Jedro

Ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja delavca, za katerega je bilo s pravnomočnim sklepom že odločeno, da mu delovno razmerje preneha zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu, je mogoče izpodbijati le zaradi napačne določitve datuma prenehanja delovnega razmerja, ni pa z izpodbijanjem ugotovitvenega sklepa mogoče doseči razveljavitve pravnomočnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Čeprav je tožena stranka v ugotovitvenem sklepu napačno določila datum izteka šestmesečnega odpovednega roka, saj je zmotno menila, da med bolniškim staležem odpovedni rok ne teče, je bila ta njena pravna zmota tožniku v korist in ne more biti razlog za razveljavitev tega sklepa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, s katerim tožnik zahteva, da se razveljavi sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja opr. št. KM/JM-97 z dne 15.11.1997 (tč. I izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa tožene stranke opr. št. DM/MJ-99 z dne 7.4.1999 in sklepa opr. št. 02/99 z dne 25.5.1999 ter zahtevek, da je tožena stranka tožnika za čas od 3.4.1999 do 31.8.1999 dolžna prijaviti v socialno zavarovanje, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter mu povrniti stroške postopka (prvi odstavek tč. II izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka (drugi odstavek tč. II izreka).

Zoper takšno sodbo (pravilno sodbo in sklep, saj bi prvostopenjsko sodišče o zavrženju dela tožbe moralo odločiti s sklepom) se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ga je tožena stranka spravila v zmoto, ko mu je jamčila, da se bo kot presežni delavec lahko upokojil. Tožnik se sicer sploh ne bi dogovarjal in tudi ne bi pristal na prenehanje delovnega razmerja. Številne odločitve tožene stranke tožniku niso dajale pravne varnosti in razumevanja njegovega delovno pravnega statusa. Tožena stranka je s tem ustvarjala nepregledno in nemogočo pravno situacijo, v kateri se očitno tudi sama ni znašla, še manj pa bi se lahko znašel tožnik, ki je prava nevešča oseba. Soglasje tožnika za prenehanje delovnega razmerja naj bi bilo le pogojno, kar je tožnik dokazal s svojim zaslišanjem in drugimi dokazili, zato sodišče prve stopnje ni imelo osnove za svojo odločitev. Tožena stranka je imela zaposlenega pravnika, ki je zanjo vodil pravna opravila, zato se ne more sklicevati na zmoto.

Tožnik je pritožbo, vloženo po odvetniku, dopolnil še s pravočasno vloženo vlogo z dne 10.1.2001. V njej navaja, da se sicer res ni pritožil zoper sklep tožene stranke z dne 15.11.1997 o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po tožnikovem delu. Vendar pa tožena stranka po prenehanju bolniškega staleža tožnika delovnega razmerja ni zaključila v skladu s tem sklepom, temveč je tožnika sprejela v nadaljnje delovno razmerje, s čemer je dejansko razveljavila sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki je tako postal brezpredmeten. Tudi iz dejstva, da je tožena stranka tožniku izdala sklep o tem, da je od 3.4.1999 na čakanju na delo doma, izhaja, da se je tožena stranka zavedala, da je tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da tožnika ni nihče spravljal v zmoto glede prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je opravljal funkcijo direktorja tožene stranke do 31.10.1997, ko ga je nadzorni svet razrešil. Nato si je tožnik sam urejal vse potrebno v zvezi z njegovo opredelitvijo za trajno presežnega delavca. Tožnik naj bi si sam napisal sklep z dne 15.11.1997. Tožnik ni bil nikakršna prava nevešča oseba, zato ne more biti govora o nikakršni zmoti v zvezi z dogovori glede prenehanja delovnega razmerja, soglasja k temu in glede samega prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik kljub temu, da ga zastopa odvetnik, ni navedel, kateri del prvostopenjske odločbe izpodbija, zato je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 350. čl. izpodbijano sodbo preizkusilo tako glede sklepa o zavrženju dela tožbe, kot glede zavrnilnega dela, saj je potrebno šteti, da v obeh delih tožnik ni zmagal v tem sporu.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 15.11.1997 o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožnik zoper ta sklep ni ugovarjal, kar pomeni, da ni podana procesna predpostavka za vložitev tožbe. Takšni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča tožnik tudi v pritožbi ne nasprotuje. Drugi odstavek 83. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) namreč določa, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen ko gre za pravico do denarne terjatve. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče ta del tožbe utemeljeno zavrglo.

Sodišče prve stopnje je ob dejstvu, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu postal dokončen in pravnomočen, utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev ugotovitvenega sklepa direktorja tožene stranke z dne 7.4.1999 o prenehanju delovnega razmerja tožnika in za razveljavitev sklepa komisije za varstvo pravic tožene stranke z dne 20.5.1999 o zavrnitvi tožnikove pritožbe zoper citirani ugotovitveni sklep. Okoliščina, da je tožena stranka zaradi pravne zmote, da odpovedni rok v času bolniškega staleža ne teče, datum prenehanja delovnega razmerja tožnika določila kasneje, kot pa bi ga lahko glede na pravnomočni sklep o prenehanju delovnega razmerja, ne pomeni, da je ugotovitveni sklep zgolj zaradi tega nezakonit. Zmotno je stališče tožnika iz pripravljalne vloge z dne 3.6.1999, da tožena stranka po preteku zakonsko določenega odpovednega roka ne more realizirati sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po delu delavca in da zato ugotovitveni sklep z dne 7.4.1999 nima deklaratornega značaja, ampak pomeni povsem nov, od sklepa z dne 15.11.1997 neodvisen način prenehanja delovnega razmerja. Ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja delavca, za katerega je bilo s pravnomočnim sklepom že odločeno, da mu delovno razmerje preneha zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu, je mogoče izpodbijati le zaradi napačne določitve datuma prenehanja delovnega razmerja, ni pa z izpodbijanjem ugotovitvenega sklepa mogoče doseči razveljavitve pravnomočnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Res je sicer, da je tožena stranka v ugotovitvenem sklepu z dne 7.4.1999 napačno določila datum izteka šestmesečnega odpovednega roka, saj je zmotno menila, da med bolniškim staležem odpovedni rok ne teče, vendar je bila ta njena pravna zmota tožniku v korist in ne more biti razlog za razveljavitev tega sklepa, kar velja tudi za drugostopenjski sklep tožene stranke z dne 25.5.1995. Tožnik v pritožbi uveljavlja, da ga je tožena stranka spravila v zmoto, saj je na to, da se ga določi za delavca, katerega delo je postalo trajno nepotrebno, pristal, ker je bil prepričan, da bo po izteku odpovednega roka lahko uveljavljal pravice na zavodu za zaposlovanje in se nato upokojil. Tožnik sicer ni predlagal nobenega dokaza za svojo trditev, da naj bi ga tožena stranka spravila v zmoto. V kolikor je tožnik v resnici menil, da ga je tožena stranka spravila v zmoto, bi moral v rokih, ki jih določa 117. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) izpodbijati dogovor z dne 15.6.1998, ki vsebuje tožnikovo soglasje k prenehanju delovnega razmerja. Tožnik je bil ob izdaji sklepa o prenehanju delovnega razmerja starejši delavec, ki mu do izpolnitve pogojev za upokojitev manjka do pet let zavarovalne dobe, takšnemu pa v skladu z drugim odstavkom 36d. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) delovno razmerje lahko preneha le, če se mu zagotovi dokup zavarovalne dobe, če mu je zagotovljeno denarno nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev za upokojitev ali z njegovim soglasjem pravica do ustrezne odpravnine. Tožnik je takšno soglasje dal, zato bi moral dogovor izpodbijati, če je bilo soglasje dano v nezakrivljeni zmoti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve stroškov pritožbenega postopka pa ni upravičena niti tožena stranka, saj odgovora na pritožbo ni mogoče opredeliti kot potreben strošek v smislu prvega odstavka 155. čl. ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Odgovor na pritožbo ni prispeval k pravilni odločitvi v tem sporu, zato tudi tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Na podlagi prvega odstavka 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZTPDR in ZOR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.