Jedro

Zaradi smrti pokojnika ni mogoče govoriti o doživetju (že sama pomena besed smrt in doživetje se izključujeta), ker beseda doživetje glede na določila Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje pomeni, da po dogovorjenih letih trajanja zavarovanja zavarovalna pogodba preneha, ker se izteče, sklenitelj zavarovanja (ki živi), pa dobi izplačano zavarovalno vsoto po sklenjeni zavarovalni pogodbi.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se u g o d i , sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in se zadeva v r n e temu sodišču v novo odločanje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in naložilo toženi stranki plačilo 1.264,40 DEM v tolarski protivrednosti po deviznem tečaju na dan plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 1996 dalje do plačila in plačilo 115.897,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 1999 dalje do plačila.

Proti takšni odločitvi se je pravočasno pritožila tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek in stroškovno odločitev v celoti zavrne. Pritožbo utemeljuje s tem, da bi moralo prvostopno sodišče glede na ugotovljen vzrok smrti ugotavljati utemeljenost tožbenega zahtevka po določilih Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje in izključitvenih klavzulah, zapisanih v teh določilih, ne pa po Splošnih pogojih za življenjsko zavarovanje.

Tožeča stranka ni podala odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica je upravičenka iz pogodbe o življenjskem zavarovanju z dodatnim nezgodnim zavarovanjem, ki sta jo dne 25. 2. 1995 sklenila sedaj že pokojni mož tožnice in tožena stranka. S pogodbo o življenjskem zavarovanju se je toženka zavezala tožnici izplačati dogovorjeno zavarovalno vsoto za primer nastopa smrti zavarovanca, ki nima karakteristik nezgodne smrti. S pogodbo o dodatnem nezgodnem zavarovanju pa se je zavezala izplačati tožnici dogovorjeno zavarovalno vsoto v primeru nastopa nezgodne smrti. Za slednjo se tako skladno z določbo 20. člena Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje ŽZ-93 A uporabljajo določila Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje. Iz obrazložitve sodišča v zvezi z vzrokom smrti, ki je podprto z ugotovitvami izvedenke medicinske stroke, izhaja, da je pokojnik umrl zaradi zastrupitve z ogljikovim monoksidom. V njegovi krvi je bila najdena smrtna koncentracija karboksihemoglobina 78,9 %, najdene pa so bile tudi zelo visoke koncentacije etilnega alkohola: 2,77 g/kg, 2,83 g/kg, 2,70 g/kg in 2,79 g/kg. Po mnenju dr. Š. so koncentracije etilnega alkohola v krvi med 2,5 in 3,5 g/kg telesne teže tako visoke, da lahko prihaja do izgube zavesti in do bistvenih okvar intelektualnih fukcij, niso pa smrtne. Takšne osebe so težko kontaktibilne in njihova zavest je v stanju med spanjem in budnim stanjem.

Iz sodnega spisa izhaja, da je bilo truplo pokojnega najdeno 28. 12. 1995 ob 22,40 uri v zaprti, nezaklenjeni garaži in da je ležalo na sprednjih sedežih osebnega vozila. Le-to je imelo odrta sprednja voznikova vrata in okno na sopotnikovi strani. Ključi avtomobila so bili v ključavnici v zaklenjenem položaju. Pokojnik se je dan pred smrtjo dvakrat zaletel v sinovo osebno vozilo (okrog 16.30 ure), za pogovor po telefonu pa ni sposoben, ker je bil preveč vinjen. Pred tem dogodkom si je že dvakrat poskušal vzeti življenje, nazadnje poleti leta 1995. Izvedenka medicinske stroke je na zahtevo sodišča poskušala razložiti način smrti pokojnika in prišla do ugotovitve, da je lahko smrt nastopila ali zaradi samomora ali pa po nesreči. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago tožbenemu zahtevku upoštevalo določila Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje zavarovalnice T. ŽZ - 93 A. Ker je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da v predmetni zadevi ni šlo za nezgodo, v posledici katere bi nastopila smrt, ampak za doživetje, je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Zaključek sodišča, da gre za doživetje, je zmoten, uporaba določb Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje ob izrecnem upoštevanju 6. člena teh pogojev pa glede na sedaj ugotovljeno dejansko stanje preuranjena. Zaradi smrti pokojnika nikakor ni mogoče govori o doživetju (že sama pomena besed smrt in doživetje se izključujeta), ker beseda doživetje glede na določila Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje pomeni, da po dogovorjenih letih trajanja zavarovanja zavarovalna pogodba preneha, ker se izteče, sklenitelj zavarovanja (ki živi), pa dobi izplačano zavarovalno vsoto po sklenjeni zavarovalni pogodbi. Sodišče prve stopnje bi moralo, glede na ugotovitve izvedenke, da je mogoče razložiti način smrti pokojnika ali kot samomor ali pa kot nezgodno smrt in ker je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da ne gre za samomor, presojati utemeljenost tožbenega zahtevka oziroma utemeljenost izplačila zavarovalne vsote po določilih Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje, ki se za sklenjeno zavarovanje med pokojnikom in toženo stranko uporabljajo v skladu z 20. členom Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje ŽZ - 93 A. Ker pa je tako sodišče prve stopnje zaradi napačnega tolmačenja vsebine zavarovane pogodbe materialno pravo zmotno uporabilo, je v tej posledici tudi dejansko stanje nepopolno ugotovilo, zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti v novo odločanje (355. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)).

Pri ponovnem odločanju bo moralo prvostopno sodišče najprej pribaviti Splošne pogoje za nezgodno zavarovanje in presojati utemeljenost zahtevka v skladu s temi določili in še posebej tam navedeno definicijo nezgode, ker pa je do smrti pokojnika prišlo v času, ko je bil po oceni izvedenke medicinske stroke v močnem vinjenem stanju, zaradi katerega ni bil več sposoben načrtovati in predvidevati posledic svojih ravnanj,pa še posebej glede na izključitveno klavzulo

8. točke 9. člena teh pogojev.

Nenazadnje pa bo moralo sodišče prve stopnje ob pomoči izvedenca psihologa dokazno oceniti tudi dejstvo,da si je pokojni mož tožnice pred obravnavanim dogodkom že dvakrat poskusil vzeti življenje z zastrupitvijo z ogljikovim monoksidom (žena ga je obakrat rešila iz zaprte garaže iz avtomobila z delujočim motorjem). Šele na podlagi takšne ocene pa bo ob upoštevanju Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje in izključitvenih klavzul ter glede na verjetno razlago dogodkov, kot jih je obrazložila izvedenka medicinske stroke v zvezi s samomorom,lahko prišlo do pravilne končne odločitve.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na III. odstavku 165. člena ZPP.