Jedro

Ker je v postopku ugotovljeno, da se stranki nista sporazumeli o sporazumnem prenehanju najemne pogodbe, je nepomemben dokazni predlog za zaslišanje prič, ki naj bi izpovedali o dogovarjanju strank o tem vprašanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Na predlog tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala plačilo 886.896,00 SIT (plačilo najemnine za meseca december 1993 in januar 1994), je sodišče izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, opr. št. VII Ig 1271/94 z dne 5.7.1994. Tožena stranka je vložila ugovor, na podlagi katerega je sodišče citirani sklep v delu, ki se nanaša na dovolitev izvršbe, razveljavilo in nadaljevalo pravdni postopek. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi ter hkrati toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov v višini 96.079,00 SIT tožeči stranki. Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je v postopku predlagala zaslišanje dveh prič in sicer M. C. in dr. A. D., ki naj bi vedela izpovedati določena pomembna dejstva, ki jih iz listinskih dokazov ni mogoče ugotoviti. Po njenem so ustni dogovori s tožečo stranko pomembni za popolno ugotovitev dejanskega stanja. Tožena stranka je vložila precejšnja sredstva v usposobitev najemnih poslovnih prostorov, vendar še ni pooblastila svojega pooblaščenca za vložitev pobotnega ugovora ali nasprotnega tožbenega zahtevka, kar bi lahko storila vse do konca glavne obravnave. Te možnosti pa ni imela, saj je bila zaradi objektivnih razlogov utemeljeno odsotna v času naroka za glavno obravnavo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da zavrne tožbeni zahtevek oziroma, da razveljavi napadeno sodbo in zadevo vrne v novo odločanje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno materialnopravno odločilo, pri čemer se je oprlo na določbe Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP). Z ustrezno obrazloženimi ugotovitvami prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče strinja in jih sprejema, za pritožbene trditve v zvezi z zaslišanjem M. C. in dr. A. D. pa ugotavlja, da so neutemeljene. Tožena stranka je namreč predlagala zaslišanje navedenih zaradi ugotovitve, kaj sta se stranki ustno dogovarjali med seboj glede skrajšanja odpovednega roka. Prvostopno sodišče je že pravilno pojasnilo, zakaj je dokazni predlog za zaslišanje navedenih dveh oseb zavrnilo kot nepotreben. Najemno razmerje za poslovni prostor, sklenjeno za nedoločen čas, preneha z odpovedjo najemne pogodbe, po kogentni določbi 2. odstavka 24. člena ZPSPP pa preneha najemno razmerje s potekom odpovednega roka, ki ne sme biti krajši od enega leta. Druga možnost je sporazumno prenehanje najemne pogodbe (1. odstavek 23. člena ZPSPP), ki pa se v tej pravdi ne zatrjuje. Ker je v tem postopku ugotovljeno, da se stranki nista sporazumeli za datum prenehanja najemne pogodbe (česar tožena stranka ne zanika), je pravno nepomembno, kaj sta se stranki med seboj ustno dogovarjali, a ničesar dogovorili. Zato tudi zaslišanje M. C. in dr. A. D. ne bi moglo pripeljati do drugačnih ugotovitev dejanskega stanja. Ugotovljeno je, da je tožena stranka dne 29.11.1993 poslala tožeči stranki pisno odpoved najemnega razmerja. Upoštevaje navedeno in okoliščine med strankama, ki jih je ugotovilo prvostopno sodišče ter določbe 23. do 32. člena ZPSPP, ki se nanašajo na prenehanje najemnega razmerja, je prvostopno sodišče materialnopravno pravilno razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati najemnino za poslovne prostore za december 1993 in za januar 1994 v prisojenem znesku, pri čemer tožena stranka v pritožbenem postopku višini najemnine ne ugovarja. V zvezi s pritožbenimi trditvami, da je tožena stranka vložila sredstva v usposobitev najemnih poslovnih prostorov, lahko pritožbeno sodišče zgolj ugotavlja, da tožena stranka nasprotnega tožbenega zahtevka ali pobotnega ugovora ni vložila in je razglabljanje o teh okoliščinah v pritožbi brezpredmetno. Zatrjevanje, da tožena stranka ni imela možnosti storiti navedeno zaradi utemeljene odsotnosti v času naroka za glavno obravnavo, ne vzdrži resne presoje, saj je stranka pravočasno prejela vabilo za glavno obravnavo in tudi začasna odsotnost pomočnika direktorja tožene stranke tej ni mogla preprečiti udeležbe na zadnji glavni obravnavi in vložitve nasprotne tožbe ali pobotnega ugovora. Zakoniti zastopnik tožene stranke (direktor) bi lahko v vmesnem času pooblastil pooblaščenca za vložitev pobotnega ugovora ali nasprotne tožbe, pooblaščenec pa bi se obravnave lahko udeležil in storil tisto, za kar bi bil pooblaščen. Nič od tega se ni zgodilo, torej gre izključno za okoliščine na strani tožene stranke, ki zato v pritožbenem postopku neutemeljeno in nerelevantno omenja svoja vlaganja v poslovne prostore. Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da ni bilo nikakršnih kršitev postopka v smeri, kot nakazuje tožena stranka, niti ni bilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 2. odstavku 354. člena ZPP, ki jih mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP).