Jedro

Glede neobrazloženosti predlagane denarne kazni je treba uporabiti 2. odst. 273. člena ZIZ, ki določa obveznost sodišča, da v primeru izdaje začasne odredbe, s katero se dolžniku prepoveduje, da ne stori ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo upniku, ali ki mu prepoveduje, da ne sme nič storiti na stvareh, na katere meri terjatev, izreče denarno kazen za primer kršitve prepovedi v skladu z določbo 2. odst. 226. člena ZIZ. Gre torej za obveznost sodišča. Izrek denarne kazni iz 2. odst. 273. člena ZIZ predstavlja sankcijo zaradi preprečitve oziroma sankcioniranja fraudoloznega ravnanja dolžnika v primeru, ko je ta kršil prepoved, ki mu jo je z začasno odredbo naložilo sodišče.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva v nov postopek.

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom:

1. nadaljevalo z dnem 29. 09. 2010 postopek, ki je bil prekinjen s sklepom istega sodišča, opr. št. P 1396/2010-II, z dne 22. 07. 2010,

2. ugovoru prvo in drugotožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 08. 06. 2010 ugodilo in sklep naslovnega sodišča, opr. št. P 1396/2010-I, z dne 31. 05. 2010 razveljavilo,

3. predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim se prvotožencu prepoveduje uporaba, vključno z reproduciranjem in distribuiranjem, v izreku naštetih avtorskih del tožnika ter v primeru kršitve začasne odredbe naloži prvotožencu plačati denarno kazen v višini 10.000,00 EUR, drugotožencu pa se prepoveduje uporaba prav tako, vključno z reproduciranjem in distribuiranjem avtorskih del tožnika, prav tako naštetih v izreku predloga ter v primeru kršitve začasne odredbe naloži plačati denarno kazen prav tako v višini 10.000,00 EUR. Začasna odredba prične veljati takoj in velja še 30 dni po pravnomočnem zaključku pravdnega postopka, v katerem je bila izdana. Prvotoženec in drugotoženec sta dolžna tožniku nerazdelno plačati stroške nastale s tem postopkom, zavarovane z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka za njihovo plačilo, do plačila. Odločitev o stroških postopka v zvezi z ugovorom prvo in drugotožene stranke zoper sklep o začasni odredbi je pridržalo za končno odločitev v tej pravdni zadevi.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, da primarno sklep razveljavi, odločitev o nadaljevanju prekinjenega postopka in o ugovoru toženih strank zoper sklep naslovnega sodišča pa vrne v ponovno reševanje prvostopenjskemu sodišču; podrejeno glede na točko I pa, da navedeni sklep v točki II spremeni tako, da izreče, da se ugovor toženih strank zoper sklep naslovnega sodišča z dne 31. 05. 2010 zavrne; podrejeno glede na točko II pa, da navedeni sklep v točki II razveljavi, zadevo z odločanjem o ugovoru toženih strank zoper sklep naslovnega sodišča z dne 31. 05. 2010 ta vrne v ponovno reševanje prvostopenjskemu sodišču. Poudarja, da je preuranjen tisti del sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje nadaljevalo prekinjeni postopek. Sklep naslovnega sodišča z dne 22. 07. 2010 namreč ni bil tožeči stranki nikoli vročen. Tožeča stranka zanj niti ne ve, posledično procesno dejanje sodišča, ki naj bi bilo opravljeno s sklepom, z dne 22. 07. 2010 pa ni popolno. Odločba izdana zunaj naroka, postane perfektno sodno procesno dejanje šele z vročitvijo. Z opustitvijo vročitve tožeči stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, s tem pa je bilo prekršeno načelo kontradiktornosti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Res gre za procesno kršitev, storjeno v zvezi s sklepom z dne 22. 07. 