Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Bistveno za odločitev je, kakšen je obseg dodelitve BPP, ki izhaja iz odločbe o dodelitvi BPP. Drugi tožnik kot odvetnik prosilca za BPP je bil določen zgolj za vložitev in sestavo ustavne pritožbe zoper tam navedeno sodbo VS RS in z njo povezanih sodb. To pa pomeni, da je organ za BPP v izpodbijanem sklepu z dne 1. 7. 2013 ravnal pravilno, ko je drugemu tožniku odmeril nagrado za posamezno opravilo po tarifni št. 3502 ZOdvT, saj na odvetnika - drugega tožnika ni bilo preneseno pooblastilo za zastopanje v celotnem postopku. Ob upoštevanju kriterijev iz 13. člena ZOdvT, pa ni mogoče zaključiti, da je šlo v tem primeru za nadpovprečno težavno in zahtevno ter obsežno zadevo.
V odločbi oziroma sklepu je mogoče popraviti samo pomote tehničnega značaja. Pri tehničnih pomotah gre za pomotni zapis stvarno izjavljene volje organa. Organ za BPP je z izpodbijanim sklepom popravil višino DDV, in posledično ustrezno popravil zneske, zato v tem primeru ne gre za popravo tehnične pomote, temveč za odpravo zmote v izjavi volje. To pomeni, da je organ za BPP ravnal nepravilno, ko je izdal izpodbijani sklep z dne 30. 8. 2013 na podlagi določbe 223. člena ZUP.
I. Tožba tožnika A.A. se zavrže. II. Tožba tožnika odvetnika B.B.a zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju št. Bpp 1019/2013 z dne 1. 7. 2013 se zavrne.
III. Tožbi tožnika odvetnika B.B. zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju št. Bpp 1019/2013 z dne 30. 8. 2013 se ugodi in se ta sklep odpravi.
IV. Tožena stranka je dolžna tožniku odvetniku B.B. povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Celju je z izpodbijanim sklepom z dne 1. 7. 2013 odločil, da se odvetniku B.B. priznajo potrebni izdatki in nagrada v višini 756,40 EUR, v presežku pa se zahtevek kot neutemeljen zavrne. Iz obrazložitve izhaja, da je bil navedeni odvetnik z odločbo št. Bpp 1019/2013 z dne 14. 6. 2013 določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) prosilcu A.A., in sicer za sestavo in vložitev ustavne pritožbe. Odvetnik je 24. 6. 2013 pravočasno priglasil stroške svetovanja in zastopanja v skupni višini 1.824,00 EUR. Iz listin je razvidno, da je odvetnik v imenu prosilca sestavil in vložil ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 51335/2010 z dne 28. 3. 2013 in z njo povezanih sodb. Organ za BPP pa je odvetniku (drugemu tožniku) na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) odmeril utemeljeno priglašene postavke nagrade in potrebnih izdatkov, in sicer: nagrado za ustavno pritožbo (tarifna št. 3502 v zvezi s tarifno št. 3470 ZOdvT) v višini 600,00 EUR (in ne priglašenih 1.500,00 EUR) ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in B.unikacijskih storitev (tarifna št. 6002 ZOdvT) v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV. Pri tem pojasnjuje, da je bil drugi tožnik z navedeno odločbo o dodelitvi BPP pooblaščen zgolj za posamezno opravilo, in sicer za sestavo in vložitev ustavne pritožbo, za kar mu v skladu z ZOdvT pripada nagrada po tarifni št. 3502. Sklicuje se tudi na določbo 13. člena ZOdvT in poudarja, da drugi tožnik ni posebej izkazal, zakaj naj bi njegova storitev v obravnavanem primeru odstopala od povprečnega primera in bila ovrednotena z višjo nagrado.
