Jedro

Tožena stranka je tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Njeno delo po pogodbi o zaposlitvi je namreč postalo nepotrebno, ker je naročnik odpovedal toženi stranki poslovno sodelovanje glede določenih opravil (opravil planerja), ki jih je opravljala tožnica.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 3. 11. 2010, na ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki na delovnem mestu planerka ni prenehalo, temveč, da ji še traja, da ji je dolžna tožena stranka vzpostaviti delovno razmerje, jo pozvati nazaj na delo, ji zagotoviti vpis delovne dobe v evidence pri ZPIZ za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ji obračunati bruto znesek nadomestila plače za posamezne mesece od nezakonite odpovedi do poziva na delo ter regres za letni dopust, od bruto zneskov odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, v osmih dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnica sama krije svoje pravdne stroške, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da tožničino delo ni bilo povezano s pogodbo z dne 5. 1. 2009, saj je bila ta sklenjena potem, ko je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 12. 2008. Pogodba z dne 5. 1. 2009 je bila sklenjena le za leto 2009, v njej pa vsebinsko gledano niso zajete logistične storitve in so bile zgolj za potrebe tega postopka prirejene trditve tožene stranke o tem, da logistične storitve spadajo v „druge pisarniške storitve“ in o zmanjšanju obsega poslov, kar naj bi bil razlog za „odpoved“ pogodbe družbe A. d.o.o. družbi B. d.o.o. oziroma za sklenitev aneksa z dne 1. 10. 2010. Pri presoji odpovednih razlogov je potrebno upoštevati poslovanje celotne skupine B., saj gre za lastniško in upravljalsko prepletene družbe. Iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, če je sodišče prve stopnje obstoj odpovednega razloga presojalo z vidika poslovanja skupine B. ali samo z vidika tožene stranke. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, na podlagi česa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do reorganizacije pri toženi stranki oziroma v skupini B. d.o.o. dejansko prišlo. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, saj sta pogodba z dne 5. 1. 2009 in aneks z dne 1. 10. 2010 prirejena potrebam postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. To kaže tudi na to, da je družba A. d.o.o. pogodbo z dne 5. 1. 2009 odpovedala izključno za opravila planerja. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi nekritično oprlo tudi na izpovedbo A.A. in A.B., ki sta zainteresirana za izid tega postopka. Bele je tudi podpisnik izpodbijane redne odpovedi. Poleg tega je bilo sodišče seznanjeno tudi z okoliščino, da pred istim sodiščem poteka tudi spor zaradi mobbinga, ki sta ga oba omenjena vršila proti tožnici. Zmotne so ugotovitve sodišča prve stopnje glede vsebine pogodbe o zaposlitvi v primerjavi z vsebino tožničinega dela. Skladno z definicijo SSKJ so logistične naloge planiranje potreb in nabava materiala, planiranje proizvodnje in kapacitet, planiranje zalog, skladiščno poslovanje, odprema materiala in podobno. Dela, našteta v pogodbi pa niso logistične naloge in tudi nimajo nikakršne povezave z delom planerja oziroma delom tožnice. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni opravljala dela za povezane družbe, temveč izključno za A. d.o.o., le občasno za družbo C. d.o.o.. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno tudi glede zaposlitve delavke A.C.. Iz elektronskih sporočil z dne 22. 10. 2010, ko je A.C. direktorju poslala elektronsko pošto v zvezi z opravljanjem dela planerja ob 7.12 in nato ob 15.31 uri, izhaja, da je delala kot planerka celotni delovni čas in ne, da je delala tožničino delo zgolj v polovičnem delovnem času. Zgolj obstoj pisne pogodbe o zaposlitvi za dve različni delovni mesti še ne vodi do zaključka, da A.C. dejansko ni opravljala dela v polnem delovnem mestu na delovnem mestu planerka. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z vprašanjem dejanskega zmanjševanja obsega poslov na strani tožene stranke oziroma skupine B. d.o.o., čeprav je to bistveno za odločitev o zadevi. Iz člankov internega glasila izhaja, da je bilo poslovanje skupine dobro in da se je iz leta 2009 na 2010 povečalo tudi število zaposlenih. Tožničino delovno mesto je tožena stranka ukinila šele 1. 1. 2011, torej dva meseca po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar kaže kvečjemu na to, da je tožena stranka storila vse, da se tožnica nazaj na delo ne bi mogla vrniti, ne pa na to, da je potreba po opravljanju dela planerja dejansko prenehala. Obseg poslovanja tožene stranke oziroma celotne skupine se ni zmanjšal, tako da je več kot očitno, da je tožena stranka, ko je izvedela za tožničino nosečnost in kasneje, da porodniškega dopusta ne bi nastopila, iz tega razloga podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil diskriminatoren odnos tožene stranke do tožnice. Sodišče prve stopnje dokazov v zvezi s to trditvijo tožnice ni pravilno dokazno ocenilo. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka upoštevala določbo člena 88/3 ZDR. Tožnica ni le pavšalno navajala drugih delovnih mest, ki bi jih lahko ponudila tožena stranka. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa ni razvidno, kako je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da je tožena stranka spoštovala določbo člena 88/3 ZDR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka tožnici dne 3. 11. 2010 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A1), ker je družba A. d.o.o. z aneksom z dne 1. 10. 2010 (B2) odpovedala pogodbo o izvajanju storitev za skupino podjetij z dne 5. 1. 2009 (B1) v delu, ki se je nanašal na dogovorjene skupne naloge pisarniških opravil „planerja“. Med toženo stranko kot izvajalcem ter družbami A. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o. kot naročniki je bila namreč 5. 1. 2009 sklenjena pogodba o izvajanju storitev za skupino podjetij (B1), s katero so se zgoraj omenjeni pogodbeniki dogovorili o sodelovanju pri izvajanju storitev logističnega področja. V omenjenem aneksu z dne 1. 10. 2010 je navedeno, da so se opravila „planerja“ za podjetje A. d.o.o. pokazala za predimenzionirana in v obliki, kot so se izvajala, nepotrebna. Nadalje je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil večinski del tožničinega dela (tožnica je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 1. 2009 dalje za delovno mesto „planer“ - A3) povezan z družbo A. d.o.o. in da je zaradi aneksa (B2) prenehala potreba po tožničinem delu (kar je bilo navedeno tudi v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga). Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da tožena stranka po izpodbijani redni odpovedi na tožničinem delovnem mestu ni zaposlila nobenega novega delavca (to delovno mesto je bilo sicer s 1. 1. 2011 ukinjeno – B4), da je tožena stranka pri podaji redne odpovedi spoštovala določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki opredeljujejo način in rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, da je spoštovala člen 88/3 ZDR, da je bila ta odpoved podana iz utemeljenega razloga in da ni bila posledica diskriminatornega odnosa tožene stranke do tožnice. Glede na takšne ugotovitve je njen tožbeni zahtevek tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka uspela dokazati, da je pri njej prišlo do določene reorganizacije, saj je tožena stranka 5. 1. 