2010, vendar navedeno pomeni, da je sklep preuranjen, saj po eni strani sklepa o prekinitvi ni, po drugi strani pa iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila izdaja sklepa o prekinitvi potrebna in utemeljena, na podlagi 2. odst. 15. člena ZARS. Z drugimi besedami: predmetni postopek glede na to, da so podani razlogi po 2. odst. 15. člen a ZARS, mora biti najprej prekinjen, šele nato pa je mogoče izdati sklep o nadaljevanju postopka. S sklepom pa je bil postopek prekinjen za čas treh mesecev, stranke pa naj bi bile napotene na mediacijo. 2. odst. 15. člena ZARS določa, da se postopek na podlagi te določbe prekine za določen čas, sodišče pa zato pred potekom določenega časa ne more izdati sklepa o nadaljevanju postopka. Z izjemo 1. in 2. odst. 208. člena Zakona o pravdnem postopku, ki predpisujeta, kdaj se postopek, ki je bil prekinjen iz razlogov, določenih v 1. do 4. točki 5. in 1. točki 1. odst. ter 2. odst. 206. člena ZPP, nadaljuje, velja splošno pravilo iz 3. odst. 208. člena ZPP, po katerem se prekinjeni postopek nadaljuje na predlog stranke oziroma, ko preneha razlog za prekinitev. Iz obrazložitve ni razvidno, da bi bil podan predlog stranke za nadaljevanje postopka, ZARSS, pa prav tako ne pooblašča sodišča, da bi se na podlagi 2. odst. ZARSS prekinjeni postopek lahko kadarkoli nadaljevali. Napadeni sklep je tako v 1. točki izdan brez predloga katerekoli izmed strank kot procesne predpostavke, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka in ga je treba razveljaviti. Posledično ni izkazanih procesnih predpostavk niti za izdajo izpodbijanega sklepa v II točki in je tudi zato z njegov izdajo storjena bistvena kršitev določb postopka. Sodišče je izkoristilo maksimalen dopusten čas za prekinitev postopka iz 2. odst. 15. člena ZARS to je tri mesece. Navedeni rok bi lahko začel teči z vročitvijo sklepa pravdnim strankam, vendar bi celo v primeru vročitve na dan 23. 07. 2010 oziroma v posledici morebitne fikcije vročitve lahko začel teči šele 16. 08. 2010 (3. odst. 83. člena Zakona o sodiščih), rok po sklepu z dne 22. 07. 2010 pa bi se lahko izrekel in bi bil s tem razlog za nadaljevanje postopka podan šele 16. 11. 2010. Kljub že razpisanemu mediacijskemu srečanju za dne 13. 09. 2010 je 03. 09. 2010 izdalo sodišče preklic srečanja v postopku mediacije, sklicujoč se na razlog odločitve ugovora zoper sklep o začasni odredbi. Ne ZARSS ne ZPP ne vsebujeta pooblastila, da sodišče s sklicevanjem na potrebnost odločitve o ugovoru zoper začasno odredbo pred določenim časom izda sklep o nadaljevanju prekinjenega postopka. Sodišče je pri sojenju vezano na pooblastilo, ki mu jih daje zakon. S tem je storjena bistvena kršitev določb postopka, zaradi česar je izpodbijani sklep v 1. točki nepravilen in nezakonit. Sklicevanje na potrebnost odločitve o ugovoru zoper začasno odredbo je toliko bolj neutemeljeno zato, ker je tožena stranka ugovor zoper sklep o začasni odredbi vložila že 08. 06. 2010, tožeča stranka pa odgovor na ugovor dne 07. 07. 2010. Prvostopenjsko sodišče je celo 15 dni po zadnjem procesnem dejanju pravdni stranki izdalo sklep o prekinitvi postopka za tri mesece in pravdni stranki napotilo na mediacijski postopek, v katerem je bilo za 13. 09. 2010 že določeno mediacijsko srečanje. Zato prvostopno sodišče ne bi smelo izdati že sklepa z dne 22. 07. 2010, kaj šele, da sklep o nadaljevanju prekinitve postopka utemeljuje z razlogom, ki nima zakonske podlage in z razlogom, ki je obstajal že pred izdajo sklepa o prekinitvi postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče uporabi pooblastilo iz 3. odst. 366.a člena ZPP in odločanje o predmetni pritožbi predloži v odločanje senatu pritožbenega sodišča. Odločitev glede ugoditve ugovoru toženih strank in posledične razveljavitve sklepa o izdaji začasne odredbe je materialnopravno zmotna. Pogoji za izdajo začasne odredbe o zavarovanju nedenarne terjatve, so določeni v 272. členu ZIZ. Med temi pogoji ni navedeno tudi izkazovanje ustrezne trditvene podlage za potrebo po izreku denarne kazni ali za višino le-te. 2. odst. 273. člena ZIZ namreč določa obveznost sodišča, da v primeru izdaje začasne odredbe, s katero se dolžniku prepoveduje, da ne stori ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo upniku ali ki mu prepoveduje, da ne sme nič storiti na stvareh, na katere meri terjatev in izreče denarno kazen za primer kršitve prepovedi in sicer v skladu z 2. odst. 226. člena ZIZ. Ustaljena sodna praksa Višjega sodišča v Ljubljani je, da gre torej za obveznost sodišča (glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani pod opr. št. I Cp 2177/2000 z dne 10. 01. 2001). Izrek denarne kazni je po 2. odst. 273. člena ZIZ za razliko od izreka denarne kazni, katerih namen je, da se z njim izsili določeno dejanje, dopustitev ali opustitev dolžnika, ki hkrati pomeni realizacijo izvršbe (226. in 227. člen ZIZ), v tem, da se prepreči in sankcionira fraudulozno ravnanje dolžnika, v primeru, ko ta krši prepoved, ki mu jo je z začasno odredbo naložilo sodišče. Pri tem se sklicuje celo na zakonodajalčev namen (predlog Zakona o izvršbi in zavarovanju – druga obravnava, Poročevalec št. 45, str. 43). Po navedenem sklepu gre za čisti kazenski ukrep, enak tistemu v civilnem pravdnem postopku, ki se izreče zaradi kršitve reda na glavni obravnavi, ali zaradi žalitve v vlogi, s katerimi se želi preprečiti dolžnikovo nediscipliniranost. Po sklepu Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II C 1903/99, z dne 24. 11. 1999, pa odmera denarne kazni niti ni v razpolaganju strank, temveč gre za pristojnost sodišča. Napačnemu razumevanju navedene obveznosti sodišča je očitno botrovalo napačno razumevanje 268. člena ZIZ. Navedena določba govori le o učinku sklepa o začasni odredbi, ki je izdan. To zadeva vprašanje njegove takojšnje veljavnosti in začetka izvrševanja glede na 46. člen ZIZ. 1. odst. 268. člena ZIZ ne govori o predpostavkah za izdajo začasne odredbe in ne besedna ne sistemska razlaga ne more pripeljati do rezultatov, da bi bil zaradi 268. člena ZIZ upnik dolžan podajati trditveno in dokazno gradivo za utemeljevanje potrebnosti in ustreznosti višine denarne kazni. To velja predvsem ob upoštevanju, da zakonodajalčev namen ni bil, da v 2. odst. 273. člena ZIZ uredi sredstva izvršbe začasne odredbe, temveč kazen dolžniku za nespoštovanje odločbe sodišča. Z drugimi besedami: 268. člen ZIZ govori le o posledicah izdanega sklepa o začasni odredbi, torej sklepa, ki je izdan in za katerega izdajo so bile predpostavke izkazane še preden je bil izdan. Ali še z drugimi besedami: dokler predpostavke iz 272. člena ZIZ niso izpolnjene, se 268. člen ZIZ niti ne uporablja. Preko določbe o učinkih sodne odločitve ni mogoče širiti zakonskih predpostavk za izdajo sodne odločitve, ker to iz ZIZ ne izhaja in je vsakršen drugačen sklep v izrecnem nasprotju z zakonom. Sodišče torej napačno zaključuje, da bi moral tožnik podati trditve o primernosti in ustreznosti znane kazni, kot tudi o njeni višini, kar naj bi povzročilo utemeljenost izrečene začasne odredbe. Določitev denarne kazni je celo v 5. odst. 226. člena ZIZ v pristojnosti sodišča in sodišče pri njenem določanju, tako kot v primeru, da stranka vseeno poda predlog za izrek denarne kazni iz 2. odst. 273. člena ZIZ, ni vezano. V zvezi s pristojnostjo poudarja, da se prvostopenjsko sodišče do tega stališča ni opredelilo, s čemer je kršena ustavno zagotovljena pravica do poštenega sojenja. Pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani je podano na temelju 2. odst. 103. člena Zakona o sodiščih, ne glede na to, da je prvotoženec stečajni dolžnik. Navedena določba namreč določa zoženo stvarno pristojnost na podlagi generalne delegacije (gl. Trampuž, Oman, Zupančič, Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, Ljubljana, 1997, str. 384), kot taka pa je določba specialnejša od 63. člena ZPP. Slednja tudi določa izključno krajevno pristojnost le za spore, ki so v zvezi s stečajnim postopkom in ne za katerekoli spore, v katerih nastopa stečajni dolžnik kot stranka, razen dejstva, da je prvotoženec stečajni dolžnik, drugotoženec pa njegov stečajni upravitelj, pa je bil za predmetno kršitev avtorskih pravic tožnika, sam stečajni postopek brez pomena. Sama terjatev, na katero meri tožba tožnika, kot tudi predlog za izdajo začasne odredbe, namreč s stečajnim postopkom nima ničesar. Ne gre za odločanje o pravici ali obveznosti tožnika, ki bi imela kakorkoli opraviti s stečajnim postopkom, razen, da je drugotoženec stečajni dolžnik. Kršitev je nastala že po trenutku, ko je nad drugotožencem že bil začet stečajni postopek. Razreševanje vprašanja navidezne konkurence dveh izključnih pristojnosti, ki sicer ne obstaja, na podlagi vprašanja, ali je sodišče uporabilo pravila o postopku v gospodarskih sporih ali ne, je s strani prvostopenjskega sodišča neutemeljeno. Okrožno sodišče v Ljubljani tudi v primeru, ko se ne postavlja njegova pristojnost pod vprašaj, uporablja pravila v gospodarskih sporih po 32. poglavju ZPP, če so za to izpolnjeni pogoji po 481. členu ZPP, če pa niso podani, pa sodi po pravilih o rednem pravdnem postopku. Vprašanje, katero vrsto postopka je naslovno sodišče uporabilo, je s stališča pristojnosti sodišča zato irelevantno. Iz vsebine sklepa o začasni odredbi ne izhaja, da bi sodišče uporabilo tega ali onega postopka, zaradi česar je to vprašanje zoper irelevantno. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi in sklepu opr. št. II Ips 613/2007, z dne 10. 09. 2008 jasno izreklo, da vprašanje, ali se uporabljajo pravila o gospodarskih sporih ali o rednem pravdnem postopku, za presojo pravilnosti in zakonitosti prvostopenjske odločbe ni relevantno, dokler o zadevi odloča stvarno pristojno sodišče in dokler to vsebinsko ne vpliva na samo odločbo. Iz napadenega sklepa ne izhaja, v čem naj bi uporaba pravil rednega pravdnega postopka vplivala na pravilnost in zakonitost izdane začasne odredbe, zato je napadeni sklep sam obremenjen s pomanjkanjem odločilnih razlogov zanj in je bila z njegovo izdajo storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka. 2. odst. 339. člena ZPP med absolutnimi bistvenimi kršitvami določb postopka ne določa nepravilne uporabe rednega pravdnega postopka, namesto postopka o gospodarskih sporih ali obratno. Prvostopenjsko sodišče ne more mimo zakonsko taksativno predpisanih okoliščin iz 2. odst. 339. člena ZPP, ob katerih je edino mogoče govoriti o absolutno bistvenih kršitvah določb postopka, širiti takšnih okoliščin. Obrazložitev napadenega sklepa je nerazumljiva in je zato podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Iz napadenega sklepa namreč sploh ni razvidno, kako naj bi domnevna nepristojnost prvostopenjskega sodišča vplivala na pravilnost in zakonitost izdane začasne odredbe. Sodišče se tudi ni opredelilo do številnih drugih razlogov v odgovoru na ugovor, s čimer je storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka.

