Jedro

Iz vročilnice, ki je pripeta k odločbi, je razvidno, da je bila odločba vročena A.A. (ženi tožnika), ki je na vročilnici podpisala izjavo, da jo je tožnik pooblastil za prevzem tega pisma. Upoštevaje naravo vročilnice, ki je javna listina in kot taka dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa ter dejstva, da v postopku do izdaje izpodbijanega sklepa toženca ni bilo ugotovljeno, da A.A. ni imela pooblastila za vročanje, je A.A. v obravnavanem primeru potrebno šteti za tožnikovo pooblaščenko za vročitve. Zato je bila vročitev odločbe toženca pravilna (čl. 89/2 ZUP). Na podlagi določbe petega odstavka 89. člena ZUP je šteti, da je bila z vročitvijo odločbe pooblaščenki za vročitve A.A. opravljena vročitev tožniku. Ker je ta vložil pritožbo po izteku 15-dnevnega roka, jo je toženec pravilno zavrgel (čl. 246/1 ZUP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo sklepa tožene stranke št. ... z dne 25. 3. 2013 in odločbe tožene stranke št. ... z dne 19. 10. 2012 z zahtevo, da se pritožbi tožnika zoper odločbo ugodi in se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ugotovi, da je tožnik nezmožen za kakršnokoli delo od 15. 10. 2012. Obenem je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po svoji pooblaščenki zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku in Zakona o splošnem upravnem postopku, zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Poudarja, da bi morala biti vročitev opravljena osebno tožniku v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku. Sodba je napačno oprta na neizkazano predpostavko, da naj bi imel tožnik pooblaščenca za vročanje, kateremu lahko vročevalec vroča vse dokumente po podpisu izjave, da ga stranka zato pooblasti, po ugotovitvi istovetnosti. Meni, da je bila vročitev nezakonita, ker tožnik nikoli ni podpisal izjave s pooblastilom komurkoli in tudi ne svoji ženi A.A., da jo pooblašča za sprejemanje pisanj. Tožena stranka bi morala paziti na način osebnega vročanja oziroma pozvati na dostavo izjave oziroma pooblastila tožnika svoji ženi A.A.. Navedeno bi moralo ugotoviti tudi sodišče v postopku, pa tega ni ugotavljalo. Taka izjava tožnika ne obstoji, sicer bi se tožena stranka sklicevala konkretno na to listino in jo predložila v postopku. Nanjo bi se morala opirati tudi sodba. Sodišče pa ni izvedlo predlaganih dokazov, niti dokaza z zaslišanjem tožnika. Poudarja, da je tožnikova žena prava neuka stranka in je bila zavedena s podpisom kot pooblaščenka oziroma je bila v zvezi z njo zlorabljena določba 89. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) in posledično ni nastopila fikcija vročitve. V 87. členu ZUP je urejen postopek vročanja, po katerem se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. V kolikor bi imel tožnik pooblaščenca za vročanje, bi v skladu z določbo drugega odstavka 89. člena ZUP o tem obvestil toženca, v primeru, če bi tožnik pooblastil pooblaščenko za vročanje, bi lahko vročevalec vročal njej kot pooblaščenki, če bi podpisala izjavo, da jo je tožnik za to pooblastil potem, ko bi bila ugotovljena njena istovetnost z osebnim dokumentov s fotografijo, ki ga je izdal pristojni državni organ, pri čemer bi moral vročevalec na vročilnico čitljivo napisati osebno ime in številko osebnega dokumenta pooblaščenke in jo skupaj z izjavo vrniti tožencu. Tožnik je 11. 2. 2013 pregledal predmetni spis pri tožencu in prejel fotokopijo vseh listin spisa, med katerimi ni bilo izjave - pooblastila tožnika za vročanje svoji ženi, pri čemer take listine tudi ni bilo v popisu predmetnega spisa. Predlaga ugoditev pritožbi in priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo in uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V tem sporu je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost sklepa toženca št. ... z dne 25. 3. 2013, s katerim je pritožbo zavarovanca, sedaj tožnika, vloženo zoper odločbo Območne enote B. št. ... z dne 19. 10. 2012, s katero je bilo odločeno o pravicah iz invalidskega zavarovanja, kot prepozno zavrgel. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je prvostopni organ toženca z odločbo št. ... z dne 19. 10. 2012 tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto, pretežno sedeče delo, vsaj tri četrtine delovnega časa, v preostalem delovnem času lahko hodi na krajše razdalje po ravnem terenu in pri katerem ročno premešča in prenaša bremena do največ 8 kg s polnim delovnim časom od 15. 10. 2012 dalje. Hkrati je odločil, da kontrolni pregled ni potreben in da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo in da se je delovni invalid dolžan najkasneje v roku 30 dni po dokončnosti odločbe prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje (o nadomestilu za invalidnost je toženec z odločbo z dne 10. 1. 2013 tudi odločil in tožniku priznal pravico do tega nadomestila v višini 192,91 EUR na mesec od 15. 10. 2012 dalje).

