Jedro

V razlogih sklepa ni pojasnjeno, na kakšen način so se upoštevali posamezni kriteriji, oziroma na katerih dejanskih ugotovitvah temelji doseženo število točk po posameznih merilih. Razlogov, kljub obširnim in vsebinskim pritožbenim očitkom, tudi ne vsebuje sklep nadzornega odbora o pritožbi. Izpodbijana odločitev ostaja v poglavitnem delu, to je glede dejanske in pravne podlage za oceno, vsebinsko prazna in s tem bistveno pomanjkljiva, saj onemogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti narejene ocene. Čim razlogov ni, ni mogoče preizkusiti pravilnosti odločitve, oziroma ji niti ni mogoče učinkovito ugovarjati, kar pomeni, da gre za pomanjkljivost obrazložitve, ki je bistvena in s tem za bistveno kršitev pravil postopka, ki narekuje odpravo izpodbijane odločitve.

Izpodbijana odločitev je nepopolna oziroma bistveno pomanjkljiva, saj iz nje (in iz spisov) ni mogoče nedvoumno razbrati, če je in kako je potekalo medsebojno dogovarjanje in s tem tudi ni mogoče povsem izven vsakega dvoma presoditi, ali je bil postopek odločanja voden pravilno.

Delež zagotovljenih lastnih in drugih virov za predvidene naložbe je le eno od petih meril iz Pravilnika o merilih in pogojih za uporabo sredstev FIHO, zato ga ni mogoče naknadno, v teku razpisnega postopka, opredeliti kot izključujočega.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Sveta FIHO št. I19-1722/2012 z dne 20. 12. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 342,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Svet Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (v nadaljevanju Svet FIHO) je v zadevi Javnega razpisa za razporeditev sredstev fundacije v letu 2013 (v nadaljevanju Javni razpis) tožeči stranki za leto 2013 dodelil 203.840,80 EUR sredstev, in sicer za programe na državni ravni (neodvisno življenje hendikepiranih – osebna asistenca – 157.685,50 EUR, prevozi in mobilnost hendikepiranih oseb – 7.950,00 EUR, klub SOT 24,5 – 1.824,00 EUR, vrstniško svetovanje hendikepiranim – 1.828,80 EUR, tehnični pripomočki za hendikepirane – 1.252,50 EUR) skupaj 170.540,80 EUR in za delovanje na državni ravni 33.300,00 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je Svet FIHO na podlagi 5. člena Pravilnika o merilih in pogojih za uporabo sredstev FIHO (v nadaljevanju Pravilnik) določil višino sredstev, ki se razpišejo za invalidske organizacije (v skupni višini 14,406.925 EUR) in za humanitarne organizacije (7,757.575,00 EUR). Na podlagi 13. in 14. člena Pravilnika je določil vsebino Javnega razpisa za leto 2013 ter pozval obe pristojni komisiji, da ocenita finančno ovrednotene letne delovne programe organizacij, ki izpolnjujejo razpisne pogoje in pogoje iz Pravilnika in Navodila za uporabo meril pri ocenjevanju finančno ovrednotenih letnih delovnih programov invalidskih in humanitarnih organizacij (v nadaljevanju Navodilo) ter pripravita predlog razporeditve sredstev in ga posredujeta Svetu FIHO v obravnavo in sprejem.

Komisija je v skladu s finančnim načrtom in Javnim razpisom ugotovila skupno višino sredstev za razporeditev invalidskim organizacijam (14,262.856,75 EUR) ter višino sredstev za posamezne namene (za socialne programe 9,247.322,68 EUR, za delovanje 3 826 614,19 EUR in za naložbe 1,186.918,88 EUR). Ugotovila je tudi, da potrebe invalidskih organizacij, izražene v vlogah (skupno 28), za 67,8% presegajo razpisana sredstva.