Toženi stranki sta odgovorili na pritožbo. Poudarjata, da je odločitev prve stopnje utemeljena in se z razlogi strinjata. Trditev tožeče stranke, da je izpodbijani sklep sodišča preuranjen zaradi predhodno začetega postopka mediacije, zaradi katerega naj bi sodišče pravdni postopek prekinilo in naj bi neutemeljeno v času prekinjenega postopka zaradi mediacije nadaljevalo postopek zaradi odločanja o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, ni utemeljena. Toženi stranki menita, da se ZARSS na postopek izvršbe oziroma postopke zavarovanja z začasnimi odredbami, ne nanaša. Glede na to, da je skladno z zakonom predmetni postopek nujen, je sodišče po mnenju toženih strank postopalo skladno z zakonom. Ne glede na to toženi stranki pripominjata, da bi dano soglasje k mediaciji zaradi naknadne pridobitve informacij, ki onemogočajo mirno rešitev spora, preklicale. Toženi stranki v zvezi z utemeljenostjo odredbe v celoti vztrajata pri svojih navedbah in dokazih, podanih v ugovorih zoper sklep o začasni odredbi. Nesporno je, da je vsebina pogodbenega razmerja med G. d.o.o. in tožečo stranko pogodba o naročilu avtorskega dela, opredeljena v 99. členu ZASP. Omenjeno zakonsko določilo določa, da avtor obdrži pravico na naročenem delu, razen pravice distribuiranja, če ni s tem zakonom ali pogodbo drugače določeno. Tožeča stranka ni z ničemer izkazala, da naj bi bila imetnik izključne avtorske pravice distribuiranja, katere varstvo s predlogom začasne odredbe zahteva. Tako je predložila pogodbe z G. d.o.o., ki naj bi prenos pravice distribuiranja izključevala, prav tako ni navedlo zakonske določbe, iz katere naj bi glede na trditveno podlago izhajalo, da naj bi tožeča stranka obdržala to avtorsko pravico. V stečajnem postopku je uporaba avtorskega dela prosta (56. člen ZASP), ter je tudi zato začasna odredba neutemeljena. Tožeča stranka tudi nima pravno varstvenega interesa za njeno izdajo. Kot je razvidno iz že priloženih dokazov ter dokazil podanih k odgovoru na pritožbo, prodaja nepremičnega premoženja stečajnega dolžnika poteka na podlagi cenitvenih poročil drugih sodnih izvedencev in sicer E. d.o.o., ki je nadomeščalo tudi cenitve nepremičnin, ki so predmet zatrjevane kršitve avtorskih pravic tožeče stranke. Postopek prodaje nepremičnin k.o. K. G. je bil zaključen pred izdajo razveljavljene začasne odredbe. Okrožno sodišče v Novi Gorici je ne glede na izdano začasno odredbo postopek zaključilo tako, da je dne 24. 11. 2010 izdalo sklep v soglasju s sklenitvijo prodajne pogodbe za navedene nepremičnine. Ker prodaja nepremičnega premoženja teče na podlagi cenitvenih poročil drugih sodnih izvedencev in ne cenitvenih poročil tožeče stranke in je G. d.o.o. pozvan, da cenitvena poročila prevzame nazaj, toženi stranki menita, da ni podana nikakršna grozeča nevarnost, da bi bile zatrjevane izključne pravice tožeče stranke kršene. V konkretnem primeru gre za spor, ki je v tesni zvezi s stečajnim postopkom, ker je v tek stečajnega postopka neposredno posegel. Prodaja premoženja v stečajnem postopku teče na podlagi sklepov sodišča, ki jih sodišče sprejme na podlagi predlogov upravitelja. Cenitvena poročila niso le predmet pogodbenega odnosa med G. d.o.o. in upraviteljem oziroma G. d.o.o. in tožečo stranko, temveč so podlaga za odločanje sodišča o prodaji dolžnikovega premoženja. Zato se toženi stranki z razlogi sodišče prve stopnje v zvezi z njegovo pristojnostjo strinjata, saj imajo podlago v zakonu.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep oprlo na dva nosilna razloga. Najprej je ugotovilo, da predlog za začasno odredbo nima trditvene podlage, niti razlogov, zaradi katerega naj se toženima strankama določi denarna kazen, niti glede višine denarne kazni. Tudi odgovor na ugovor nima trditev glede primernosti in ustreznosti denarne kazni, niti navedb v smeri, zakaj je to izvršilno sredstvo sploh primerno in ustrezno, niti ne obrazlaga višine. Sodišče prve stopnje tako pritrjuje toženim strankam, da se izrečene denarne kazni ne da preizkusiti, ker izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov, zakaj je ta odmerjena in zakaj je odmerjena v takšni višini, pri čemer poudarja, da ne obstaja ustrezna trditvena podlaga niti v tožbi niti v predlogu za izdajo začasne odredbe. Sama začasna odredba, ki pa ne bi vsebovala določila o denarni kazni toženima strankama, pa sama po sebi nima nobenega smisla oziroma ne bo sledila namenu, ki ga želi tožnik z začasno odredbo doseči. Drugi razlog za izpodbijano sodbo pa sloni na presoji prvostopnega sodišča, da se v tem postopku uporabljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih. Sodba je zato obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo.

Del sklepa, s katerim je sodišče nadaljevalo prekinjeno postopek pa sodišče prve stopnje obrazlaga s potrebo o odločitvi o ugovoru zoper izdano začasno odredbo.