Zoper odločbo toženca št. ... z dne 19. 10. 2012 je tožnik dne 25. 2. 2013 vložil pritožbo. Slednjo je toženec s sklepom opr. št. ... z dne 25. 3. 2013 kot prepozno zavrgel. Po ugotovitvi toženca je bila tožniku odločba z dne 19. 10. 2012 odposlana priporočeno s povratnico in vročena dne 23. 10. 2012, vsebovala pa je tudi pravni pouk o 15 dnevnem roku za vložitev pritožbe.

V 11. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012, v nadaljevanju ZPIZ-2) je določeno, da se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo pri zavodu po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni določeno drugače. Ker ZPIZ-2 glede vročanja nima določb oziroma ne določa drugače, se glede vročanja upoštevajo določbe ZUP.

ZUP ureja postopek vročanja v VI. poglavju (od 83. člena do 98. člena). Po določbi prvega odstavka 87. člena ZUP se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjene, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 86. členom ZUP. Drugi dokumenti se vročajo v skladu z zakonom, ki ureja poštne storitve. ZUP pa določa tudi posebne primere vročanja.

V zvezi z obravnavanim primerom je upoštevna določba 89. člena ZUP o vročanju po pooblaščencu za vročitve. Po prvem odstavku te določbe stranka lahko pooblasti določeno osebo, ki naj se ji vročajo vsi dokumenti zanjo. Če stranka obvesti o tem organ, ki je vodil postopek, vroča organ vse dokumente temu pooblaščencu. V drugem odstavku citirane določbe pa je določeno, da kadar stranka o obstoju pooblastila ne obvesti organa, ki vodi postopek, vročevalec pooblaščencu lahko vroča vse dokumente, ki so naslovljeni na stranko, če pooblaščenec podpiše izjavo, da ga je stranka za to pooblastila, potem ko ugotovi njegovo istovetnost z osebnim dokumentom s fotografijo, ki ga je izdal pristojni državni organ. Vročevalec na vročilnico čitljivo napiše osebno ime in številko osebnega dokumenta pooblaščenca, ter jo skupaj z izjavo pooblaščenca vrne organu. Pod enakimi pogoji lahko pooblaščenec prevzame dokument pri pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejavnost ali pri organu. Po določbi tretjega odstavka 89. člena ZUP mora pooblaščenec za vročitve vsak dokument nemudoma poslati stranki. Na podlagi določbe petega odstavka istega člena se šteje, da je z vročitvijo dokumenta pooblaščencu za vročitve opravljena vročitev stranki, ki bi ji bilo treba dokument vročiti.

Iz vročilnice, ki se nahaja v upravnem spisu in je pripeta k odločbi z dne 19. 10. 2012, je razvidno, da je bila dne 23. 10. 2012 navedena odločba vročena A.A., ki je na vročilnici podpisala izjavo, da jo je C.C. pooblastil za prevzem navedenega pisma. Vročevalec je istovetnost A.A. preveril na podlagi njene osebne izkaznice, katere številko je navedel na vročilnici.

Upoštevaje naravo vročilnice, ki je javna listina in kot taka dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa in tudi dejstvo, da v postopku do izdaje izpodbijanega sklepa toženca z dne 25. 3. 2013 ni bilo ugotovljeno, da A.A. ni imela pooblastila za vročanje, jo je v obravnavanem primeru šteti za tožnikovo pooblaščenko za vročitve. Vročevalec je izvedel poseben postopek z ugotovitvijo pooblaščenkine istovetnosti z osebnim dokumentom ter na vročilnico napisal zahtevane podatke.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila vročitev odločbe toženca opr. št. ... z dne 19. 10. 2012 pravilna, saj je bila opravljena skladno z določbo drugega odstavka 89. člena ZUP. Na podlagi določbe petega odstavka 89. člena ZUP je šteti, da je bila z vročitvijo odločbe pooblaščenki za vročitve A.A. dne 23. 10. 2012 opravljena vročitev tožniku.

Ker se je 15 dnevni rok za vložitev pritožbe iztekel 7. 11. 2012, tožnik pa je, čeprav je odločba vsebovala pravilen pravni pouk, pritožbo vložil šele dne 25. 2. 2013, torej že po izteku 15 dnevnega roka, je toženec pravilno tožnikovo pritožbo na podlagi prvega odstavka 246. člena ZUP zavrgel. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, iz enakih razlogov pa pritožbeno sodišče tudi njegovo pritožbo. Obenem je v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik, ker s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbe.