Jedro

Otroku, ki je bil rojen staršem v zavezniškem taborišču po kapitulaciji Italije, ne pripada status žrtve vojnega nasilja, ker je nasilje okupatorja in izpostavljenost staršev nasilnim dejanjem okupatorja, ki je relevantna okoliščina za priznanje tega statusa, prenehalo. Dejstvo težkih razmer in nemožnost takojšnje vrnitve v domovino nista okoliščini, ki bi jih lahko po ZZVN upoštevali pri odločanju o priznanju zahtevanega statusa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 974/2001-8 z dne 25.3.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 9.5.2001, ki je v reviziji odpravila odločbo Upravne enote R. z dne 19.10.2000. S prvostopno odločbo je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja zaradi rojstva v internaciji in sicer od 15.10.1944 do 15.5.1945 s pripadajočimi zakonsko določenimi pravicami. Tožena stranka je odločila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja-otroka, rojenega staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja okupatorja ali njunih sodelavcev iz 1., 2., 3. in 4. odstavka 2. člena v zvezi s 5. členom Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN).

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo določbe 1. in 2. člena ZZVN in pritrdilo stališču tožene stranke, da tožniku, ki je bil rojen 15.10.1944 v zavezniškem taborišču S.M. di L. na skrajnem jugu Italije, ne pripada uveljavljani status. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno uporabila določbe ZZVN, saj je bil tožnik rojen v času, ko je zaradi kapitulacije Italije okupatorjevo nasilje prenehalo in zoper njegove starše v času njegovega rojstva niso več trajali njegovi prisilni ukrepi ali prisilna dejanja. Italijanske vojaške sile na skrajnem jugu Italije v času tožnikovega rojstva niso imele več oblasti. Prenehala je torej izpostavljenost prisilnemu ukrepu okupatorja. Dejstvo, da je bila tožnikovim staršem, skupaj z njim, zaradi takratnih razmer v Italiji, onemogočena vrnitev v domovino, ne more biti odločilno. Tudi drugje v Evropi so takratne vojne razmere nasploh preprečevale migracije ljudi in transport. Omejitve, ki so bile prisotne v času tožnikovega rojstva pa niso bile posledice ravnanja okupatorske ampak zavezniške vojske.

Tožnik v pritožbi graja stališče tožene stranke in tudi stališče sodišča prve stopnje, in navaja, da je bilo taborišče S.M. di L. koncentracijsko taborišče tudi ob njegovem rojstvu 15.10.1944 in še vedno ni bilo pod okriljem zaveznikov. Tudi ob odhodu iz tega taborišča koncem leta 1944 posledice prisilnih ukrepov niso prenehale, saj se je s starši znašel v najhujših vojnih razmerah, ki so onemogočale vrnitev domov. Tudi po zavezniškem izkrcanju na Siciliji in zavzetju najbolj južnega dela Italije se je vojna nadaljevala in so bile razmere strahovite, saj so se zavezniki le s težavo in izredno počasi prebijali po polotoku proti severu Italije, ki so ga zavzeli šele leta 1945. Vojne razmere so trajale na italijanskem polotoku tudi po kapitulaciji Italije, dokler niso zavezniki, skupaj s četrto armado jugoslovanske vojske, osvobodili Trst leta 1945, in enotami NOV Slovenije, Gorico prve dni maja 1945. Tožnik je bil izpostavljen vojnemu nasilju vse od svojega rojstva pa dokler ni prišel v domovino in je odločitev sodišča kakor tudi tožene stranke neobjektivna in brez slehernih življenjskih izkušenj. Tudi po kapitulaciji Italije leta 1943 ni bilo konca vojne in prav na jugu Italije, kjer je trpel v taborišču skupaj s svojimi starši, so potekali hudi boji, saj se je frontna črta zaustavila pri M.C. Vračanje domov v razmerah, ko je še vedno divjala vojna, ni bilo prav nič drugačno kot vračanje pregnanih iz drugih taborišč. Trpeli so vse posledice nasilja ves čas trajanja vračanja v domovino. Ozka razlaga, ki sta jo sprejela sodišče in tožena stranka, je neživljenjska in nepravilna, saj ni mogoče govoriti, da vse bridkosti, ki jih je trpel skupaj s staršema do vrnitve v domovino, ne pomenijo relevantne podlage za priznanje zahtevanega statusa. Zato uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS ter predlaga razveljavitev sodbe in podrejeno njeno spremembo, s katero naj pritožbeno sodišče tožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je presodilo, da je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovila tožena stranka.

Dejanske ugotovitve so natančne in prepričljive, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

Status žrtve vojnega nasilja - otroka rojenega staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja, je treba obravnavati ob upoštevanju posebnih pogojev, ki jih določajo 1., 2., 3. in 4. odstavek 2. člena ZZVN. Na podlagi ugotovitve tožene stranke, ki jim je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje, ni nobenega dvoma o tem, da je italijanski okupator izvedel nasilje nad tožnikovo materjo in jo 28.2.1942 poslal v taborišče na jugu Italije. Prav tam je bil interniran tudi tožnikov oče kot partizanski ujetnik.

Kapitulacija Italije je pomenila, da okupator nad taboriščniki in interniranci ni mogel več izvajati nasilnih dejanj in je torej prenehalo tisto nasilje, ki je relevantna podlaga za odločanje o statusu otroka, rojenega staršem v okoliščinah, ki jih ZZVN predpisuje kot podlago za pridobitev tega statusa. Za priznanje tega statusa je pomembno le rojstvo v zakonsko določenih okoliščinah, torej v času izpostavljenosti staršev nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja. Dejstva nemožnosti takojšne vrnitve v domovino in nedvomno težkih razmer, v katerih so se po kapitulaciji Italije znašli tožnik in njegova starša, ZZVN ne vključuje med tiste okoliščine, ki bi bile lahko upoštevne pri odločanju o priznanju zahtevanega statusa.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče, ki pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka, zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (73.člen Zakona o upravnem sporu).