Jedro

Spremenjene razmere po 132. členu ZZZDR morajo biti bistvene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju malenkostno ugodilo tožbenemu zahtevku ter doslej določeno preživnino, ki je revalorizirano znašala 230,83 EUR, z dnem 6.12.2009 znižalo na 200,00 EUR mesečno. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo in še odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške. Proti sodbi vlaga pritožbo tožnik. Sklicuje se na vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku v celoti ugodi, če pa ne, naj jo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Nasprotuje stališču sodišča, da so preživninske zmožnosti tožnika, navzlic določenim spremembam, enake, kot so bile. Napada izračune sodišče, ki črpajo iz podatkov davčne uprave. Bistvo pritožbene kritike je, da je sodišče v dohodninski napovedi za leto 2009 upoštevalo bruto zneske, moralo pa bi upoštevati neto zneske.

2. Dalje ponovno napada odločitev sodišča, da je glede njegovih sedanjih premoženjskih zmožnosti upoštevalo enkratne denarne prilive. Težko je pričakovati, da bi se ponovili v prihodnosti. Dalje trdi, da ves čas kot razlog za znižanje preživnine navaja tudi svoje zdravstveno stanje. Tega naj sodišče ne bi upoštevalo. Ponovno poudarja, da je leta 2009 (avgusta) izgubil zaposlitev. Napada tudi odločitev sodišča, ki mu ni verjelo, da je znesek, pridobljen iz naslova delitve skupnega premoženja (83.000,00 EUR) porabil. Pritožba se dalje obširno ukvarja z vprašanjem potreb otroka in tudi preživninskih zmožnosti zakonite zastopnice (matere tožene stranke). Meni tudi, da je sodišča pri določitvi preživninskega zneska napačno uporabilo materialno pravo.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, nanjo pa je odgovorila zgolj mati tožene stranke, ki pa ni več zakonita zastopnica.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pravilno primerjalo tista dejstva, na katerih je gradila trditvena podlaga tožbe. Ta je spremenjene razmere utemeljevala z bistvenim znižanjem premoženjskih možnosti tožnika. Trdil je, da je v času prvotne sodbe imel status študenta ter je tako mesečno zaslužil približno 400,00 EUR mesečno, sedaj pa je brezposeln in brez statusa študenta.

6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ravnalo pravilno, ko je napravilo primerjavo med tožnikovimi povprečnimi prilivi v času izdaje prvotne sodbe in v sedanjem času. Že v razveljavitvenem sklepu je bilo pojasnjeno, da vmesno obdobje, v katerem je bil tožnik zaposlen, za primerjavo spremenjenih razmer ne more biti relevantno. Tožnik v času odločanja o določitvi preživnine namreč ni bil zaposlen in ni niti sedaj. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je dejstveno izhodišče glede povprečnih mesečnih prilivov v tokratnem pritožbenem odločanju znatno drugačno kot v prejšnjem pritožbenem postopku. Ugotovitve o dosedanjih prilivih gradijo namreč sedaj na večletnem obdobju. Primerjava v izpodbijani sodbi tako verodostojno prikaže, da med nestalnimi študentskimi prilivi v času prvotne sodbe na eni strani ter nestalnimi prilivi v sedanjem obdobju sploh ni bistvene razlike. Na tej točki bi se sodišče prve stopnje lahko že ustavilo in zahtevek zavrnilo. Približno 2% razlike med prvotnimi in sedanjimi dohodki namreč ne predstavlja bistveno spremenjene okoliščine. Že v razveljavitvenem sklepu pod opr. št. IV Cp 3649/2011 je bilo pojasnjeno, da morajo biti spremenjene okoliščine v luči 132. člena ZZZDR (1) bistvene oziroma znatne. V nasprotnem primeru je namreč pravnomočnost prvotne odločitve o določitvi preživnine vsebinsko izvotljena. Razmere, od katerih je namreč odvisna določitev preživnine, stalno variirajo. Izhodišče, ki bi upoštevalo vsakršne in ne zgolj znatne oziroma bistvene spremembe, bi privedlo v kontinuirano določanje vsakokratne mesečne preživnine skozi celotno preživninsko obdobje. To bi bilo seveda nesprejemljivo, neekonomično in v nasprotju s pravno varnostjo.

7. Po stališču pritožbenega sodišča torej premoženjske razmere, na katerih tožba utemeljuje znižanje pravnomočno določene preživnine, sploh niso bistveno spremenjene. Ker je tako, po stališču pritožbenega sodišča kakršnokoli prizadevanje za dodatno znižanje preživnine (razen tega, malenkostnega, ki pa je ob dejstvu, da se toženka ni pritožila, pravnomočno in vanj ni mogoče posegati), ne more biti materialnopravno utemeljeno.

8. V razveljavitvenem sklepu je bilo tudi že pojasnjeno, da je v primeru, če se v fazi ugotavljanja, ali so zatrjevane bistvene spremembe res podane, pokaže, da ni tako, vsakršno nadaljnje ugotavljanje preživninskih relevantnih dejstev (to so potrebe otroka in preživninske zmožnosti drugega starša, ki pa niso v tožbi uveljavljane kot spremenjene v razmerju do prvotne sodbe), brezpredmetno. Zato se o njih tudi pritožbeno sodišče ne bo izrekalo.

9. Pritožbena kritika, češ da je sodišče v dohodninskih odločbah za leto 2009 upoštevalo bruto zneske, ne more biti v tožnikovo škodo. Če bi za navedeno obdobje, iz katerega izvira tudi prvotna odločba, sodišče upoštevalo neto zneske, potem bi bila primerjava med tedanjimi in sedanjimi denarnimi prilivi še toliko bolj v prid slednjim. To pa bi govorilo proti znižanju preživninske obveznosti.

10. Ko se pritožnik obrega ob posamezne denarne prejemke enkratne narave, mu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bistvena kvaliteta sedaj ugotovljenega dejanskega stanja (glede njegovih finančnih prilivov raznih vrst) ta, da se nanaša na daljše časovno obdobje in torej kaže raznovrstnost prejemanja denarnih sredstev, ki je pravnorelevantno z vidika njegovih preživninskih zmožnosti.

11. Sodišče se je opredelilo tudi do večjih finančnih sredstev, ki jih tožnik poseduje iz naslova delitve skupnega premoženja (šlo je za znesek 83.000,00 EUR). Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožnik ni prepričljiv v pavšalnih trditvah, da je tako visoka denarna sredstva porabil. Nekdo, ki trdi, da ni zmožen plačevati več kot 30 EUR preživnine za svojega otroka, za dopust pač ne porabi 15.000,00 EUR. Tu ni več kaj resnega dodati.

12. Sodišče se je prav tako opredelilo do trditev o zdravstvenih težavah tožnika in pravilno ugotovilo, da so bile te začasne narave. Podlage za drugačno ugotovitev ni.

13. Ker pritožba ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo na podlagi procesnega pooblastila iz 353. člena ZPP (2) potrdilo.

(1) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/2004 – Uradno prečiščeno besedilo)

(2) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – Uradno prečiščeno besedilo; ter poznejše spremembe tega predpisa).