K pritožbi zoper I. točko sklepa: Sodišče prve stopnje je s sklepom, z dne 22. 07. 2010 prekinilo ta pravdni postopek in sicer na podlagi določbe 2. odst. 15. člena Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS). Postopek je bil prekinjen za določen čas treh mesecev, torej do 22. 10. 2010. Ne da bi se pritožbeno sodišče posebej spuščalo v vprašanje, ali je bil sklep o prekinitvi postopka tožeči stranki vročen ali ne, pa ugotavlja, da je že sam izpodbijani sklep o nadaljevanju postopka nepravilen. V skladu z določbo 3. odst. 208. člena ZPP se namreč v takšnih primerih prekinjeni postopek nadaljuje na predlog stranke in ko preneha razlog za prekinitev. Noben od omenjenih pogojev za nadaljevanje postopka pa ne izhaja iz podatkov spisa. Tudi ZARSS ne pooblašča sodišča, da bi lahko pred potekom roka oz. razloga za prekinitev postopka sodišče izdalo sklep o nadaljevanju postopka. Zato je upoštevaje, da je sklep, s katerim je sodišče nepooblaščeno nadaljevalo postopek, vplival na pravilnost in zakonitost odločbe in je zato izkazana v pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 3. odst. 208. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pa sicer tudi soglaša s stališčem pritožnika, da ostane odločba, izdana zunaj naroka za glavno obravnavo sodno procesno dejanje šele z vročitvijo. Zato je izpodbijani sklep preuranjen in je z njim prav tako kršena oziroma preprečena možnost obravnavanja pritožniku pred sodiščem, ker se pred tem niti ni mogel opredeliti do pravilnosti sklepa o prekinitvi postopka, s čemer je storjena tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Ali še drugače povedano: z izpodbijanim sklepom je bila pritožniku obenem tudi preprečena možnost, da bi se sploh opredelil do za ta sklep „predhodnega vprašanja“, ali je bil pravdni postopek sploh pravilno prekinjen – v luči razlogov iz 2. odst. 15. člena ZARSS. V skladu z določbo 1. odst. 211. člena ZPP sicer pritožba zoper sklep, s katerim se ugotovi ali določi prekinitev postopka, ne zadrži izvršitve sklepa. Za pritožbo je torej značilna njena suspenzivnost. To pa pomeni, da kljub vloženi pritožbi zoper takšen sklep prekinitev postopka začne in tudi teče. Vendar v sporni zadevi ne gre za takšen primer. Kot je že rečeno, pritožniku sklep o prekinitvi postopka niti ni bil pravilno vročen. Predno pa sodišče pritožniku ni dalo možnosti, da se izjavi o vprašanju utemeljenosti prekinitve postopka, tudi ne bi smelo odločiti o nadaljevanju prekinjenega postopka.

K pritožbi zoper II. točko sklepa: Pritožbeno sodišče se najprej opredeljuje do vprašanja, kakšen postopek oziroma katera pravila postopka veljajo v spornem primeru. Tožnik je vložil tožbo zaradi kršitve njegovih avtorskih pravic in zahteva prepoved uporabe, vključno z repruduciranjem in distribuiranjem avtorskih del. Sklicuje se na to, da ni bila sklenjena pogodba, na podlagi katere bi prvotožena in drugotožena stranka imeli pravico izkoriščati materialne avtorske pravice tožeče stranke v zvezi z izdelavo poročil o vrednotenju premoženja prvotožene stranke v stečaju. Takšen zahtevek pa po oceni pritožbenega sodišča ne vpliva na položaj oziroma obseg stečajne mase in tudi ne na pravice stečajnih upnikov oziroma obveznosti do stečajnega dolžnika kolikor se te nanašajo na problematiko stečaja oziroma na samo stečajno maso. Zato predmetnega spora ni mogoče opredeliti kot spora, ki je v zvezi s stečajnim postopkom. Predmet tožbe ni substancialno povezan s problematiko stečajnega prava. Gre celo za spor, ki je nastal že v začetku stečajnega postopka, kot pravilno opozarja pritožnik, nanaša pa se na „zunanje“ pogodbeno razmerje, ki naj bi oziroma ne bi, bilo vzpostavljeno med tožnikom, ki ni upnik stečajne mase, in toženima strankama. Gre torej za vprašanje pogodbenega razmerja oziroma njegove vsebine, ki se ne dotika terjatev oziroma obveznosti, povezanih neposredno s stečajno maso. Zato ni pravilen procesni zaključek prvostopenjskega sodišča, da naj bi šlo za spor, ki nastane v zvezi s stečajnim postopkom, torej za gospodarski spor (6. točka 1. odst. 483. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je torej sebi nepravilno očitalo storitev absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj je pravilno uporabilo pravila civilnega pravdnega postopka, ko je izdalo predlagano začasno odredbo.

