Jedro

Toženka je pri sporni odločitvi nepravilno uporabila materialno pravo s tem, ko je nagrado za opravljene odvetniške storitve odmerila ob uporabi postavk iz tar. št. 23 OT. OT je v besedilu, relevantnem za odločanje toženke (to je besedilu pred uveljavitvijo Sprememb in dopolnitev Odvetniške tarife, objavljenih v Uradnem listu RS, št. 70/22), posebej urejala plačilo za odvetniške storitve, opravljene v sporih o varstvu in vzgoji otrok, zakonitem preživljanju in o stikih z otroki, in sicer v tar. št. 18/2 za tožbe v teh zadevah ter skladno s tem za sestavljanje vlog v tar. št. 19, za zastopanje v tar. št. 20 in za pravna sredstva v tar. št. 21, pri čemer so bile te postavke glede na zakonsko ureditev, kot je veljala pred DZ in ZNP-1, umeščene med postavke za pravdni postopek (VIII. poglavje Posebnega dela OT). V IX. poglavju Posebnega dela OT pa so bile določene postavke za odvetniške storitve za nepravdne postopke, med drugim v tar. št. 23 za t.i. druge nepravdne postopke (ki niso zajeti v tar. št. 22, 24 in 25), med katere pa se po navedenem niso uvrščali spori o varstvu in vzgoji ter preživljanju in stikih z otroki.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Okrožnega sodišča v Kopru št. Bpp 35/2019 z dne 19. 10. 2020 odpravi v II. točki izreka in se v tem delu zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. S sklepom Bpp 35/2019 z dne 19. 10. 2020 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) je toženka tožniku kot izvajalcu za storitve iz naslova brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP), opravljene na podlagi odločbe toženke Bpp 35/2019 z dne 24. 6. 2019 (v nadaljevanju: odločba z dne 24. 6. 2019), odmerila nagrado in stroške v skupni višini 520,73 EUR (I. točka izreka), višji zahtevek je zavrnila (II. točka izreka) ter še sklenila, da se priznani znesek izplača iz proračunskih sredstev toženke in nakaže na transakcijski račun tožnika v 30 dneh po prejemu njegovega računa (III. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bila upravičencu A. A., ..., z odločbo z dne 24. 6. 2019 dodeljena BPP za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku, ki ga bo sprožil zaradi dodelitve otroka v vzgojo in varstvo, preživljanja ter stikov, in sicer od 24. 1. 2019 dalje do prejema odločbe, s katero se postopek na prvi stopnji zaključi; za izvajanje odobrene BPP je bil določen tožnik. Kot pojasnjuje toženka, je iz listin v spisu razvidno, da je izvajalec BPP pri Okrožnem sodišču v Kopru 18. 9. 2019 vložil tožbo zaradi dodelitve otroka v vzgojo in varstvo ter določitve stikov in preživnine. Glede na to, da se je 15. 4. 2019 začel uporabljati nov Družinski zakonik (v nadaljevanju: DZ), je sodišče vlogo sprejelo in upoštevalo kot predlog, po katerem je stekel nepravdni postopek, ki se je vodil in zaključil pod št. II N 211/2019. Iz podatkov Bpp spisa in spisa II N 211/2019 je razvidno, da je tožnik z opravljanjem BPP zaključil 10. 10. 2020, ko je prejel sklep, s katerim je sodišče odločilo v zadevi, za katero je bila dodeljena BPP. Napotnico s stroškovnikom je toženki vrnil 16. 10. 2020 in s tem pravočasno (peti odstavek 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju: ZBPP).

