Jedro

Carinska deklaracija je pravilna in zato ni podlage za ukrepanje carinskih organov v smislu odprave napak oziroma nepravilnosti, ugotovljenih pri naknadnem preverjanju deklaracije na podlagi 62. člena CZ, in posledično tudi ne za odpust oziroma znižanje carinskega dolga, kar predlaga tožeča stranka v svoji vlogi. Tožeča stranka tako nima prav, ko meni, da že sama določba 62. člena predstavlja podlago za spremembo podatkov v carinski deklaraciji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada A. z dne 14.1.2003, s katero je prvostopenjski organ zavrnil zahtevek za spremembo podatkov v dopolnilni carinski deklaraciji z dne 12.1.2001. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožeča stranka dne 6.1.2003 vložila prošnjo za spremembo podatkov v carinski deklaraciji v smislu 62. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 40/99, 13/01, 62/01, 59/02 - CZ), s katero želi dodati podatek o trgovskem popustu in s tem posledično spremeniti podatek tudi v polju 46 (statistična vrednost). Ugotavlja, da je po določbi 3. točke 2. odstavka 50. člena CZ možnost spreminjanja podatkov časovno omejena do prepustitve blaga deklarantu, kar pomeni, da v obravnavanem primeru ni pogojev za ugoditev zahtevku po spremembi podatkov v deklaraciji. Tudi sicer pa so podatki o vrednosti blaga v deklaraciji usklajeni z dejanskim stanjem, ki je razvidno iz listin, priloženih deklaraciji, česar tožeča stranka niti ne izpodbija. Ker iz zahtevka tožeče stranke izhaja, da želi naknadno uveljaviti znižanje že ugotovljene carinske vrednosti, glede uveljavljanja popustov navaja določbo 25. člen CZ, ki določa, da je carinske popuste mogoče upoštevati le, če so v času ugotavljanja carinske vrednosti že določeni in bodo uveljavljeni v dogovorjenem roku po uvozu blaga. Obravnavani primer tudi teh pogojev ne izpolnjuje, saj tožeča stranka sama navaja, da se je neustrezna kvaliteta blaga odkrila šele ob končni prodaji finalnih izdelkov ter se je tedaj tudi dogovoril popust. Ker tožeča stranka uveljavlja dejstvo, da blago ne ustreza kupoprodajni pogodbi in po kvaliteti ne ustreza naročilu, bi bilo potrebno uporabiti institut vračila oziroma odpusta plačila carinskega dolga iz 8.-10. odstavka 158. člena CZ. Vendar tudi smiselna uporaba navedene določbe ne pride v poštev, saj je zamujen enoletni rok za vložitev zahtevka, poleg tega pa niso izpolnjeni tudi drugi pogoji, ker je bilo blago že prodano, ko se je ugotovilo, da ne ustreza dogovorjenim pogodbenim pogojem. Tožeča stranka dokazil, s katerimi bi izkazala neustrezno kvaliteto blaga ni niti predložila, šele po telefonskem pozivu je dostavila zapisnik o neustreznosti artikla z dne 5.3.2001. Navedena listina je premalo določna, tako ni razvidno na katero pošiljko se nanaša, tudi sicer pa iz že prej navedenih razlogov na odločitev ne more vplivati. Po mnenju tožene stranke je neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na 62. člen CZ, v katerem je določen obseg naknadnega preverjanja. Po vsebini zahtevka bi se v postopku preverjanja moralo ugotoviti, da je bila ob carinjenju odločitev glede carinske vrednosti nepravilna. Vendar kot že pojasnjeno, za upoštevanje popustov niso izpolnjeni pogoji, zato sama možnost naknadnega preverjanja deklaracije ne more imeti za posledico spremembe podatkov.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Uveljavlja kršitev ustavnih pravic iz 22. in 25. člena Ustave RS, kar je tožena stranka storila s selektivno obrazložitvijo izpodbijane odločbe in ji tako odvzela pravico do argumentirane odločbe in poštenega dokaznega postopka. Meni namreč, da nista bili obrazloženi določbi 2. in 3. odstavka 62. člena CZ, nekorektno pa je zavračanje zahtevka po 50. in 158. členu CZ. Pri primerih, na katere se nanaša 62. člen CZ, gre namreč za neke vrste obnovo postopka, pri čemer pa niso našteti temeljni vzroki za poseg v pravnomočne odločitve, zato gre po mnenju tožeče stranke za pravno praznino in za nepredvidljivo pravno posledico. Toženi stranki očita, da ni ugotavljala dejanskega stanja in izvedla relevantnih dokazov, saj ji carinski organ ni omogočil sodelovanja v postopku, zanika pa tudi da bi bila pozvana k dopolnjevanju pritožbe. Meni, da je načelo zaslišanja stranke pomembna pravica, s katero se zagotavlja udeležba v postopku. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in v celoti vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe, sodišču pa predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Dodaja, da je bila tožeča stranka po pooblaščeni družbi pozvana k dopolnitvi vloge in predložitvi dokazov z dopisom z dne 22.4.2003, kar se nahaja v upravnih spisih.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, svoje udeležbe v tem postopku ni priglasil. Tožba ni utemeljena.

