Višje sodišče se strinja, da je podjemna pogodba lahko dogovorjena tudi ustno. Dokazno oceno izpovedi je sodišče naredilo glede na neposredno izvedbo teh dokazov, o njihovi verodostojnosti pa se je prepričalo z osebnim vtisom, ki je bistven za oceno izpovedi.
I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
II.Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 374,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po prejemu te sodbe dalje.
1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek (1.) za plačilo 9.770,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe in (2.) zahtevo za povračilo pravnih stroškov tožeče stranke, (II.) tožeči stranki pa je naložilo povračilo vseh potrebnih stroškov tožene stranke, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.
2.Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa jo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.
3.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka neupravičeno obogatena, saj je tožeča stranka s plačilom le poravnala dolg po računu, glede katerega sicer pisna dokumentacija ne obstaja, se je pa o tem prepričalo predvsem iz izpovedi zaslišanih.
6.Tožeča stranka se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja. V izvedenem dokaznem postopku naj ne bi bilo podlage za zaključek, da je obstajalo upniško-dolžniško razmerje. Navaja, da bi to razmerje morala dokazati tožena stranka, podala pa je le skope navedbe, da naj bi tožeči stranki na črno posodila delavce za ročni izkop za elektro napeljavo, o čemer pa ni predložila nobene dokumentacije glede naročila, pisna pogodba ni bila sklenjena, pri tem pa tožena stranka nima dovoljenja za posredovanje delovne sile in delavci tudi niso bili zaposleni pri toženi stranki; ob tem pa tožena stranka niti ni podala navedb, na kateri lokaciji ali objektu naj bi bilo izvedeno delo, prav tako ne, kateri delavci naj bi delo - ročni izkop - opravili, predložila ni nobene gradbene ali druge dokumentacije in ni izdala računa s specifikacijo opravljenih del, režijske ure pa naj bi pretvorila v količine. Nadaljuje, da je sodišče ugotovilo, da naj bi bilo delo izvedeno na nezakonit način, taka odločitev pa je na meji arbitrarnosti, saj je o odločilnih dejstvih podano izrazito nasprotje med razlogi v sodbi in izvedenim dokaznim postopkom, pri čemer so bile navedbe skope, predložena pa ni bila niti zakonsko predpisana dokumentacija. Navaja, da tožeča stranka negativnih dejstev niti ne more dokazati, dela, ki naj bi bila opravljena, pa niti ne sodijo v dejavnost tožene stranke. Pri tem nezakonito poslovanje ne more predstavljati nekaj normalnega in običajnega, pomanjkanje konkretnih navedb glede objekta in delavcev pa ne more iti v škodo tožeče stranke, očitno pa je poklonilo vero toženi stranki, ki je navedla, da niti ne ve, na katerem objektu so se dela izvajala, tožečo stranko pa je s tem spravilo še v večjo dokazno stisko, saj nasprotnega nikakor ni mogla dokazati, tožena stranka pa bi morala vedeti vsaj za lokacijo in razkriti podatke o delavcih, s čimer je tožeči stranki onemogočila dokazovanje tudi z zaslišanjem teh delavcev. Trditev, da naj bi tožena stranka tožeči posodila delavce in ostale navedbe v zvezi s tem, po mnenju tožeče stranke kaže na posredovanje delavcev, s čimer račun niti ni v skladu, za tako posojanje delavcev pa tožena stranka niti nima dovoljenja pristojnega ministrstva, prekoračitev dovoljene dejavnosti pa nima nobene veljave in bi vsaka stranka moral drugi vrniti to, kar je prejela. Po mnenju tožeče stranke sodišče prve stopnje tudi ni pravilno opravilo dokazne ocene glede verodostojnosti izpovedi, pri čemer sta A. A. in B. B. različno izpovedovala o tem, kaj naj bi tožena stranka opravila za tožečo stranko. Izpostavlja, kaj predstavlja nedoslednosti v izpovedih, poleg tega pa sodišču prve stopnje tudi očita, da ji z neizvedbo dokazov ni omogočilo dokazati resničnosti svojih navedb.