3. Toženka se sklicuje na šesti odstavek 30. člena ZBPP in pojasnjuje, da je tako pri odločanju o stroških uporabila določbe Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT, Uradni list RS, št. 2/15 do 22/19) ter petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv). Tožniku je za opravljene storitve pravne pomoči priznala: za tožbo (predlog) z dne 24. 9. 2019 po prvi alineji tar. št. 23/1 OT 200 točk (120,00 EUR), za prvo pripravljalno vlogo z dne 10. 12. 2019 po drugi alineji iste tar. št. 200 točk (120,00 EUR), za zastopanje na naroku 13. 7. 2020 po prvi alineji tar. št. 23/2 OT 200 točk (120,00 EUR) in urnino po 6. členu OT 200 točk (120,00 EUR), za drugo pripravljalno vlogo z dne 24. 8. 2020 po drugi alineji tar. št. 23/1 OT priglašenih 195 točk (117,00 EUR), za zastopanje na naroku 7. 9. 2020 po drugi alineji tar. št. 23/2 OT 100 točk (60,00 EUR) in urnino po 6. členu OT 150 točk (90,00 EUR) ter urnino za odsotnost iz pisarne zaradi potovanja na naroka po četrtem odstavku 6. člena OT v višini 160 točk (96,00 EUR). Skupni seštevek 1.405 točk oziroma 843,00 EUR je na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv prepolovila, k tako dobljenemu znesku nagrade 421,50 EUR pa nato prištela še 84,80 EUR kot potne stroške (10. člen OT) za pot na naroka 13. 7. 2020 in 7. 9. 2020 (za razdaljo Ilirska Bistrica - Koper - Ilirska Bistrica, tj. 2 x (2 x 57,3 km) x 0,37 EUR) in 14,43 EUR materialnih stroškov, obračunanih po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 24,05 točk. Priznani skupni znesek nagrade in stroškov 520,73 EUR se tožniku izplača iz proračunskih sredstev na podlagi odredbe toženke (45. člen ZBPP). Kot še dodaja toženka, v presežku ni priznala stroškov, ki so bili priglašeni v nasprotju z določbami OT in ZOdv. Pravne storitve v zadevi II N 211/2019 je vrednotila po določbah OT za storitve, opravljene v nepravdnem postopku. Tožniku ni priznala priglašene nagrade za prejem in posredovanje sklepa ter poročilo stranki z dne 10. 10. 2020, ker teh opravil ni mogoče obravnavati kot samostojne storitve v smislu tar. št. 39 OT, temveč so vključene v nagradi za zastopanje. Iz navedenih razlogov je tožnikov zahtevek v višjem delu od priznanega zavrnila.

4. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu zoper navedeni sklep toženke, ki ga izpodbija le delno. Uvodoma navaja, da sklep izpodbija v I. in II. točki izreka ter pripadajoči obrazložitvi, kjer ga je toženka prikrajšala pri odmeri nagrade zaradi napačne uporabe materialnega predpisa, to je OT. Po določbah tar. št. 23 OT mu je namreč za sestavo tožbe (predloga) priznala 200 točk namesto 260 točk v skladu z deveto alinejo tar. št. 18/2 OT, za sestavo prve pripravljalne vloge 200 točk namesto 260 točk v skladu s tar. št. 19/1 OT, prav tako je za zastopanje na naroku 13. 7. 2020 priznala točke po tar. št. 23 namesto priglašenih 260 točk v skladu s tar. št. 20/1 OT. Toženka je (tudi glede na izdano napotnico za pravdni postopek na prvi stopnji s področja sporov o varstvu, vzgoji, zakonitem preživljanju ter stikih z otroki) napačno uporabila tarifni del OT, ki se nanaša na t.i. druge nepravdne postopke, namesto določb OT, ki po vsebini in smislu urejajo tovrstne sodne postopke. Da se s spremembo DZ v sporih glede vzgoje in varstva, stikov in preživljanja otrok tožba imenuje predlog ter pravdni postopek smatra za nepravdnega, ne spreminja smiselne uporabe določb OT, kjer so predpisane postavke za tovrstne spore. Toženka je tako tožnika prikrajšala za 3 x 60 točk oziroma, glede na peti odstavek 17. člena ZOdv, za plačilo 90 točk. Zavrnila mu je tudi priglašenih 100 točk oziroma plačilo v višini 50 točk ter pripadajoče 2 % materialne stroške za prejem in preučitev končnega sklepa ter poročilo stranki, ki se je zglasila pri njem v odvetniški pisarni. Za argumentacijo, da so te storitve vključene v druge postavke OT, toženka nima podlage, saj gre za storitev, odvisno od porabljenega časa, ki je samostojna in predvidena v tar. št. 39 OT. Kot še ugovarja tožnik, ga je toženka prikrajšala tudi pri kilometrini, saj pri njenem izračunu konstantno krči razdaljo med Ilirsko Bistrico in Koprom: nekaj let nazaj je upoštevala 62 km, v izpodbijanem sklepu pa nepošteno le 57,3 km, čeprav po merilniku Google maps razdalja znaša najmanj 58,1 km. Tožnik navaja, da ga je toženka tako prikrajšala za skupaj 86,87 EUR. V dokaznem smislu se sklicuje na izpodbijani sklep, odločbo z dne 24. 6. 2019, vrnjeno napotnico Bpp 35/2019 in spis zadeve Bpp 35/2019. Sodišču predlaga, naj razsodi, da je poleg že priznanih 520,73 EUR toženka dolžna tožniku plačati še 86,56 EUR odvetniške nagrade in stroškov ter da mu mora povrniti tudi stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Toženka, ki je sodišču predložila spis zadeve Bpp 35/2019, odgovora na tožbo ni podala.

6. Sodišče je s prejeto tožbo seznanilo A. A. kot upravičenca do BPP (drugi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), ki pa odgovora na tožbo ni podal, niti ni kakorkoli drugače uveljavljal svoje udeležbe v tem sodnem postopku.

**K I. točki izreka:**

7. Tožba je utemeljena.

8. Predmet presoje v upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanega (dela) upravnega akta. Ta se opravi glede na dejansko in pravno stanje ob izdaji akta.

9. V konkretnem primeru tožnik izpodbija sklep, s katerim mu je bilo odmerjeno plačilo za izvajanje storitev BPP za upravičenca po odločbi z dne 24. 6. 2019, pri čemer (ne glede na uvodoma neprecizno opredelitev) iz vsebine tožbe in tožbenega predloga dovolj jasno izhaja, da sklep izpodbija v zavrnilnem delu, to je II. točki izreka, ter predlaga spremembo odločitve v tem delu, torej odpravo sklepa v tem delu in nadomestitev toženkine odločitve s predlagano odločitvijo.

10. Kot je navedla že toženka, je po šestem odstavku 30. člena ZBPP za pravno pomoč po tem zakonu odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški tarifi, in v obsegu dodeljene BPP. Ob tem je toženka upoštevala še ob odločanju veljavni peti odstavek 17. člena ZOdv, po katerem je odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi.

11. Po presoji sodišča tožnik utemeljeno ugovarja, da je toženka pri sporni odločitvi nepravilno uporabila materialno pravo s tem, ko je nagrado za opravljene odvetniške storitve odmerila ob uporabi postavk iz tar. št. 23 OT.

12. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je toženka z odločbo z dne 24. 6. 2019 upravičencu dodelila BPP za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku, ki ga bo sprožil zaradi dodelitve otroka v vzgojo in varstvo, preživljanja ter stikov, in sicer je bila BPP dodeljena od 24. 1. 2019 dalje do prejema odločbe, s katero se postopek na prvi stopnji zaključi. Za izvajanje odobrene BPP je bil določen tožnik. To ni sporno; nobena od strank tudi ne zatrjuje, da bi bilo v napotnici, izdani v zvezi z omenjeno odločbo, opredeljeno kaj drugega. Kot nadalje izhaja iz izpodbijanega sklepa in ni sporno, je tožnik kot izvajalec BPP pri Okrožnem sodišču v Kopru v septembru 2019 za upravičenca vložil tožbo zaradi dodelitve otroka v vzgojo in varstvo ter določitve stikov in preživnine, ki jo je sodišče glede na spremembo zakonodaje sprejelo in upoštevalo kot predlog, po katerem je stekel nepravdni postopek (v katerem je tožnik zastopal upravičenca), ki se je vodil in zaključil pod št. II N 211/2019. S 15. 4. 2019 se je namreč začel uporabljati DZ, ki v okviru obveznosti in pravic staršev in otrok ureja varstvo in vzgojo ter preživljanje otrok in stike s starši, kot tudi Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-1), ki ureja postopke za varstvo koristi otroka, v katerih se odloča o navedenih zadevah. Z navedenima predpisoma je bila spremenjena prejšnja materialnopravna in procesna zakonska ureditev, s čimer pa OT tedaj (še) ni bila usklajena.

13. OT je v besedilu, relevantnem za odločanje toženke (to je besedilu pred uveljavitvijo Sprememb in dopolnitev Odvetniške tarife, objavljenih v Uradnem listu RS, št. 70/22), posebej urejala plačilo za odvetniške storitve, opravljene v sporih o varstvu in vzgoji otrok, zakonitem preživljanju in o stikih z otroki, in sicer v tar. št. 18/2 za tožbe v teh zadevah ter skladno s tem za sestavljanje vlog v tar. št. 19, za zastopanje v tar. št. 20 in za pravna sredstva v tar. št. 21, pri čemer so bile te postavke glede na zakonsko ureditev, kot je veljala pred DZ in ZNP-1, umeščene med postavke za pravdni postopek (VIII. poglavje Posebnega dela OT). V IX. poglavju Posebnega dela OT pa so bile določene postavke za odvetniške storitve za nepravdne postopke, med drugim v tar. št. 23 za t.i. druge nepravdne postopke (ki niso zajeti v tar. št. 22, 24 in 25), med katere pa se po navedenem niso uvrščali spori o varstvu in vzgoji ter preživljanju in stikih z otroki. OT torej ob uveljavitvi oziroma začetku uporabe DZ in ZNP-1 z njima ni bila usklajena, vendar pa navedeno podlage za sprejeto odločitev toženke po presoji sodišča ne daje. Bistveno je, da je bil tožnik z odločbo z dne 24. 6. 2019 (skladno s katero mu je bila izdana tudi napotnica) določen, da za upravičenca opravi odvetniške storitve pravnega svetovanja in zastopanja v sporu zaradi varstva in vzgoje otroka, preživljanja ter stikov, kar je tudi storil, ter nadalje, da je bilo plačilo za storitve v sporih s takšno vsebino že v relevantni OT specialno urejeno. Na razlago, da zato pri odmeri odvetniške nagrade v primeru, kot je obravnavani, ni utemeljeno uporabiti postavk iz tar. št. 23 OT, pač pa postavke iz tar. št. 18/2, 19 in 20 OT, kaže tudi že oblikovana sodna praksa (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 315/2021 z dne 24. 3. 2021, 16. točka obrazložitve, ter sklep Višjega sodišča v Mariboru III Cp 7/2021 z dne 19. 1. 2021, 20. točka obrazložitve in opomba 8).

14. Tožbenemu ugovoru, da je toženka nepravilno tožniku zavrnila plačilo po tar. št. 39 OT za prejem in preučitev končnega sklepa ter poročilo stranki, ki se je zglasila pri njem, pa sodišče ne sledi. Po tar. št. 39 OT se tam navedene storitve obračunajo le, če niso zajete v drugih tarifnih številkah OT, ker gre za samostojno storitev. Prejema odločbe oziroma sklepa tudi po presoji sodišča ni šteti za samostojno storitev in je tako pravilno stališče toženke, da je plačilo za prejem sodne odločbe in seznanitev stranke s tem, zajeto v plačilo za predhodno zastopanje, konkretno za zastopanje na naroku, če je bila odločitev (kot v obravnavanem primeru) sprejeta po opravljenem naroku. Sicer pa je treba upoštevati obseg z odločbo z dne 24. 6. 2019 upravičencu dodeljene BPP, ki je bila dodeljena zgolj do prejema odločbe, s katero se postopek na prvi stopnji zaključi. Če je upravičenec želel imeti pravno svetovanje preko tega okvira, bi to moral uveljavljati bodisi z izpodbijanem odločbe z dne 24. 6. 2019 bodisi z novo prošnjo za dodelitev BPP. Plačila za storitve izven okvira dodeljene BPP namreč toženka izvajalcu ne more priznati (šesti odstavek 30. člena ZBPP).

15. Sodišče sklepno v zvezi s potnimi stroški za zastopanje upravičenca na narokih pripominja, da v izpodbijanem sklepu toženka ni podrobneje pojasnila, zakaj iz tega naslova uveljavljanega zneska ni v celoti priznala oziroma kako je določila pri obračunu upoštevano razdaljo, kar je glede na naravo stvari mogoče razumeti, vendar pa tega ni obrazložila niti po izrecno podanem tožbenem ugovoru v tej smeri. To naj zato toženka stori pri ponovnem odločanju.

16. Po navedenem je sodišče ob uporabi določb 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo tako, da je izpodbijani sklep odpravilo v II. točki izreka in v tem delu zadevo, v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1, vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala upoštevati pravno mnenje in stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo na seji senata, ker je bilo že na temelju tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in II. točko izreka sklepa odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, upravičenec do BPP kot potencialni udeleženec z nasprotnim interesom pa v upravnem sporu ni sodeloval (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, saj je takšno odločanje po prvem odstavku 65. člena ZUS-1 zgolj možnost, ki se uporabi izjemoma, kadar tožniku sicer ni mogoče zagotoviti varstva njegovih pravic, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

**K II. točki izreka:**

17. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v II. točki izreka odpravilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v upravnem sporu zastopala odvetnica, tožniku priznalo pavšalni znesek stroškov v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki mu ga mora toženka plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tako določenega paricijskega roka pa tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, in prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema vse stroške pravnega zastopanja na prvi stopnji, vključno z materialnimi, razen sodnih taks. Plačano sodno takso za tožbo bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).