Nakar je skladno s Pravilnikom in Navodilom ocenila socialne programe posameznih prijaviteljev ter pri tem upoštevala tudi višino lastnih sredstev oziroma sredstev, pridobljenih iz drugih virov in doseženo realizacijo programov v zadnjem poročilu. Upoštevala je tudi podatke rednih nadzorov ter dodatne podatke o povprečnih vrednostih in obsegu storitev znotraj primerljivih skupin ter na ta način pri vsakem prijavljenem posebnem socialnem programu ocenila stopnjo prioritete, skupno učinkovitost, ekonomičnost in racionalnost ter stopnjo vzajemnosti in solidarnosti. Razpoložljiva sredstva so se nato delila s skupnim številom točk ovrednotenih posebnih socialnih programov ter na ta način določila vrednost točke in končna višina financiranja prijavljenih programov.

Komisija je ocenjevala delovanje v skladu s III. in V. poglavjem Navodila ter določila kriterije za dodatne (4) točke pri izračunu, s tem da postavka pokritosti regij zaradi nezanesljivosti podatkov ni imela dodatnega vpliva. Na podlagi tretjega odstavka 19. člena Navodila je komisija opredelila 26% delež na celotno dejavnost ter glede na velika odstopanja v deležu sofinanciranja za posamezne organizacije določila (4) dodatne pogoje. Točke, zbrane za delovanje, so se dodatno indeksirale glede na kakovost prijave, kakovost letnega poročila in slabo oceno nadzora, razpoložljiva sredstva za delovanje pa nato delila s skupnim številom zbranih točk za delovanje ter na ta način določila vrednost točke in končno višino financiranja delovanja posameznih organizacij.

Naložbe v osnovna sredstva in njihovo vzdrževanje je komisija ocenjevala skladno s IV. in V. poglavjem Navodila. Osnovni pogoj je bila ustrezna predložena dokumentacija. Upoštevala se je dejanska utemeljenost, dejanski vpliv naložbe na dejavnost ter druga zagotovljena sredstva, prednostno pa se je upoštevalo investicijsko vzdrževanje, oprema za izvajanje programov in storitev invalidskih organizacij in že začete naložbe. Upoštevala so se tudi že razporejena sredstva in vsebina naložb v preteklih letih. Pri oceni naložb je komisija upoštevala kriterije iz 9. člena Pravilnika in Navodila. Na podlagi prvega odstavka 21. člena in 22. člena Navodila je odločila, da pripravljalna dela za naložbe v objekte in zemljišča ter naložbe v nove objekte in zemljišča, ki niso pokrite z drugimi sredstvi, obravnava kot neprednostne. Na podlagi prvega odstavka 20. člena Navodila pa je upoštevala tudi specifičnost posameznih skupin in programov.

Tožeča stranka je v vlogi zaprosila za sredstva v skupni višini 554.039,16 EUR, od tega za sofinanciranje posebnih socialnih programov 290.739,16 EUR, za delovanje 33.300,00 EUR in za naložbe v osnovna sredstva in njihovo vzdrževanje 230.000,00 EUR. Komisija je ocenila vse elemente, prijavljene v vlogi v skladu z Navodilom in Pravilnikom. Rezultati so razvidni iz analitične tabele, iz katere je razvidno točkovanje prijavljenih programov, delovanja in naložb po posameznih merilih, ki je bilo podlaga za dodelitev sredstev za namene in v zneskih, razvidnih iz izreka sklepa.

Nadzorni odbor FIHO je kot pritožbeni organ pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnil. V svojih razlogih navaja, da je v skladu z 21.a in 21.b členom Pravilnika proučil pritožbene navedbe in obrazložitev izpodbijanega sklepa ter dokumentacijo, ki se nanaša na zadevo, ter da ni podlage za to, da se tožeči stranki dodeli več sredstev. Tožeča stranka ne more izhajati iz stališča, da ima pravico do odobritve vseh prijavljenih zahtev. Lahko se le prijavi na razpis in udeležuje postopka, v katerem se vloge rešujejo po vnaprej znanih in objavljenih pogojih in merilih. Po mnenju pritožbenega organa je izpodbijani sklep ustrezno obrazložen tako s splošnimi kot s konkretnimi podatki in razlogi. Prav tako ni razlogov za očitano diskriminacijo. Sodelovanje tožeče stranke na seji nadzornega odbora pa je sicer dopustno, s tem da ima nadzorni odbor pravico, da odloči, ali je navzočnost potrebna. Nadzorni odbor v skladu z 21. členom Pravilnika in obstoječo prakso tožeče stranke na obravnavo pritožbe ni povabil. Tožeča stranka se z izpodbijanim sklepom ne strinja in predlaga njegovo odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Toži zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka ter iz razloga, ker je bilo z izdanimi sklepi nezakonito poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine.

