Jedro

Dogovor pravdnih strank ob izročitvi denarja ni ustrezal vsebini posojilne pogodbe, ki mora vsebovati tudi zavezo za vrnitev posojenega, pač pa vsebini darilne pogodbe. Zato je bila zavrnitev glavnega tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

Ker je namen preklica varovanje darovalčevega premoženjskega stanja, je odločilno, da se njegove premoženjske razmere bistveno spremenijo po sklenitvi darilne pogodbe. Take spremembe tožnik ni dokazal.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnik toženki, ki je njegova hči, podaril 212.819,12 EUR. Zato je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za vrnitev tega zneska kot posojila. Zavrnilo pa je tudi podrejeni tožbeni zahtevek za razveljavitev darilne pogodbe in vrnitev istega zneska, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi za preklic darila.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovi pritožbi ugodi, prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Graja razloge pritožbenega sodišča, da pravdni stranki nista imeli pisnih dokazov o tem, ali je šlo za posojilo ali za darilo in se sklicuje na svoje listinske dokaze v spisu o izvršenih plačilih, povzema skladni in neskladni del izpovedi pravdnih strank, se sklicuje na pričanje starejše hčerke, ki bi ji sodišče moralo verjeti, ne pa njegovi razvezani ženi, ki proti tožniku vlaga tožbe. Posojilo dokazuje tudi opomin tožnikovega odvetnika pred tožbo. Dogovor je bil, da bo toženka po prejemu posojila sklenila kupoprodajno pogodbo za poslovni prostor, vložila zemljiškoknjižni predlog in nato pridobila hipotekarni kredit, da bo lahko tožniku vrnila posojeni denar. Zmotni so razlogi pritožbenega sodišča, da gre v tem delu za nedovoljeno pritožbeno novoto, saj je tožnik podal ustrezno trditveno podlago in o tem tudi pričal. V pritožbi je tožnik prvostopenjski sodbi očital, da zaključki ne izhajajo iz izvedenega dokaznega postopka, kar je procesna kršitev, saj sodbe ni bilo mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče pa je zaključke prvostopenjskega sodišča v celoti sprejelo in na pritožbene ugovore ni odgovorilo. Njegovi zaključki v točki 6 so protispisni, kar je procesna kršitev na pritožbeni stopnji. Če je sodišče štelo, da toženka ni smatrala, da je šlo za posojilo in da torej ni bilo soglasja volj, takega soglasja ni bilo na tožnikovi strani glede izročitve zneska kot darila. Vrnitveni zahtevek vseeno ostaja. Na koncu se tožnik ne strinja, da v zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom niso izpolnjeni pogoji za preklic darila. Napačen je razlog pritožbenega sodišča o nedovoljeni novoti glede trditve, da mora tožnik od najemnine plačati davek in polovico še razvezani ženi, saj je o tem povedal, ko je bil zaslišan kot stranka.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni odločbi drugostopenjskega sodišča in je glede na jasno določbo tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato v tej fazi postopka ni dovoljeno izpodbijanje ali dopolnjevanje tistih odločilnih dejanskih okoliščin, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestale preizkus tudi na pritožbeni stopnji. Trditve, ki to poskušajo z neposrednim izpodbijanjem ali s posrednim v preobleki procesnih ali materialnopravnih kršitev, so neupoštevne.

7. Revizijsko sodišče je v točki 3 te sodbe podrobneje povzelo tožnikove revizijske trditve. Iz njih izhaja, da gredo mnoge prav v opisani nedovoljeni smeri. Sklicevanje na listine v spisu je nepotrebno, saj izkazujejo tisto, kar je bilo med pravdnima strankama nesporno, da je namreč tožnik toženki denar dal. Sporno pa je bilo, ali ga je le posodil ali podaril. O tem listinskih dokazov ni bilo, zato sta sodišči dokazno ocenjevali izpovedi strank in prič. Večja ali manjša verodostojnost ene ali druge priče je stvar dokazne ocene, enako velja za izpoved strank. Trditev v tožnikovem opominu pred tožbo je le trditev ene stranke, ki ne more dokazovati obstoja posojilne pogodbe. Revizijsko sodišče pripominja, da je k odločitvi, komu verjeti, med drugim pripomoglo tudi tožnikovo spreminjanje trditev v postopku na prvi stopnji. O povzetih dejanskih okoliščinah je tožnik v pritožbi razpravljal v okviru izpodbijanja dejanskega stanja. Edini konkretni procesni očitek v pritožbi je bil, da je protispisen zaključek sodišča, da je tožnik skušal izenačiti položaj obeh hčerk tako, da je tudi sam drugi hčerki podaril svoj delež nepremičnine. Ker gre za dogajanje po sklenitvi sporne pogodbe in pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jo je toženka sklenila s svojo materjo, ti razlogi ne morejo vplivati na presojo, kakšno pogodbo sta prej sklenili pravdni stranki. Zato se pritožbeno sodišče do navedenih pritožbenih trditev ni opredelilo in ker je bilo prvostopenjsko sodbo mogoče preizkusiti, so tudi ostali v tej smeri uveljavljani procesni očitki pritožbenemu sodišču neutemeljeni.

8. Nedovoljene pritožbene novote v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP so tista nova dejstva ali dokazni predlogi, za katere pritožnik v pritožbi ne izkaže ali celo niti ne zatrjuje, da jih brez svoje krivde ni mogel pravočasno navesti oziroma predložiti v postopku na prvi stopnji. Tožnik v reviziji neutemeljeno graja razloge pritožbenega sodišča, da gre za tako nedovoljeno novoto pri njegovi pritožbeni trditvi o dogovoru, da bo toženka po vpisu lastninske pravice na kupljenem poslovnem prostoru v zemljiško knjigo pridobila hipotekarni kredit in tožniku denar vrnila, češ da o tem obstaja trditvena podlaga in njegova izpoved. Po pregledu spisa revizijsko sodišče ugotavlja, da niti v tožbi niti v drugih vlogah ni govor o najemu hipotekarnega kredita, tožnikova izpoved pa ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage.

9. Dogovor pravdnih strank ob izročitvi denarja ni ustrezal vsebini posojilne pogodbe iz 569. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki mora vsebovati tudi zavezo za vrnitev posojenega, pač pa vsebini darilne pogodbe iz 533. člena OZ. Zato je bila zavrnitev glavnega tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

10. V podrejenem tožbenem zahtevku je tožnik zahteval razveljavitev darilne pogodbe in vrnitev istega zneska kot darila, ker je uveljavljal institut preklica zaradi stiske. Po prvem odstavku 539. člena OZ lahko darovalec prekliče darilno pogodbo, če je po njeni sklenitvi prišel v položaj, da je njegovo preživljanje ogroženo. Ker je namen preklica varovanje darovalčevega premoženjskega stanja, je odločilno, da se njegove premoženjske razmere bistveno spremenijo po sklenitvi darilne pogodbe. Take spremembe tožnik ni dokazal. Po ugotovitvi, da ima tožnik 650,00 EUR pokojnine in da je solastnik približno 210.000,00 EUR vredne nepremičnine, za katero prejema okoli 300,00 EUR najemnine, sta sodišči presodili, da ne gre za tako bistveno spremembo, zaradi katere bi bilo ogroženo tožnikovo preživljanje. Zaradi take presoje se sodišči nista ukvarjali z nadaljnjima toženkinima ugovoroma, da je tožnik približno leto dni kasneje brezplačno razpolagal s solastninskim deležem na drugi nepremičnini v korist starejše hčerke in da je toženka po potrebi darovalcu pripravljena zagotoviti preživljanje (tretji odstavek 539. člena OZ).

11. Ker ni izpolnjen pogoj za preklic darila zaradi stiske, je tudi po presoji revizijskega sodišča zavrnitev podrejenega tožbenega zahtevka materialnopravno skladna s prvim odstavkom 539. člena OZ. Za revizijsko grajo razlogov pritožbenega sodišča o neupoštevni novoti, da in koliko tožnik od prejete najemnine nakaže razvezani ženi in da plačuje davek, velja podoben odgovor kot pod točko 8. Ob spremembi tožbe v vlogi s 7. 4. 2011, s katero je uveljavljal podrejeni tožbeni zahtevek, tožnik tega ni zatrjeval, kasnejših trditev ni bilo več, njegova izpoved pa ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage.

12. Le zaradi sodne prakse revizijsko sodišče še dodaja, da je ob preklicu darila tožbeni zahtevek za razveljavitev darilne pogodbe nepotreben in zato napačen. Ne gre namreč za neveljavnost pogodbe, za katero morajo razlogi obstajati že v času njene sklenitve, pač pa za enostransko odstopno upravičenje darovalca, ki ga lahko ob kasnejšem nastanku predpisanih pogojev uresniči z enostransko izjavo.(1)

13. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški.

Op. št. (1): II Ips 333/2006, II Ips 425/93.