Jedro

Tožena stranka je torej zatrjevala, da je tožeči stranki po računu št. 730/94 plačala več kot je bila njena obveznost iz navedenga računa, v posledici česar je preplačilo uveljavljala kot podlago za prenehanje terjatve po neplačanem delu računa št.361/95 v višini

160.849,00 SIT. Takšno trditveno podlago tožene stranke je potrebno razumeti kot ugovor prenehanja terjatve. V delu, ko naj bi izpolnitev tožene stranke pri plačilu obveznosti po računu št.730/94 presegla obveznost tožene stranke, bi torej šlo za izpolnitev, za katero tožena stranka ni določila namena izpolnitve. V takem primeru je potrebno smiselno uporabiti pravila o vračunavanju iz 1. odst. 312. člena ZOR, katerega določila so se uporabljala v spornem obdobju. Če tovrstna pravila o vračunavanju veljajo v primeru, ko izpolnitve dolžnika ne zadostujejo za poravnavo vseh obveznosti, ni videti razloga, da se ista pravila ne bi uporabljala tudi v primeru, ko bi dolžnik izkazoval, da je ob izpolnitvi posamezne obveznosti izpolnil toliko več, da preplačilo celo presega drugo istovrstno obveznost upnika.

Izrek

1.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni: - v 1. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ... z dne ... razveljavi tudi v 1. točki izreka glede glavnice v višini 248.045,67 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.2.1997 do plačila in v 3. točki izreka za znesek stroškov izvršilnega postopka v višini 16.640,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.5.1996 do plačila in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, - v 3. točki izreka tako, da mora tožeča stranka toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 52.800,00 SIT pravdnih stroškov, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 40.392,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

3. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ... z dne ... v 1. točki izreka za znesek glavnice 248.045,67 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.2.1997 do plačila in v 3. točki izreka za znesek stroškov izvršilnega postopka v višini 16.640,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.5.1996 do plačila (1. točka izreka). Isti sklep o izvršbi pa je razveljavilo v 1. točki izreka za znesek glavnice v višini 199.473,19 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

10.2.1997 do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska

248.045,67 SIT od 10.2.1997 do 11.2.1997 ter v 3. točki za stroške izvršilnega postopka v višini 5.435,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.5.1996 do plačila in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 41.443,12 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.2004 do plačila (3. točka izreka).

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naložilo plačilo vseh stroškov postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Ker pritožnica v pritožbi ni določno opredelila, v katerem delu izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odst. 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkušalo samo v tistem delu, v katerem tožena stranka ni zmagala v sporu (1. in 3. točka izreka izpodbijane sodbe).

V sporu majhne vrednosti je sodbo dopustno izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. člena ZPP). Tožena stranka tovrstnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v pritožbi ni zatrjevala, prav tako pa tovrstnih kršitev v izpodbijani sodbi ni ugotovilo pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa sodbe (2. odst. 350.člena ZPP).

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek po višini utemeljila s pripravljalno vlogo z dne 23.1.1997 tako, da je od tožene stranke uveljavljala plačilo 447.518,86 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.1997 do plačila. Tožeča stranka je zahtevek utemeljevala na podlagi neplačanega dela računa št. 730/94 v višini 121.174,40 SIT in neplačanega dela računa št, 361/95 v višini 160.849,00 SIT. Po pripisu zapadlih zamudnih obresti na dan 10.2.1997 je tožeča stranka uveljavljala skupni znesek glavnice v višini 447.518,86 SIT in od tega zneska zakonske zamudne obresti od 10.2.1997 do plačila.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere je glede na 1. odst. 458. člena ZPP pritožbeno sodišče vezano, so naslednje: - preostali dolgovani znesek po računu št. 730/94 z dne 27.12.1994 v znesku 121.174,40 SIT je bil poravnan dne 6.3.1995 z nakazilom tožene stranke v znesku 350.000,00 SIT, - zaradi zamude v plačilu preostalega zneska po računu št.730/94 je iz naslova zakonskih zamudnih obresti toženi stranki nastala obveznost v višini 1.749,56 SIT, - tožena stranka ni uspela dokazati, da ji je obveznost iz naslova preostanka računa št. 361/95 v višini 160.849,00 SIT prenehala v posledici privolitve tožeče stranke v prevzem dolga s strani tretje osebe.

V neizpodbijanem delu sodbe (2. točka izreka) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 199.473,19 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.1997 dalje do plačila. Iz obrazložitve sodbe je razbrati, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na uveljavljano plačilo neplačanega dela računa št. 730/94 v znesku 121.174,40 SIT ter kapitalizirane zamudne obresti v znesku, ki presegajo znesek 1.749,56 SIT, to je obračunanih zakonskih zamudnih obresti v času od zapadlosti navedenega računa do plačila dne 6.3.1995. Iz navedenega je sklepati, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe (1. točka izreka) ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v delu, ki se nanaša na plačilo neplačanega dela računa št. 361/95 s kapitaliziranimi zamudnimi obrestmi ter tožbenemu zahtevku na plačilo obračunanih zakonskih zamudnih obresti zaradi prepoznega plačila dela računa št. 730/94 (1.749,56 SIT).

Sodišče prve stopnje je na utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke sklepalo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka s tem v zvezi podala zgolj pavšalen pobotni ugovor, pri čemer teh trditev ni podkrepila z ustreznimi dokaznimi listinami. Takšno sklepanje sodišča prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno. Res je sicer, da je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 30.1.2004 zatrjevala, da uveljavlja pobotni ugovor, ki predpostavlja obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke.

Tožena stranka se je v okviru teh ugovornih navedb sklicevala, da je bila glede računa št. 730/94 v preplačilu na podlagi dobropisa tožeče stranke toženi stranki v višini 169.021,00 SIT in plačila zneska

350.000,00 SIT tožeči stranki dne 6.3.1995. Tožena stranka je torej zatrjevala, da je tožeči stranki po računu št. 730/94 plačala več kot je bila njena obveznost iz navedenga računa, v posledici česar je preplačilo uveljavljala kot podlago za prenehanje terjatve po neplačanem delu računa št. 361/95 v višini 160.849,00 SIT. Takšno trditveno podlago tožene stranke je potrebno razumeti kot ugovor prenehanja terjatve. V delu, ko naj bi izpolnitev tožene stranke pri plačilu obveznosti po računu št.730/94 presegla obveznost tožene stranke, bi torej šlo za izpolnitev, za katero tožena stranka ni določila namena izpolnitve. V takem primeru je potrebno smiselno uporabiti pravila o vračunavanju iz 1. odst. 312. člena ZOR, katerega določila so se uporabljala v spornem obdobju. Če tovrstna pravila o vračunavanju veljajo v primeru, ko izpolnitve dolžnika ne zadostujejo za poravnavo vseh obveznosti, ni videti razloga, da se ista pravila ne bi uporabljala tudi v primeru, ko bi dolžnik izkazoval, da je ob izpolnitvi posamezne obveznosti izpolnil toliko več, da preplačilo celo presega drugo istovrstno obveznost upnika. Ker je sodišče prve stopnje očitno sledilo trditveni podlagi tožeče stranke, da je bila obveznost tožene stranke po računu št. 730/94 zmanjšana na znesek

121.174,40 SIT v posledici upoštevanja dobropisa št. 83/95 (točka I pripravljalne vloge z dne 23.1.1997), je ob ugotovitvi, da je bil dolgovani znesek po računu št. 730/94 v preostalem znesku poravnan z nakazilom dne 6.3.1995, logičen zaključek, da je tožena stranka ob nakazilu 350.000,00 SIT dne 6.3.1995 imela preplačilo v višini, ki presega njeno obveznost, za izpolnitev katere je nakazilo izpolnila.

Tožena stranka je s tem v zvezi zatrjevala, da je bila proti tožeči stranki s plačilom 350.000,00 SIT v preplačilu za znesek 169.021,00 SIT, ki predstavlja znesek, za katerega je sama tožeča stranka ponudila trditev, da je obveznost po računu št. 730/94 prenehala z upoštevanjem dobropisa št. 83/95. Trditvena podlaga tožeče stranke in dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje predstavljajo glede na zgoraj navedeni materialno pravni okvir podlago za zaključek, da je bila tožena stranka ob upoštevanju plačila z dne 6.3.1995 v preplačilu proti tožeči stranki, ki presega seštevek obveznosti tožene stranke iz naslova preostalega dela računa št. 361/95 (160.849,00 SIT) in zapadlih zamudnih obresti zaradi prepoznega plačila računa št. 730/94 (1.749,56 SIT). Tako se izkaže, kot utemeljen ugovor tožene stranke, da je vtoževana terjatev tožeče stranke prenehala, v posledici česar je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

Sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških pravdnega postopka. Ker je tožena stranka v postopku v celoti uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti nastale stroške pravdnega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi z 2. odst. 165. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je toženi stranki kot potrebne pravdne stroške priznalo stroške za odvetniške storitve po veljavni Odvetniški tarifi in sicer za sestavo prve pripravljalne vloge (200 točk) in zastopanje na naroku 19.3.2004 (200 točk), povečano za 20% DDV. Iz istega razloga je tožena stranka upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov in sicer za sestavo pritožbe (300 točk) in materialnih stroškov po 13. členu Odvetniške tarife (6 točk), povečano za 20% DDV. Tožeča stranka, ki v sporu ni uspela, sama nosi stroške pritožbenega postopka.