7.Pritožba sodišču prve stopnje očita, da pravnega razmerja med strankama sodišče prve stopnje niti ni opredelilo, kar pa ne drži. Iz 6. točke obrazložitve namreč jasno izhaja, da je sodišče kot pravno podlago tega razmerja uporabilo določila Obligacijskega zakonika - OZ o podjemni pogodbi, ki je definirana v 619. členu OZ. Iz sodbe tudi izhaja, da je šlo za ustno pogodbo, višje sodišče pa se strinja, da je podjemna pogodba lahko dogovorjena tudi ustno.
8.Prav tako se pri podjemni pogodbi (ročni izkop za elektro napeljavo namreč gradbene pogodbe v smislu 649. člena OZ nikakor ne predstavlja), ne vodi gradbena knjiga ali knjiga obračunskih izmer, zato ni nobene podlage, da bi take knjige tožena stranka morala voditi. Iz sodbe pa dovolj jasno izhaja, da pisna podjemna pogodba niti ni potrebna, še posebej, če je dogovor realiziran.
9.Tudi sicer iz izpodbijane sodbe dovolj jasno izhajajo razlogi sodišča prve stopnje za odločitev, tako da mu ni mogoče očitati neobrazloženosti sodbe in kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če se tožeča stranka z razlogi ne strinja, pa to ne predstavlja očitane kršitve.
10.Dokazno oceno izpovedi je sodišče prve stopnje naredilo glede na neposredno izvedbo dokazov, o njihovi verodostojnosti pa se je prepričalo z osebnim vtisom, ki je bistven za oceno izpovedi. S tem, ko tožeča stranka izpostavlja, kaj po njenem mnenju predstavlja neskladnosti v izpovedi, višje sodišče ugotavlja, da pri tem iz konteksta celotne izpovedi iztrga posamezne, sicer ne bistvene, dele izpovedi. V zadevi namreč niti ni bistveno, kako je tožeča stranka račun prejela, dejansko pa ni sporno, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da ga je prejela, ko sicer sama trdi, da ga je prejela po pošti, pa tudi sicer ga ne bi mogla plačati, če ga ne bi prejela. Tako izpoved A. A., da naj bi bila temelj računa dela, ki jih je za tožečo stranko opravila tožena stranka oziroma njeni (sicer na črno zaposleni) delavci, kot izpoved B. B., da naj bi tožena stranka tožeči delavce posodila, ne kažeta na neka bistvena razhajanja med predstavnikoma tožene stranke, kot to zatrjuje tožeča stranka. Bistveno je namreč, da iz obeh izpovedi, kot ju je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, izhaja, da so delavci tožene stranke za tožečo stranko opravili določeno delo, to pa vsekakor ustreza podjemni pogodbi, ne pa posredovanju delavcev.
11.Glede trditve, da tožeča stranka gradbenih del niti ne opravlja, čeprav ima to v svojem nazivu (firmi), pa iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno temeljilo ne le na izpovedih zaslišanih, temveč tudi na navedbah v tožbi, iz katerih izhaja, da sta se stranki dogovarjali o gradbenih delih, prav tako iz spletne strani tožeče stranke izhaja, da poleg elektro inštalaterskih del izvaja tudi predpripravo za ta dela, preboje, kanale in drugo, čemur pa ročni izkop vsekakor ustreza. Že zato, ker listinski dokazi kažejo drugače, se višje sodišče strinja, da izpoved C. C. ne more biti verodostojna. Tej predpripravi ustrezajo tudi dela, opravljena s strani delavcev tožene stranke, s čimer je tako tožeča stranka poskrbela za predpripravo elektro inštalaterskih del.
