Jedro

Od zneska pogodbene kazni je delodajalec dolžan odvesti še davke in prispevke (enako, kot npr. velja za znesek dosojene odškodnine za premoženjsko škodo). Enaka pravila za obračun in odvod davka in prispevkov veljajo tako glede plačila plače kot glede drugih izplačil iz oziroma v zvezi z delovnim razmerjem, razen tistih izplačil, ki se po zakonu izrecno ne vštevajo v davčno osnovo (npr. odškodnina za nepremoženjsko škodo). Glede na določila Zakona o dohodnini in Zakona o socialnih prispevkih je tožena stranka od zneska pogodbene kazni dolžna obračunati in odvesti davek in prispevke za socialno varnost in tožniku nakazati le za odvedene zneske znižani znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku na račun plač za obdobje od septembra 2005 do februarja 2007, na račun regresa za letni dopust za leto 2006, na račun božičnice za leto 2005 in za leto 2006, in na račun pogodbene kazni, plačati predpisane davke in prispevke ter mu iz tega naslova izplačati razliko v višini neto 5.415,80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2007 dalje do plačila (I. tč. izreka). Del tožbenega zahtevka, ki predstavlja razliko med prisojenim zneskom 5.415,80 do vtoževanih 8.164,89 EUR (to je za 2.749,09 EUR) je zavrnilo (II. tč. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati nastale pravdne stroške v znesku 308,21 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. tč. izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe se iz razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Meni, da je delodajalec delavcu dolžan izplačati pogodbeno kazen v bruto znesku in plačati prispevke in davke na ta bruto znesek. Takšno je tudi stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča (VIII Ips 270/98, VIII Ips 92/2001, VIII Ips 237/2005). To izhaja tudi iz določbe 45. čl. panožne KP, ki jih je v dvomu šteti v korist delavca. Sodišče bi tožniku moralo dosoditi izplačilo iz naslova pogodbene kazni v višini 6 bruto plač, na ta znesek pa bi morala tožena stranka plačati še davke in prispevke. Glede na to, da je sodišče razsodilo, da je tožnik upravičen do izplačila neto zneska 6 plač, je napačno uporabilo materialno pravo. Tožnik se pritožuje tudi zoper stroške postopka. O povračilu stroškov bi moralo sodišče odločati glede na uspeh pravdnih strank, upoštevaje višino tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik po višini 5x modificiral in zato bi sodišče moralo odločati o povračilu stroškov glede na uspeh v posamezni fazi postopka, glede na višino tožbenega zahtevka. Glede na to, da je sodišče faze postopka vezalo na izdajo odločitev pritožbenega sodišča in ne na dejansko višino tožbenega zahtevka, je zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka ter kršitev določb Odvetniške tarife. Če bi sodišče pravilno uporabilo citirane predpise, bi bila tožena stranka dolžna tožniku povrniti višji znesek stroškov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnik upravičen do pogodbene kazni v višini šestih povprečnih bruto plač, na ta znesek pa mora tožena stranka nato obračunati še davke in prispevke. Takšno stališče ne izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki jo tožnik izpostavlja. Pogodbena kazen oz. pavšalna odškodnina zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja predstavlja institut delovnega prava "sui generis“. Gre za posebno odškodninsko sankcijo za nezakonita ravnanja delodajalca v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, za katero so se dogovorile stranke kolektivne pogodbe (VS RS VIII Ips 393/2008). Znesek pavšalne odškodnine je določen v 45. čl. Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo Slovenije. V konkretnem primeru je to šest povprečnih bruto plač tožnika, kar znese 6.325,68 EUR. Tožnik je upravičen zgolj do tega zneska pavšalne odškodnine oz. pogodbene kazni. Od zneska pogodbene kazni, izračunanega na podlagi 45. čl. KP, pa je delodajalec dolžan odvesti še davke in prispevke (enako, kot npr. velja za znesek dosojene odškodnine za premoženjsko škodo). Enaka pravila za obračun in odvod davka in prispevkov veljajo tako glede plačila plače kot glede drugih izplačil iz oziroma v zvezi z delovnim razmerjem, razen tistih izplačil, ki se po zakonu izrecno ne vštevajo v davčno osnovo (npr. odškodnina za nepremoženjsko škodo). Glede na določila Zakona o dohodnini in Zakona o socialnih prispevkih je tako tožena stranka od zneska pogodbene kazni v višini 6.325,68 EUR dolžna obračunati in odvesti davek in prispevke za socialno varnost in tožniku nakazati le za odvedene zneske znižani znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kolikšna je višina tega zneska, je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo s pomočjo izvedenca finančne stroke (list. št. 212). Zgoraj citirano materialnopravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, posledično pa je pravilna tudi njegova odločitev, ki se nanaša na znesek pogodbene kazni, ki jo je tožena stranka dolžna tožniku izplačati po predhodnem odvodu davkov in prispevkov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zavrniti pa gre tudi pritožbeno navedbo, ki se nanaša na odmero stroškov postopka. Pritožba navaja, da bi moralo sodišče o stroških postopka odločati glede na višino tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je v tč. 11 obrazložilo, da je stroške postopka izračunalo glede na višino postavljenega tožbenega zahtevka, v tč. 11. do 20. pa je svojo odločitev tudi podrobno pojasnilo. Pritožbeno sodišče s takšno odmero soglaša, saj v njej ni zasledilo kršitev določb pravdnega postopka ali Odvetniške tarife, tožnik pa v pritožbi tudi ni predstavil drugačnega izračuna, iz katerega bi izhajalo, da ga je sodišče prve stopnje v odmeri stroškov prikrajšalo.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.