Z izpodbijanim sklepom z dne 30. 8. 2013 pa je organ za BPP odločil, da se sklep Okrožnega sodišča v Celju št. Bpp 1019/2013 z dne 1. 7. 2013 popravi tako, da se v 1. točki izreka nepravilno zapisan znesek 756,40 EUR spremeni tako, da odslej pravilno znaša 744,00 EUR (I. točka izreka); da se četrti odstavek obrazložitve navedenega sklepa spremeni tako, da se za zneskom 620,00 EUR namesto napačnega besedila „kar povišano za 22 % DDV (tarifna št. 6007) v višini 136,40 EUR skupno znaša 756,40 EUR“ zapiše pravilno besedo „kar povišano za 20 % DDV (tarifna št. 6007) v višini 124,00 EUR skupno znaša 744,00 EUR“ (II. točka izreka) ter da se sedmi odstavek obrazložitve navedenega sklepa v celoti črta (III. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je po ponovnem pregledu sklepa z dne 1. 7. 2013 ugotovil, da je prišlo do očitne pisne in računske napake, ko je bil s sklepom o odmeri nagrade odmerjen DDV po stopnji 22 % namesto po stopnji 20 %. Zato je v skladu z določbo 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) napačno zapisan znesek za plačilo popravil. Tožnika v tožbi navajata, da je bila nagrada priglašena skladno z ZOdvT kot nagrada za postopek po tarifni št. 3470 v višini 1.500,00 EUR. Šlo je namreč za postopek pred Ustavnim sodiščem RS, torej za poseben postopek, za katerega ZOdvT v tarifni št. 3470 predpisuje posebno nagrado. Menita, da ni ne dejanske in ne pravne podlage, da bi se priglašeni stroški za sestavo in vložitev ustavne pritožbe odmerili po tarifni št. 3502 kot nagrada za postopek v okviru posameznega opravila. Poudarjata, da je postopek pred Ustavnim sodiščem poseben postopek, v okviru katerega odvetnik niti ne more biti pooblaščen ločeno za vsako posamezno opravilo oziroma ločeno za vložitev ustavne pritožbe in nato še za narok. Slednji namreč v postopku pred Ustavnim sodiščem niti ni predviden oziroma določen. Iz dopolnitve vloge z dne 13. 6. 2013 pa je bilo jasno in nedvoumno razvidno, da gre v tem primeru za obsežno in kompleksno kazensko zadevo oziroma kršitev ustavno zajamčenih pravic, ki odstopa od povprečnega primera. Zato bi organ za BPP ob upoštevanju vseh okoliščin, predvsem pa obsega in težavnosti odvetniške storitve, pomena zadeve ter prihodkov in premoženjskih razmer stranke moral ovrednotiti priglašene odvetniške storitve z najvišjo vrednostjo nagrade v razponu po tarifni št. 3470, torej v znesku 1.500,00 EUR. Ker organ za BPP teh dejstev, ki so bila v postopku BPP brez dvoma izkazana, sploh ni upošteval, je zmotno zaključil, da odvetnik ni izkazal, zakaj naj bi njegova storitev v tem primeru odstopala od povprečnega primera. V posledici zmotne uporabe določbe ZOdvT je organ za BPP z izpodbijanim sklepom ravnal tudi v nasprotju z določbo 7. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Zato sodišču predlagata, da sklep Okrožnega sodišča v Celju št. Bpp 1019/2013 z dne 1. 7. 2013 odpravi in vrne zadevo istemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njunih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
V dopolnitvi tožbe z dne 7. 10. 2013 tožnika izpodbijata popravni sklep toženke z dne 30. 8. 2013. V zvezi s tem navajata, da napaka, ki naj bi jo organ za BPP s tem sklepom popravil, ni očitna pisna ali računska pomota. Dejstvo, da organ za BPP pri odmeri stroškov oziroma obračunu DDV ni upošteval pojasnila DURS z dne 5. 6. 2013 ter je tako odmeril DDV po stopnji 22 % namesto po stopnji 20 %, namreč ne predstavlja pomote tehničnega značaja, pač pa pomoto v izjavi volje, ki je vsebovana v odločbi. Zato je organ za BPP s popravnim sklepom brez ustrezne podlage vsebinsko spremenil izpodbijani sklep, kar je potrebno v tem upravnem sporu upoštevati. Smiselno sodišču predlagata, da sklep z dne 30. 8. 2013 odpravi.
Toženka na tožbo ni odgovorila.
K I. točki izreka Tožbo prvega tožnika je bilo treba zavreči iz naslednjega razloga: Sodišče ugotavlja, da je bilo z izpodbijanima sklepoma odločeno izključno o predlogu odvetnika za plačilo storitev BPP. Prvi tožnik, ki je sicer upravičenec do BPP, se postopka izdaje izpodbijanih sklepov z dne 1. 7. 2013 in 30. 8. 2013 kot stranka ali stranski udeleženec ni udeleževal. Po določbi 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je tožnik lahko le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. To pa pomeni, da prvi tožnik po določbah ZUS-1 ne more nastopati kot stranka - tožnik v upravnem sporu zoper izpodbijana sklepa.
Po navedenem je bilo treba tožbo prvega tožnika kot nedopustno zavreči na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka.
K II. točki izreka Tožba drugega tožnika zoper izpodbijani sklep z dne 1. 7. 2013 ni utemeljena.
V obravnavani zadevi je sporno, ali je drugi tožnik kot odvetnik - izvajalec BPP upravičen do višje nagrade, kot mu je bila odmerjena z izpodbijanim sklepom z dne 1. 7. 2013, in sicer v skladu s stroškovnikom, ki ga je predložil organu za BPP. Ni pa spora o tem, da je bil drugi tožnik, kot odvetnik, dodeljen prosilcu za nudenje BPP, in sicer iz upravnega spisa zadeve izhaja, da mu je bila odobrena posebna BPP zaradi vložitve ustavne pritožbe zoper sodbo VS RS I Ips 51335/2010 z dne 28. 3. 2013 in z njo povezanih sodb v obliki sestave in vložitve ustavne pritožbe od 23. 5. 2013 dalje.
