopnje tudi navedlo. Trditev, da odtujitev dvoletnega otroka, ki ima z očetom stike dvakrat do trikrat tedensko v trajanju par ur, že pojmovno ni mogoča, pa prav tako ni utemeljena.

14. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki v zvezi z razlogi sodišča prve stopnje o pripravi mld. A. A. na nočitve z očetom. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi s tem navedlo, da je primerno, da se pred uvedbo nočitve pri očetu A. A. omogoči, da se privadi na daljši stik z očetom, v katerega je vključeno dnevno spanje, in je to primerna priprava za postopno širitev stikov na vikend stike in sčasoma tudi na nočne stike. Te razloge je sodišče navedlo, ker je tožnica močno nasprotovala, da bi A. A. pri očetu prenočil, ker se še vedno doji in je nanjo izredno navezan, zato se prej povzeti razlogi sodišču zmotno očitajo kot ugotavljanje nujne potrebe po takojšnjih pripravah otroka na bodoče nočitve. Sodišče prve stopnje je nadalje ocenilo, da bo uspešno povečevanje obsega stikov med mld. A. A. in tožencem olajšalo otrokovo vključitev v vrtec, vendar navedeno ni bil odločilni razlog za odločitev o stikih v začasni odredbi, zato so tudi očitki tožnice v zvezi s temi razlogi neutemeljeni. Prav tako je sodišče le v povezavi s trditvijo tožnice, da se A. A. težko privaja na spremembe, ugotovilo, da to ni v skladu z njenim predlogom, da stiki poleti dva tedna ne potekajo, in zaključilo, da bi potrditvah tožnice za A. A. tudi odhod na počitnice predstavljal stisko, zato so tudi v zvezi s tem pritožbeni očitki neutemeljeni. Sodišče prve stopnje se je v zadostni meri opredelilo do odločilnih navedb in dokazov tožnice, ugotovilo je odločilna dejstva za izdajo začasne odredbe in, kot že navedeno, zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

15. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče ni upoštevalo dejanskega stanja na dan izdaje sodne odločbe. Ta očitek tožnica utemeljuje z razlogi v 19. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ko je sodišče upoštevalo tudi dejansko stanje, ki potrditvah tožnice v trenutku odločanja ni bilo več aktualno. Tožnica je namreč od 16. 3. 2020 dalje opravljala delo od doma in je bila A. A.-ju ves čas na voljo glede dojenja. Očitki niso utemeljeni, saj je sodišče upoštevalo izpoved tožnice, kako je bilo z dojenjem pred izdajo začasne odredbe, upoštevalo pa je tudi njeno izpoved, da sedaj, ko opravlja delo od doma, A. A.-ja pogosteje doji. Pravilno pa je sodišče upoštevalo tudi, da je mld. A. A. v času izdaje sklepa star že dve leti in slabe tri mesece in ni življenjsko odvisen od dojenja, da bi bilo temu treba prilagajati stike z očetom. Dejstvo je, da je dojenje (čeprav v manjšem obsegu, kot v času, ko je tožnica opravljala delo izključno od doma) omogočeno tudi ob dnevih, ko ima mld. A. A. stike z očetom.

16. Tudi očitek, da sodišče zmotno veljavnosti začasne odredbe ni omejilo do začetka naslednjega šolskega leta, ni utemeljen. Kot navaja sama tožnica, je relevantno dejansko stanje v času izdaje sklepa, v primeru spremembe bo sodišče prve stopnje lahko odločilo z novo začasno odredbo. Navedba, da naj bi zaradi izdaje začasne odredbe sodišče tožencu omogočilo zavrnitev soglasja za otrokov vpis v vrtec, ni utemeljena, saj izdana začasna odredba na to nima nobenega vpliva in se zato sodišču prve stopnje o tem tudi ni bilo treba opredeljevati. Dejstvo, da sodišče časovne veljavnosti začasne odredbe ni omejilo, torej na njeno pravilnost ne vpliva.

17. Pravilen pa je tudi pristop sodišča, ki izvajanje začasne odredbe spremlja. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in kot izhaja iz podatkov spisa, sta pravdni stranki uspeli uspešno izvesti predajo na stik dne 28. 4. 2020. Sodišče je ocenilo, da je to povezano tudi z napotki CSD staršema, kako naj izvedeta predajo mld. A. A. na stik. Po obvestilih obeh pravdnih strank od vključno 28. 4. 2020 stiki potekajo v skladu z začasno odredbo z dne 26. 3. 2020, ob čemer sta se stranki dogovorili, da jih izvajata tako, kot je določeno za čas od drugega do četrtega tedna, posledično je sodišče prve stopnje predlog za izrek denarne kazni tožnici zavrnilo. Sodišče prve stopnje pa je nadalje ugotovilo, na podlagi zaključkov v 23. točki obrazložitve, da stiki, ki jih je določilo z začasno odredbo z dne 26. 3. 2020, niso vzrok za stisko A. A., zaradi katere bi bilo treba stike spremeniti. Sodišče druge stopnje tudi navedene razloge sprejema kot pravilne, ob navedenih razlogih pa tožnica neutemeljeno navaja, da bi bilo treba odločitev spremeniti oziroma začasno odredbo razveljaviti, ker sodišče in CSD nimata mehanizma, s katerima bi se toženca prisilo, da bi v primeru, da bi otrok pri očetu jokal, o tem obvestil mamo, prekinil stik in otroka izročil materi. Neutemeljena je tudi navedba, da ni varovala, če bi se toženec zaposlil in otroku ne bi mogel nuditi potrebne pozornosti in oskrbe, saj gre zgolj za hipotetično navedbo, ki ne more vplivati na stanje v času odločanja. Kot že navedeno, bo končno odločitev glede stikov sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca kliničnega psihologa. Ob vseh ugotovljenih dejstvih in ob upoštevanju izvedenih dokazov pa je lahko sodišče prve stopnje na podlagi verjetnosti tudi brez mnenja izvedenca klinične psihologije odločilo o začasni odredbi (oziroma ugovoru).

18. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu sklepa sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.

1 Z. Strajnar, Pomen mnenja CSD pri odločanju o vzgoji in varstvu ter preživljanju otrok v postopku razveze zakonske zveze, Pravosodni bilten 4/2000, str. 67, 68.