Jedro

Podlage, po kateri bi moralo sodišče zapuščinsko obravnavo prekiniti in preložiti, da bi se imel pritožnik možnost posvetovati z odvetnikom, v določilih ZPP in ZD ni najti, niti navedeno ni običajna praksa v zapuščinskih postopkih.

Dedni dogovor je sporazum med dediči z učinkom sodne poravnave, katerega razveljavitev je mogoča le z izrednim pravnim sredstvom, to je s tožbo za razveljavitev sodne poravnave po 392. členu ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Dedič S. K. nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da v zapuščino spadajo nepremičnine, denarna sredstva na TRR in terjatve do V. (I. točka izreka). Za parcelo ... je izvedlo oporočno dedovanje, po katerem sta oporočna dediča M. P. in D. K. prejela deleža vsak do 5/12 ter dedič S. K. (pritožnik) nujni delež do 1/6 (II. točka izreka). Preostalo premoženje so na podlagi zakona dedovali vsi trije dediči, z deleži vsak do 1/3 (III. točka izreka). Dediči so sklenili dedni dogovor v vsebini kot izhaja iz IV. točke izreka sklepa, sodišče pa je po uradni dolžnosti zemljiški knjigi naložilo vknjižbo lastninske pravice dedičev pri nepremičninah (V. točka izreka).

2. Pritožnik izpodbija sklep o dedovanju v celoti iz razloga, ker je bil zapuščinski postopek voden ob neupoštevanju procesnih jamstev, ki jih Zakon o dedovanju (ZD) v povezavi z Zakonom o pravdnem postopku (ZPP) omogoča prava neukim strankam. Dejansko stanje na zapuščinski obravnavi je bilo takšno, da je bil pritožnik v šoku, ko je bila razglašena zapustničina oporoka, potem pa je takoj, brez možnosti razmisleka, na zapisnik podpisal dedni dogovor. Pri tem ga sodišče kot prava povsem nevešče stranke ni opozorilo na pravne posledice podpisa dednega dogovora in o pravnih učinkih tega. Tožnik bi moral biti poučen, da ima pravico do razmisleka ter da se ima možnost posvetovati z odvetnikom. Možnosti oblikovati svobodno voljo glede podpisa dednega dogovora na zapuščinski obravnavi ni imel. Dedni dogovor izpodbija v celoti, saj se ne strinja, da nima nobene pravice na hiši. Poleg tega navaja, da močno dvomi v pristnost oporoke, ki se nahaja v sodnem spisu in v kateri on ni bil omenjen ter je bila ustvarjena naknadno.

3. Dediča M. P. in D. K. v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prerekata in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kljub temu, da se pritožnik pritožuje zoper celoten sklep o dedovanju, se zoper izvedeno zakonito dedovanje (III. točka izreka) vsebinsko ne pritožuje, zato se pritožbeno sodišče o tem delu sklepa ne izreka. V bistvenem se pritožuje iz treh razlogov, in sicer (1) ker je bil zapuščinski postopek voden ob neupoštevanju procesnih jamstev, (2) v posledici česar brez pravice do razmisleka ni mogel oblikovati svobodne volje za podpis dednega dogovora. (3) Zatrjuje tudi nepristnost oporoke.