2009 še s tremi drugimi družbami (ki so bile sicer potrditvah strank med seboj kapitalsko povezane) sklenila pogodbo, s katero se je zavezala, da bo za njih izvajala storitve logističnega področja, kot so kadrovske zadeve, računovodstvo in kontroling, pomoč v skladiščni dejavnosti, čiščenje prostorov in zgradb ter razna pisarniška opravila. Dejstvo, da je tožena stranka te storitve izvajala tudi za družbo A. d.o.o., izhaja iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, prič A.B. in A.D. pa tudi iz tožničine izpovedbe. Tožnica je tako pojasnila, da je najprej delala v družbi A. d.o.o. (A4), nato pa je sklenila pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko (pogodba o zaposlitvi z dne 31. 12. 2008 – A3), pri čemer je še vedno delala enaka dela kot v družbi A. d.o.o. in sicer za navedeno družbo in za družbo C. d.o.o.. Opravljala je dela po sistemizaciji in tudi druga dela, vsa opravljena dela pa je izvajala po navodilih zakonitega zastopnika tožene stranke, s tem da sta ji navodila občasno dajala tudi zakoniti zastopnik družbe A. d.o.o. in prokurist tožene stranke. Glede na to, da se je tožnica s 1. 1. 2009 zaposlila pri toženi stranki, delo planerja pa je nadaljevala pri družbi A. d.o.o. (poleg tega pa je opravljala delo tudi za ostale družbe, podpisnice pogodbe z dne 5. 1. 2009), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se je s to pogodbo z dne 5. 1. 2009 tožena stranka reorganizirala. Iz dokaznega postopka namreč ne izhaja, da bi tožena stranka že pred sklenitvijo te pogodbe opravljala storitve, naštete v 1. členu pogodbe, za ostale pogodbene stranke, še posebej ne na način, kot je to opravljala po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s tožnico. Po oceni pritožbenega sodišča pa zgornje ugotovitve v zvezi z delno reorganizacijo tožene stranke niti niso bistvene, saj je bil razlog za prenehanje potreb po tožničinem delu pri toženi stranki v sklenitvi že omenjenega aneksa z dne 1. 10. 2010. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da njeno delo ni bilo povezano z zgoraj omenjeno pogodbo z dne 5. 1. 2009. Na dejstvo, da je bilo tožničino delo povezano z izvajanjem pogodbe z dne 5. 1. 2009, nima odločilnega vpliva niti pritožbena navedba, da je bila pogodba o zaposlitvi s tožnico sklenjena 31. 12. 2008, pogodba o izvajanju storitev za skupino podjetij pa 5. 1. 2009, torej pet dni kasneje. Iz logičnih navedb tožene stranke, ki jih tožnica niti ni substancirano prerekala, namreč izhaja, da bila sporna pogodba le podpisana 5. 1. 2009, medtem ko so se pogodbeniki o njenih bistvenih sestavinah in vsebini dogovorili že sredi decembra 2008 (v pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 5. 9. 2011 je očitno pomotno zapisan december 2009). Ob tem ne gre prezreti niti 7. člena te pogodbe, iz katerega izhaja, da se pogodba izvaja od 1. 1. 2009 dalje, kar potrjuje zaključek, da se je poslovno sodelovanje med toženo stranko kot izvajalcem in naročniki pričelo že pred datumom formalnega podpisa pogodbe z dne 5. 1. 2009. Neutemeljene, pa tudi nebistvene so pritožbene trditve tožnice, da naj bi bila ta pogodba sklenjena le za leto 2009, saj to iz nje izrecno ne izhaja, prav tako pa iz dokaznega postopka izhaja, da se je izvrševala tudi po izteku leta 2009. To dejansko potrjuje tudi delo tožnice pri pogodbenikih – naročnikih, izpovedba tožnice, zakonitega zastopnika tožene stranke, prič in vsebina aneksa z dne 1. 10. 2010, s katerim je bil šele od 1. 10. 2010 dalje s strani družbe B. d.o.o. odpovedan del opravljanja dejavnosti (opravila „planerja“).

V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem, da logistične storitve ne spadajo v „druge pisarniške storitve“ (ki naj bi jih opravljala tudi tožnica v okviru dela planerja) pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je delo, ki ga je opravljala tožnica za družbo A. d.o.o. (in ostale naročnike) obsegalo tudi dela, ki se lahko uvrstijo med „druge pisarniške storitve“ (npr. priprava raznih poročil, dokumentacije, tiskanje etiket). To pa pomeni, da je delo tožnice kot planerke dejansko spadalo v okvir logističnih storitev, za katere je bila sklenjena že omenjena pogodba z dne 5. 1. 2009 in ki so bile z aneksom z dne 1. 10. 2010 delno odpovedane.