Uvodoma navaja, da je tožeča stranka invalidska organizacija po Zakonu o invalidskih organizacijah (v nadaljevanju ZinvO) ter da tožena stranka v skladu z zakonom razporeja javna sredstva. Do sredstev so upravičene tudi invalidske organizacije, med drugim tožeča stranka, ki na podlagi prejetih sredstev uresničuje naloge po ZinvO ter s tem uresničuje pravice iz 5., 35., 50. in 42. člena Ustave. Upoštevati je treba še, da so akti, izdani v postopkih razporejanja sredstev invalidskim organizacijam, upravni akti ter da se v zadevi odloča na podlagi upravnega postopka, kar je potrdilo tudi že naslovno sodišče v sodbah U 170/2006, I U 505/2009, I U 675/2010, I U 808/2011 ter I U 1537/2011. Kot vrednost spora navaja znesek 350.198,36 EUR, ki predstavlja razliko med zaprošenimi in dejansko dodeljenimi sredstvi.

V nadaljevanju tožbe navaja, da je izpodbijani sklep v celoti neobrazložen in da zato tožena stranka ni zadostila svoji pojasnilni dolžnosti. Ni namreč navedla, kako je dodeljeno višino sredstev izračunala in kako je ovrednotila kriterije, ki so podlaga za izračun. Obrazložitev je glede na razloge, ki se nanašajo na tožečo stranko, vsebinsko prazna, saj ni pojasnjeno, kako je tožena stranka uporabila določbe Pravilnika in Navodila pri ocenjevanju letnih delovnih programov, kar predstavlja kršitev 3. alinee tretjega odstavka 21. člena Pravilnika. Zato izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti in zato je podana bistvena kršitev pravil postopka. Kljub drugačnim odločitvam naslovnega sodišča in spremembi Navodil ter kljub novemu vodstvu se tožena stranka v tem pogledu oklepa stare prakse arbitrarnosti pri odločanju. Da gre za arbitraren način odločanja, je izpostavilo že Računsko sodišče, na nezakonitost takšnega ravnanja pa je opozorila tudi že protikorupcijska komisija. Notranja pravila FIHO namreč omogočajo delitev sredstev po lastni presoji, brez določnih in objektivnih kriterijev. Kljub pripombam tožena stranka Pravil še ni spremenila, spremenila je le Navodila, ki so navidez natančna, kljub temu pa omogočajo nadaljnje arbitrarno ravnanje. Z netransparentnim ravnanjem in neobrazloženimi sklepi so zato tožeči stranki kršene pravice iz 14., 22., 23., 25. in 52. člena Ustave.

Ustavne pravice pa so tožeči stranki kršene tudi zato, ker je diskriminirana na podlagi političnega oziroma drugega prepričanja. Sredstva se vsako leto delijo v Izoli za zaprtimi in strogo varovanimi vrati, v krogu izbranih invalidskih organizacij, kamor tožeča stranka ne spada. Gre za medsebojno usklajevanje, ki ga dopušča Pravilnik v prvem odstavku 18. člena in ki dejansko predstavlja podlago za odločitev. Posledica tega je praktično nespremenjen model dodeljevanja sredstev posameznim organizacijam, ki se spreminja le glede na višino zagotovljenih sredstev, medtem ko notranja razmerja za delitev ostajajo ne glede na (vsakoletne) vsebinske programe, nespremenjena. Ker se medsebojno usklajuje skupina invalidskih organizacij, gre tudi za konflikt interesov, saj o razporeditvi pravzaprav odločajo tisti, ki so prejemniki sredstev, brez ustreznih kriterijev in na podlagi argumenta moči, kar je nesprejemljivo. Tako usklajevanje je potekalo tudi v konkretnem primeru. Tožeča stranka na usklajevanje ni bila povabljena, oziroma ji je bilo celo preprečeno, kar pomeni, da v ključnem delu postopka odločanja ni mogla sodelovati, sodelovale pa so druge invalidske organizacije, zlasti članice Nacionalnega sveta invalidskih organizacija (NSIOS), kar pomeni, da gre za odkrito diskriminacijo in da je tožeči stranki vzeta pravica do izjave. Tožeča stranka sodišču predlaga, da pridobi ustrezne podatke, iz katerih bo razvidno, da si organizacije, ki so bile na usklajevanju, odrežejo največji kos pogače, ostali pa pobirajo drobtinice.