Zatrjevane procesne kršitve

6. Pritožnik ima prav, da 12. člen ZPP v povezavi z ZD določa, da stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, sodišče opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. A iz zapisa naroka, opravljenega 20. 2. 2019 (list. št. 21 sodnega spisa in nasl.), ne izhaja, da bi sodišče pritožniku kakorkoli kršilo njegove procesne pravice. Sodnica, ki je zapuščinsko obravnavo vodila, je najprej skupaj z dediči ugotovila obseg zapuščine, vsi dediči so povedali, da drugega premoženja ni ter da je zapustnica napravila oporoko, zato je sodnica oporoko, ki ji jo je izročila dedinja M. P., prebrala na glas in je bila s tem razglašena. Iz zapisa naroka je razvidno, da je sodnica oporoko predložila na vpogled navzočim in da so jo dediči priznali za pristno in pravno veljavno. Sodnica je nadalje obrazložila vsebino oporoke ter da glede premoženja, ki ni bilo predmet oporoke, pride v poštev zakonito dedovanje. Ko so se vsi navzoči priglasili k dedovanju, je pritožnik uveljavljal svojo pravico do nujnega deleža, nakar je bil sklenjen dedni dogovor, na koncu pa je bila ob soglasju dedičev določena vrednost zapuščine zaradi odmere sodne takse. Narok je trajal od 10.35 do 11.18, torej več kot 40 minut, kar je za obravnavano nezapleteno in neobsežno zadevo popolnoma ustrezno in kaže na to, da je sodišče z dediči zadevo vsestransko obravnavalo. Tako vsebinski kot časovni potek naroka kažeta na dejstvi, da je bil pritožnik o zadevi ustrezno poučen ter da je imel pravico do razmisleka in pritožbeno sodišče v navedeno ne dvomi. Podlage, po kateri bi moralo sodišče zapuščinsko obravnavo prekiniti in preložiti, da bi se imel pritožnik možnost posvetovati z odvetnikom, v določilih ZPP in ZD ni najti, niti navedeno ni običajna praksa v zapuščinskih postopkih. Pritožnik takšne želje na obravnavi tudi ni izrazil. Pritožbeno sodišče pritožniku lahko verjame, da je bil presenečen, ko je bila razglašena zapustničina oporoka, saj v njej ni bil omenjen kot oporočni dedič, vendar gre ugotoviti, da v takšnem šoku, kot zatrjuje, vendarle ni mogel biti, saj je ustrezno uveljavil svojo pravico iz oporočnega dedovanja, to je pravico do nujnega deleža. Pritožbene navedbe, da je bil zapuščinski postopek voden ob neupoštevanju tožnikovih procesnih jamstev, ki jih tožniku omogočata ZD in ZPP, so zato neutemeljene.

Dedni dogovor

7. Neutemeljeno tudi tožnik izpodbija dedni dogovor. Kot je izrekla sodna praksa1 dedič v pritožbi zoper sklep o dedovanju ne more uspeti z zatrjevanjem, da je bil pri sklepanju dednega dogovora zaveden. Dedni dogovor je namreč sporazum med dediči z učinkom sodne poravnave, katerega razveljavitev je mogoča le z izrednim pravnim sredstvom, to je s tožbo za razveljavitev sodne poravnave po 392. členu ZPP. Če pritožnik meni, da ni imel možnosti oblikovati svobodne volje in je bil pri tem zaveden, bo moral dedni dogovor izpodbijati z izrednim pravnim sredstvom. Kot zgoraj navedeno, zapis naroka ne potrjuje, da bi bil tožnik kakorkoli zaveden in brez možnosti razmisleka. Glede pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče pritožnika opozoriti na pravne posledice podpisa dednega dogovora, gre ugotoviti, da je ta v obravnavanem primeru sklenjen v takšni obliki, da je pritožnik nedvomno mogel in moral razumeti, kaj z njim pridobi in kaj z njim pridobita preostala dediča. Kot poslovno sposobna oseba je lahko razumel, da gre za obvezujoč dogovor med dediči. Pristnost oporoke

8. Res je bil pritožnik z oporoko prvič seznanjen na zapuščinski obravnavi, tako kot preostala dediča, saj je iz zapisa naroka razvidno, da je bila sodnici izročena zaprta kuverta z oporoko. Ni pa res, da si je pritožnik oporoko lahko ogledal šele, ko se je z odvetnico ponovno oglasil na sodišču. Iz zapisa naroka jasno izhaja, da je sodnica oporoko predložila na vpogled vsem trem dedičem ter so jo vsi trije priznali za pristno in pravno veljavno. Pritožnik je imel možnost oporoko izpodbijati na zapuščinski obravnavi. A v zvezi s tem ni izgubil nobenih pravic, saj po petem odstavku 213. člena ZD, tudi če je sodišče opravilo zapuščinsko obravnavo, pa bi moralo stranko napotiti na pravdo, pravnomočnost sklepa o dedovanju ni ovira, da sproži pravdo.

9. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (drugi odstavek 365. člena ZPP v povezavi s 163. členom ZD).

10. Pritožnik nosi svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel (165. člen ZPP).

1 VSL sklep I Cp 558/2009, VSL sklep I Cp 2843/2010, VSC sklep I Cp 1078/2009, VSC sklep Cp 16/2006.