Kar pa zadeva prvostopni očitek neobrazloženosti predlagane denarne kazni, pa je treba uporabiti 2. odst. 273. člena ZIZ, ki določa obveznost sodišča, da v primeru izdaje začasne odredbe, s katero se dolžniku prepoveduje, da ne stori ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo upniku, ali ki mu prepoveduje, da ne sme nič storiti na stvareh, na katere meri terjatev, izreče denarno kazen za primer kršitve prepovedi v skladu z določbo 2. odst. 226. člena ZIZ. Gre torej za obveznost sodišča (1). Izrek denarne kazni iz 2. odst. 273. člena ZIZ predstavlja sankcijo zaradi preprečitve oziroma sankcioniranja fraudoloznega ravnanja dolžnika v primeru, ko je ta kršil prepoved, ki mu jo je z začasno odredbo naložilo sodišče, kot pravilno navaja pritožnik. Kazenski ukrep je v takšnih primerih podoben tistemu v civilnem pravdnem postopku, ki se izreče zaradi kršitve reda na glavni obravnavi, ali zaradi žalitve v vlogi in s katerim se želi preprečiti dolžnikova nediscipliniranost (glej nadaljnje pravilno stališče pritožnika). Ker gre torej za pristojnost sodišča, da določi višino primerne denarne kazni in izpelje prisilno izvršbo z izrekom denarne kazni v korist državnega proračuna tožeči stranki, ob evidentno izkazani okoliščini, da gre za sankcijo v primeru, ko bi bila kršena določena prepoved, predloga za izrek denarne kazni ni bilo potrebno natančneje obrazlagati. Smiselno enako velja za obrazložitev ustreznosti višine denarne kazni. O primernosti predlagane denarne kazni prav tako odloča sodišče, ki jo lahko tudi, če oceni, da je previsoka, samoiniciativno zniža (5. odst. 226. člena ZIZ in 2. odst. 273. člena ZIZ). V skladu z določbo 3. odstavka 266. člena ZIZ v primeru neizpolnitve obveznosti pa sodišče po uradni dolžnosti opravi izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni kazni in hkrati izda nov sklep vse dokler seštevek denarnih kazni iz posameznih sklepov ne doseže desetkratnega zneska prvič določene kazni (glej še 4. odst. istega člena). Ob povedanem je torej sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP v zvezi z 268. členom, 2., 3. in 5. odst. 226. člena in 2. odst. 273. člena ZIZ v zvezi s 4. odst. 170. člena ZASP, na katere je nepravilno oprlo svojo odločitev v tem delu. Posledično se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje tudi na določbo 7. člena ZPP in 212. člena ZPP, ki določa obveznost pravdnih strank pri zbiranju dokazov in ponujanju ustreznih dejstev. Zato je v tem delu izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit in je podana podlaga za ugoditev pritožbi tudi v tem delu ter razveljavitev izpodbijanega sklepa v skladu z določbo 2. odst. 354. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Nenazadnje pa pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je sklep v II. točki nepravilen in nezakonit tudi zato, ker sodišče prve stopnje v času, ko je bil postopek prekinjen, ne bi smelo opraviti nobenega procesnega dejanja in torej tudi ne odločati o ugovoru zoper izdani sklep o začasni odredbi (2. odst. 207. člena ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej vročiti sklep o prekinitvi postopka tudi tožeči stranki. Šele potem bo lahko procesno pravilno tekel naprej prvostopni postopek. O vloženem ugovoru pa bo lahko ponovno odločalo in tudi tedaj odgovorilo še na druge ugovorne navedbe, na katere v izpodbijanem sklepu ni odgovorilo, ker se je napačno oprlo na navedena dva nosilna razloga, šele potem oziroma v primeru, če ne bo več izkazanih procesnih učinkov prekinitve postopka.

(1) glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2177/2000, z dne 10. 01. 2001.