To pomeni, da iz odločbe o dodelitvi BPP št. 1019/2013 z dne 14. 6. 2013 izhaja, da je bila prosilcu za BPP odobrena BPP le v obliki sestave in vložitve ustavne pritožbe in ne za celoten postopek pred Ustavnim sodiščem, kot to zmotno meni drugi tožnik v tožbi. Res je sicer, da v postopku pred Ustavnim sodiščem narok ni obvezen. Ustavno sodišče namreč zadeve obravnava bodisi na nejavni seji ali na javni obravnavi (prvi odstavek 35. člena Zakona o Ustavnem sodišču, v nadaljevanju ZUstS). Vendar pa to dejstvo ne more vplivati na odločitev v zadevi. Bistveno za odločitev je namreč, kakšen je obseg dodelitve BPP, ki izhaja iz odločbe o dodelitvi BPP. Kot že povedano, je bil drugi tožnik kot odvetnik prosilca za BPP določen zgolj za vložitev in sestavo ustavne pritožbe zoper tam navedeno sodbo VS RS in z njo povezanih sodb. To pa pomeni, da je organ za BPP v izpodbijanem sklepu z dne 1. 7. 2013 ravnal pravilno, ko je drugemu tožniku odmeril nagrado za posamezno opravilo po tarifni št. 3502 ZOdvT, saj na odvetnika - drugega tožnika ni bilo preneseno pooblastilo za zastopanje v celotnem postopku.
Po presoji sodišča pa mu je organ za BPP tudi utemeljeno, ob upoštevanju določbe 13. člena ZOdvT, dodelil nagrado v srednji vrednosti. Tudi sodišče ocenjuje, da drugi tožnik ni izkazal, zakaj naj bi njegova storitev v obravnavanem primeru odstopala od povprečnega primera in bila ovrednotena z višjo nagrado. Po vpogledu v upravni spis zadeve sodišče namreč ugotavlja, da je drugi tožnik v dopolnitvi vloge z dne 13. 6. 2013 sicer pojasnil razloge za vložitev ustavne pritožbe, vendar pa tudi po presoji sodišča iz v tej vlogi navedenih razlogov, ob upoštevanju kriterijev iz 13. člena ZOdvT, ni mogoče zaključiti, da je šlo v tem primeru za nadpovprečno težavno in zahtevno ter obsežno zadevo.
Sodišče pa tudi ni našlo v tožbi zatrjevane kršitve 7. člena ZBPP, ki določa, da se BPP po tem zakonu lahko odobri za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v RS, pred Ustavnim sodiščem RS in pred vsemi organi, institucijami ali osebami v RS, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Sodišče sodi, da si tožnik zmotno razlaga citirano določbo v smislu, da le-ta ne predvideva odobritve BPP za sestavo in vložitev ustavne pritožbe. Sicer pa se ta tožbeni ugovor ne nanaša na obravnavano zadevo, ki se nanaša zgolj na odmero stroškov. Takšen ugovor bi prvi tožnik moral podati v pravnem sredstvu zoper odločbo o dodelitvi BPP z dne 14. 6. 2013, v kateri mu je bila odobrena BPP v obliki sestave in vložitve ustavne pritožbe.
Zaradi vsega povedanega je sodišče tožbo drugega tožnika zoper izpodbijani sklep z dne 1. 7. 2013 na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.
K III. točki izreka Tožba drugega tožnika zoper izpodbijani sklep z dne 30. 8. 2013 je utemeljena.
Med strankama je sporna upravičenost izdaje sklepa o popravi pomote na podlagi določbe 223. člena ZUP.
Po določbi prvega odstavka 223. člena ZUP sme organ, ki je izdal odločbo, vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote in druge očitne pomote v odločbi. Popravek pomote ima pravni učinek od dneva, od katerega ima pravni učinek popravljena odločba. Popravek odločbe, ki je za stranko neugodna, pa učinkuje od dneva vročitve sklepa o popravku odločbe.
Po citirani določbi je mogoče v odločbi oziroma sklepu popraviti samo pomote tehničnega značaja. Pri tehničnih pomotah gre za pomotni zapis stvarno izjavljene volje organa. Ni pa mogoče na podlagi te določbe v odločbi oziroma sklepu popravljati zmot v izjavi volje, ki je vsebovana v odločbi oziroma sklepu.
Organ za BPP je z izpodbijanim sklepom z dne 30. 8. 2013 v sklepu z dne 1. 7. 2013 popravil višino DDV, in sicer namesto 22 % DDV na 20 % DDV in posledično ustrezno popravil zneske, navedene v sklepu z dne 1. 7.. 2013. Sodišče se strinja z drugim tožnikom, da v tem primeru ne gre za popravo tehnične pomote, temveč za odpravo zmote v izjavi volje. To pomeni, da je organ za BPP ravnal nepravilno, ko je izdal izpodbijani sklep z dne 30. 8. 2013 na podlagi določbe 223. člena ZUP.
Zato je sodišče tožbi drugega tožnika zoper sklep z dne 30. 8. 2013 ugodilo in navedeni sklep na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo.
K IV. točki izreka Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07 in 107/13), saj drugega tožnika v tem upravnem sporu ni zastopal pooblaščenec.