12.Trditev, da bi tožeča stranka z zaslišanjem svojega drugega zakonitega zastopnika lahko dokazala, da je klicala na banko, predstavlja nekaj novega, saj iz navedb tožeče stranke izhaja le, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke klical na banko, pri tem pa niti ni opredeljeno, kateri od dveh zakonitih zastopnikov naj bi to storil. Ko je tožena stranka na naroku z dne 27. 2. 2024 opozorila, da je C. C. izpovedal, da banke niso kontaktirali, da bi plačilo stornirali, tožeča stranka ni reagirala in niti ni trdila, da bi to storil drugi zakoniti zastopnik, in ničemur od navedenega ni nasprotovala. Tudi v pritožbi tožeča stranka ne zatrdi, da bi banko kontaktiral drugi zakoniti zastopnik tožeče stranke (katerega imena v tem delu pritožbe niti ne omeni), temveč trdi le, da ji je bilo onemogočeno dokazovanje zatrjevanih dejstev. To pa je tako nespecificirano, pa tudi konkretnih navedb, kdo naj bi dejansko klical na banko, tožeča stranka ni podala, da višje sodišče takih pavšalnih trditev ne sme upoštevati, ob upoštevanju, da gre celo za prepovedane novote v smislu 337. člena ZPP.
13.Tudi če je bil pri banki zaveden kot aktivni pooblaščenec le D. D., kot je to sporočila Banka X, to še ne pomeni, da tega druga oseba ne more uporabljati. Iz dopisa banke je tudi razvidno, da je bil račun plačan preko mobilne banke, čemur je tožeča stranka sicer prej nasprotovala.
14.Ob tem je sodišče prve stopnje tisto, ki je neposredno izvedlo dokaze in si svojo oceno ustvarilo tudi z neposrednim vtisom ob samih zaslišanjih, kar je sicer namen neposredne izvedbe dokazov. S svojimi pritožbenimi navedbami tožeča stranka pri višjem sodišču ni uspela ustvariti dvoma, da bi bila dokazna ocena napačna. Res tudi je, kar izhaja tudi iz izpodbijane sodbe, da tako poslovanje, kot se ga je šla takrat tožena stranka, ko je delavce zaposlovala na črno, ni zakonito. Vendar to še ne pomeni, da se pravdni stranki nista dogovorili za to, da bodo delavci, ki jih je plačevala tožena stranka, četudi na črno, opravili določena gradbena dela za tožečo stranko. Da je tako poslovanje pogosto ob gradbenih poslih, je splošno znano dejstvo, vendar pa davčni in delovnopravni vidiki takih dogovorov niso stvar pravdnega postopka, v katerem je predmet presoje le to, ali je bilo delo opravljeno in ga je potrebno plačati. Povsem logično je tudi, da tožena stranka oziroma E. E. nista vedela, kje bo treba opraviti delo in kje je bilo dejansko opravljeno, sodišče prve stopnje pa je njegovo izpoved ocenilo kot verodostojno. Še posebej velja to glede na dejstvo, da sta se ta priča in C. C. poznala od rojstva in sta si zaupala. Iz dokaznega postopka tudi izhaja, da je tožeča stranka ročne izkope potrebovala na različnih gradbiščih. Pri tem višje sodišče opozarja še na 14. točko obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje navedlo tudi druge okoliščine, ki so ga utrdile v njegovi dokazni oceni. Tudi če ne bi smelo v škodo tožeče stranke upoštevati okoliščine o praktično takojšnji vložitvi tožbe po plačilu vtoževanega zneska, je poleg izpovedi zaslišanih dovolj drugih okoliščin, da višjemu sodišču pritožba ni uspela vzbuditi dvoma v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.
15.Višje sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi sodišče moralo razsoditi, da posel ni bil veljaven zaradi nezakonitosti, vsak pa bi moral vrniti, kar je prejel, ugotavlja, da je tožeča stranka prejela storitev tožene stranke, ki je ne more vrniti, kar pomeni, da jo mora tudi v takem primeru plačati.
16.Glede na navedeno je višje sodišče, ki tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).
17.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 154. in 155. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka ni uspela s pritožbo, zato mora sama nositi svoje stroške tega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku. Pri tem pa toženi stranki ni priznalo stroškov konference s stranko, saj gre za storitev, ki je že vključena v sestavo odgovora na pritožbo.