Jedro

Pri pojmu plača je vedno treba upoštevati bruto zneske, neto zneske pa le v primeru, če to zakon oz. kolektivna pogodba posebej določata. Zato ni pravilno stališče tožene stranke (v stečaju), da je priviligirana terjatev po 160. čl. ZPPSL le neto plača delavca, ne pa tudi bruto znesek. Delavec kot stečajni upnik izkazuje pravni interes za ugotovitev obstoja terjatve iz naslova davkov in prispevkov, čeprav je dolžan delodajalec po določbah Zakona o davčnem postoku in ZPSV obračunati in plačati prispevke za socailno varnost, ne glede na to, ali je delavec oz. pristojni organ prijavil terjatev za prispevke za socialno varnost.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnika z dne 27.5.1995, s katero je zahteval ugotovitev obstoja terjatve zoper toženo stranko iz naslova prispevkov za socialno varnost in iz naslova akontacije davka iz celotnega dela plač, priznanih v stečajnem postopku, v višini neto zneska, kar vse bo tožena stranka, kot izplačevalec, dolžna ob izplačilu plač izplačati za tožnika, kot zavezanca po predpisih, veljavnih ob izplačilu, višina pa znaša po dosedanjih podatkih 163.412,00 SIT. Sklenilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Zoper zgoraj navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka. Graja stališče sodišča prve stopnje, da tožnik nima pravne koristi za ugotovitveni zahtevek in sicer iz razloga, ker je le-ta podana že na podlagi prerekanja tožene stranke in sklepa, s katerim je bil tožnik napoten na pravdo. Po določbah Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur.l. RS št. 39/93) je plača sestavljena iz dela, s katerim si delavec zagotovi lastno socialno varnost (zdravstveno zavarovanje, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti itd.) in iz dela, iz katerega se plačujejo akontacije dohodnine ter iz dela, ki se delavcu izplača na roke. Tožnikova plača je ena, in je tožnik kot delavec zavezanec za plačilo davkov in prispevkov, izplačevalec plače pa je dolžan za tožnika obračunati in plačati davek. Zaradi navedenega meni, da je utemeljeno uveljavljal v stečajnem postopku plačilo celotne plače. Opozarja še, da Ministrstvo za finance, Davčna uprava, Davčni urad Novo mesto ni prijavil terjatve iz naslova dohodnine delavcev in bo v primeru izplačila izhodiščnih plač potrebno dohodnino plačati, zato bo ob tožniku priznani višini plače v neto znesku izplačevalec, to je tožena stranka, moral obračunati in odšteti akontacijo dohodnine iz neto zneska, pritožnik pa ne bo dobil niti neto plače. Glede na vse navedeno je razvidno, da je zavezanec za plačilo davkov in prispevkov tožnik, ki jih je tako upravičen uveljavljati v celoti in sicer ne samo v neto plači. Prijavlja tudi stroške pritožbenega postopka. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijni sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka (člen 365/2 ZPP). Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v postopku zagrešilo absolutne bistvene kršitve procesnega prava, zaradi česar je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti. Ob pregledu spisa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave v tem individualnem delovnem sporu, temveč je odločalo na seji senata, na kateri tudi ni vodilo zapisnika. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) v 1. odst. 14. člena določa, da se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Tako 20. člen navedenega zakona določa, da sodišče lahko odloči v sporu brez glavne obravnave, če med strankama ni sporno dejansko stanje in ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali. Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi se stranki odpovedali glavni obravnavi, prav tako pa tega sodišče ni navedlo v obrazložitvi sklepa. Tako je s takim postopanjem sodišče storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90), ki določa, da je taka kršitev vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče moralo pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljaviti, da bo sodišče prve stopnje lahko postopek ponovilo. Ne glede na ugotovljene absolutne bistvene kršitve pravil postopka pa pritožbeno sodišče pripominja, da je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik nima pravnega interesa za postavljeni ugotovitvenih zahtevek, pravno zmotno. 49. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90) določa, da delavcu pripada za delo osebni dohodek (sedaj: plača) v skladu s splošnim aktom, usklajenim s kolektivno pogodbo in zakonom. V spornem obdobju je bila v veljavi Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKGP - Ur.l. RS št. 39/93), ki je v 35. členu določala, da so določila in zneski te kolektivne pogodbe in tarifne priloge obvezni minimalni standardi in osnove za določanje vsebine kolektivnih pogodb dejavnosti in kolektivnih pogodb v organizaciji oz. pri delodajalcih, ter da so vsi zneski v tej kolektivni pogodbi, ki se nanašajo na plače, v bruto zneskih. Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV - Ur.l. RS št. 5/96, 34/96, 3/98) in Zakon o davčnem postopku (ZDP - Ur.l. RS št. 18/96, 87/97) določata, da mora prispevke iz bruto plač obračunati in odvesti delodajalec. To pa ne pomeni, da delavec ni upravičen do bruto zneska plače. Izplačevalec mora namreč odvesti davke in prispevke, ki so plačani v korist delavca. Zato ima delavec tudi pravni interes za ugotovitev obstoja navedenih terjatev, čeprav dejansko zneska ne bo prejel izplačanega na roke. Napačno je tudi pravno naziranje stečajnega upravitelja, da so priviliegirana terjatev po 160. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur.l. RS št. 67/93) le neto zneski plače. Kot je bilo že navedeno, je namreč potrebno vedno pri pojmu plača upoštevati bruto zneske, neto zneske pa le v primeru, če to zakon oz. kolektivna pogodba posebej določata, kar pa ni primer v tem individualnem delovnem sporu. Glede na določbe ZPSV in ZDP mora stečajni upravitelj obračunati in plačati prispevke za socialno varnost kot zakonsko obveznost, ne glede na to, ali je pristojni organ prijavil terjatev za prispevke za socialno varnost. Ti prispevki se morajo obračunati in plačati na izhodiščne plače iz 2. odst. 160. člena v 100% obveznosti in to iz razdelitvene mase, kot stroški stečajnega postopka. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka, za kar je imelo podlago v določbi 166. člena ZPP. Določbe ZPP in ZTPDR je sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/1/94).