Sodišče po pregledu upravnih spisov ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, za svojo odločitev pa je tožena stranka navedla tudi pravilno pravno podlago.

V obravnavanem primeru iz vloge tožeče stranke z dne 11.12.2002, sicer naslovljene kot prošnja za spremembo podatkov v deklaraciji, izhaja, da je zahtevala uvedbo postopka naknadnega preverjanja deklaracije z dne 12.1.2001 po določbi 62. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 40/99 - CZ) . Svojo zahtevo je tožeča stranka utemeljila z navedbo, da je bila pri blagu, uvoženem po navedeni carinski deklaraciji, ugotovljena slabša kvaliteta blaga in zato z dobaviteljem dogovorjen popust v višini 70 odstotkov. Glede na navedeno meni, da bi bilo potrebno popraviti podatke o vrednosti uvoženega blaga tudi v carinski deklaraciji.

Tudi po mnenju sodišča carinski organ utemeljeno ni ugodil zahtevi tožeče stranke v tem smislu, da bi na podlagi postopka naknadnega preverjanja po 62. členu CZ spoznal carinsko deklaracijo za nepravilno in na tej podlagi zmanjšal carinski dolg iz obravnavanega uvoza, kar smiselno zahteva tožeča stranka. Kot je že tožena stranka poudarila, iz podatkov v upravnih spisih izhaja in med strankama niti ni sporno, da se podatki v carinski deklaraciji in podatki v deklaraciji priloženih listinah ujemajo, zaradi česar ni razloga, da bi se spreminjali. Carinska deklaracija je pravilna, in zato ni podlage za ukrepanje carinskih organov v smislu odprave napak oziroma nepravilnosti, ugotovljenih pri naknadnem preverjanju deklaracije na podlagi 62. člena CZ, in posledično tudi ne za odpust oziroma znižanje carinskega dolga, kar predlaga tožeča stranka v svoji vlogi. Tožeča stranka tako nima prav, ko meni, da že sama določba 62. člena predstavlja podlago za spremembo podatkov v carinski deklaraciji. Poleg tega pa je tožena stranka ob povzemanju določb 50. člena CZ, ki sicer ureja vprašanja sprememb podatkov, in določbe 158. člena CZ, ki predstavlja podlago za upoštevanje popustov kot posledice neustreznosti blaga pogodbenim določilom, navedla, da bi sicer na njuni podlagi lahko sicer tožeča stranka uveljavljala spremembe podatkov oziroma znižanje carinskih dajatev, ter ji ob tem tudi pojasnila, pogoje, ki bi morali biti za njuno uporabo v obravnavnem primeru izpolnjeni. To je tožena stranka dovolj jasno in razumljivo utemeljila na podlagi podatkov, ki izhajajo iz listin v upravnih spisih, zato to po mnenju sodišča na pravilnost in zakonitost odločitve ne more vplivati. Prav tako pa je tudi obrazložila, da se naknadno preverjanje carinske deklaracije nanaša na morebitne nepravilnosti oziroma razlikovanja med listinami priloženimi carinski deklaraciji oziroma samo carinsko deklaracijo in dejanskim stanjem blaga, kot je bilo v času sprejemanja carinske deklaracije. S tem pa so neutemeljeni tudi očitki o selektivni obrazložitvi izpodbijane odločbe. Sodišče tudi ni ugotovilo zatrjevanih kršitev ustavnih pravic, ki jih navaja tožeča stranka povsem pavšalno in brez določno postavljenega tožbenega zahtevka.

Brez konkretnih dokaznih predlogov in utemeljitve pa je tudi predlog za odločanje na glavni obravnavi, zato mu sodišče ni sledilo, saj na pravnorelevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev v zadevi tudi sicer ne more vplivati. Vsi pravnorelevantni podatki izhajajo iz upravnih spisov, do njih pa sta se opredelila tako prvostopenjski organ kot tožena stranka. V zadevi gre namreč za vprašanje uporabe materialnega prava in sicer uporabe določbe 62. člena CZ, dejstva, ki so pomembna za odločitev pa med strankama niti niso sporna. Zaradi vsega navedenega je sodišče odločilo brez glavne obravnave.

Glede na vse navedeno je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.