Tožnica nadalje v pritožbi opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojati upoštevaje vse družbe v skupini in ne le upoštevaje toženo stranko. Ta pritožba navedba pa je neutemeljena, saj je imela tožnica pogodbo o zaposlitvi sklenjeno s toženo stranko. Med njima je torej obstajalo pogodbeno razmerje, med njima so obstajale pravice, odgovornosti in obveznosti iz tega razmerja, temelječe na sklenjeni pogodbi o zaposlitvi (A3). Tožena stranka je bila dolžna kot tožničin delodajalec pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovati ustrezne določbe ZDR. Pogoj za zakonitost redne odpovedi je tudi v tem, da obstaja utemeljen razlog za takšno odpoved na strani delodajalca (prva alinea člena 88/1 ZDR), kar pomeni, da poslovanje celotne skupine F. d.o.o. (kapitalsko povezanih družb) ne more odločilno vplivati na obstoj utemeljenega razloga pri toženi stranki za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. To dejstvo je v obrazložitvi izpodbijane sodbe upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker naj ne bi bilo jasno, ali je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost odpovednega razloga glede na celotno skupino povezanih družb. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo obstoj utemeljenega razloga pri toženi stranki.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je postalo delo tožnice nepotrebno zato, ker je družba A. d.o.o. kot ena od pogodbenikov – naročnikov z že omenjenim aneksom z dne 1. 10. 2010 odpovedala toženi stranki poslovno sodelovanje glede določenih opravil (opravil planerja), ki pa jih je za družbo A. d.o.o. opravljala tožnica. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnica pri svojem delu v delo, ki ga je opravljala za družbo A. d.o.o., uvajala tudi delavko družbe A. d.o.o. A.E. (tožnica je nameravala koristiti porodniški dopust, vendar kasneje do tega ni prišlo) in da je ta delavka poleg svojih del opravljala tudi tožničino delo pri družbo A. d.o.o.. Iz tega razloga je prišlo do odpovedi določenega dela poslovnega sodelovanja med družbo A. d.o.o. in toženo stranko (kot to izhaja iz aneksa z dne 1. 10. 2010). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil večinski del tožničinega dela povezan z družbo A. d.o.o., tako da so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica opravljala storitve izključno za družbo A. d.o.o., le občasno pa za družbo A. d.o.o.. V tem delu obrazložitve je namreč sodišče prve stopnje le povzelo izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke, podano na naroku za glavno obravnavo dne 25. 1. 2012. Dejstvo, da je tožnica večino svojega dela opravljala za družbo A. d.o.o. pa potrjujeta tudi izpovedbi tožnice, ki je pojasnila, da je tudi po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko delala enaka dela kot prej v družbi A. d.o.o. in priče A.F., ki je povedala, da je tožnica v družbi A. d.o.o. delala za to družbo, po navodilih nadrejenih pa tudi za ostale povezane družbe.

Ob ugotovitvi, da je tožničino delo pri družbi A. d.o.o. nadaljevala A.E., so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da ni točen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi A.E. tožničino delo opravljala poleg svojega dela. Iz dokaznega postopka (izpovedba zakonitega zastopnika tožene stranke, izpovedba priče A.B.) izhaja, da je A.E. poleg svojega dela opravljala tudi tožničino delo, torej delo planerja, na podlagi česar je zaključiti, da je družba A. d.o.o. imela utemeljen razlog, da odpove poslovno sodelovanje s toženo stranko v zvezi z opravljanjem dela planerja. Glede na to so neutemeljene tožničine pritožbene navedbe, da naj bi bil aneks z dne 1. 10. 2010 prirejen za potrebe tega postopka. Tudi dejstvo, da je A.E. zakonitemu zastopniku tožene stranke dne 22. 10. 2010 poslala eno elektronsko sporočilo ob 7:12 uri, drugo pa ob 15:31 uri, ne pomeni, da naj bi A.E. opravljala tožničino delo celoten delovni čas (in ne poleg svojega dela, kot je to navajala tožena stranka). Iz dokaznega postopka namreč ne izhaja, da naj bi imela A.E. svoje delo oziroma delo tožnice časovno razmejeno, kar pomeni, da je lahko v času osemurnega delovnika opravljala bodisi svoje delo, bodisi delo tožnice (odvisno od delovnih potreb po obeh vrsta dela).

Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da sicer tudi morebitna drugačna ugotovitev (da naj bi A.E. tožničino delo opravljala osem ur), ne pomeni, da bi bila iz tega razloga izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Kot je bilo že ugotovljeno, je tožena stranka tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala zato, ker je prišlo do odpovedi poslovnega sodelovanja z družbo A. d.o.o. v zvezi s tožničinim delom pri tej družbi, to pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča predstavljalo utemeljen razlog za sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožnice, da bi morala tožena stranka zmanjšanje obsega poslovanja dokazovati z izvedencem ustrezne stroke, bodisi zmanjšanje obsega poslovanja pri toženi stranki, bodisi zmanjšanja obsega poslovanja pri celotni skupini B. d.o.o.. Tudi dejstvo, da je prišlo do ukinitve tožničinega delovnega mesta šele 1. 1. 2011, ne vpliva na ugotovitev, da je že s sklenitvijo aneksa z dne 1. 10. 2010 prenehala potreba po delu tožnice. Ukinitev tožničinega delovnega mesta dejansko pritrjuje zaključku, da tožena stranka tožničinega dela ni več potrebovala (kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje), ne pa zaključku (kot ga izpostavlja tožnica v pritožbi), da je to še en dokaz, da je tožena stranka želela preprečiti vrnitev tožnice k njej. Če bi tožnica v tem individualnem delovnem sporu z reintegracijskim zahtevkom uspela, ukinitev delovnega mesta ne bi smela predstavljati ovire za vrnitev tožnice na delo k toženi stranki.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice, da 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe o obstoju utemeljenega razloga ni mogoče preizkusiti. Vsebino te točke obrazložitve je namreč potrebno presojati še posebej glede na 9. in 10. točko obrazložitve, v tem delu obrazložitve pa je sodišče prve stopnje jasno ugotovilo, da je za sporno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal utemeljen razlog. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi, da sporna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila posledica diskriminatornega ravnanja tožene stranke. Ker je svojo ugotovitev v zvezi s tem ustrezno obrazložilo, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanjo le sklicuje, obenem pa ugotavlja, da so nasprotne pritožbene navedbe tožnice neutemeljene.

Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredelilo tudi do zakonitosti sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede na obveznost tožene stranke iz člena 88/3 ZDR. Ugotovilo je, da je tožena stranka to obveznost spoštovala, saj zaposlitev tožnice pod spremenjenimi pogoji ali z dokvalifikacijo oziroma prekvalifikacijo ni bila mogoča, tožena stranka pa na tožničinem delovnem mestu ni zaposlila novih delavcev. Zaključilo je, da tožničine pavšalne navedbe, da bi jo bilo mogoče zaposliti na drugem delovnem mestu, niso dovolj za ugotovitev, da je v času odpovedi obstajala možnost zaposlitve tožnice na drugem ustreznem delovnem mestu pri toženi stranki. Tožnica v pritožbi v zvezi s tem sicer pravilno opozarja, da je konkretno navedla možnost zaposlitve na drugih delih. V svoji pripravljalni vlogi z dne 26. 12. 2011 je namreč naštela tri delovna mesta, ki naj bi ustrezala formalni izobrazbi in usposobljenosti tožnice (vodja nabave, odgovorni logistik, logistik). V zvezi s temi delovnimi mesti pa je zakoniti zastopnik tožene stranke izpovedal, da opravlja pri toženi stranki dela odgovornega logistika A.G., logistik je A.H., vodja nabave pa je A.I.. Dejstvo, da tožena stranka v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imela ustreznih prostih delovnih mest, je potrdila tudi A.D., kadrovnik pri toženi stranki, ki je izpovedala, da je ugotovila, da prostega delovnega mesta za tožnico ni bilo. Pojasnila je sicer, da so pri toženi stranki obstajala občasna manjša opravila, ne pa redna za osem ur dela dnevno. Glede na navedeno in ker v zvezi s tema izpovedbama nobena od strank ni podala konkretnih pripomb, navedb ali predlagala v izvedbo dodatne dokaze, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožnica ni konkretno navedla, katero ustrezno delovno mesto naj bi bilo v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki prosto (kar je pogoj za to, da se za takšno delovno mesto ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi po členu 88/3 ZDR).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.