Za programe na državni ravni je tožeča stranka od zaprošenih 290.739,16 EUR prejela 170.540,80 EUR. Pri tem ni z ničemer pojasnjeno, kako so bili ocenjeni posamezni elementi iz Pravilnika in Navodila, na katere se sklicuje tožena stranka. Ker je pri kriterijih SP in OU dosegla najvišjo stopnjo prioritete, je za tožečo stranko sporna le ocena OV, ki je pri prvih dveh programih ocenjena na 1,60, pri tretjem programu na 1,40, pri četrtem na 0,00, pri petem na 1, 70 in pri šestem na 1,50. Kako je tožeča stranka določila te koeficiente, ni pojasnjeno. Tega tožeča stranka tudi ne more razbrati na podlagi 10. člena Navodila, čeprav iz 3. člena Navodila izhaja, da so organi dolžni obrazložiti, kako so se določbe Navodila upoštevale pri ocenjevanju. Prav tako niso razvidni razlogi za zmanjšanje sredstev za več kot 10% glede na sredstva, dodeljena v letu 2012, in s tem upoštevano Navodilo v četrtem odstavku 10. člena.

Program A. je primerljiv s programi v številnih invalidskih organizacijah, zato je tožeča stranka pričakovala obrazložitev v smislu primerljivosti stroškov za izvajanje programa po posameznih invalidskih organizacijah, še zlasti glede na posebno rubriko „merljive storitve“ v elektronskem prijavnem obrazcu. Vendar pa te rubrike ni bilo mogoče izpolniti, s tem pa se je tožena stranka izognila objektivni primerjavi in s tem objektivnemu kriteriju za odločitev. V tem delu se tožeča stranka sklicuje tudi na vsebino svoje pritožbe, iz katere je razvidno, koliko sredstev je prejela posamezna invalidska organizacija za eno uro osebne asistence. Razlika med ostalimi organizacijami in tožečo stranko je po zbranih podatkih velika in kaže na diskriminatorno obravnavanje tožeče stranke. Tudi sicer so programi primerljivi, kar pomeni, da druge organizacije, z ozirom na dodeljena sredstva, prejmejo bistveno več denarja kot tožeča stranka, s tem pa je tožeča stranka prikrajšana za obseg storitev neodvisnega življenja hendikepiranih – osebne asistence.

Navedeni očitki veljajo tudi za ostale programe, še posebej glede programa B., pri katerem ni pojasnjeno, zakaj je dobil oceno OV = 0,00. Še posebej pa je sporna obrazložitev v delu, ki se nanaša na naložbe v osnovna sredstva in po kateri tožeči stranki sredstva niso bila dodeljena. Razlogi so diskriminatorni in arbitrarni ter v nasprotju s Pravilnikom in Navodilom. V razpisu in tudi sicer tožeči stranki ni bilo pojasnjeno, da je kriterij za uvrstitev programa v tem, da je zagotovljena večinska pokritost investicije s strani drugih financerjev. Gre za kriterij, ki ga ni v nobenem splošnem aktu in ga zato tožeča stranka ni mogla upoštevati pri prijavi. Glede na točko f) 9. člena Pravilnika je delež zagotovljenih sredstev le eno od petih meril, medtem ko so bile v konkretnem primeru vloge, ki ne zagotavljajo tujih virov, že v osnovi zavrnjene. Takšna tudi ni bila dosedanja praksa. Gre torej za kršitev materialnopravnih pravil in tudi za bistveno kršitev pravil postopka. Očitno pa se tudi ni upošteval kriterij solidarnosti in vzajemnosti iz 9. člena Pravilnika. Pri tem tožeča stranka poudari, da je predlagala sofinanciranje nakupa prostorov za izvajanje programov, saj je ena redkih organizacij, ki nima lastnih prostorov, njeni najeti prostori pa so premajhni, kar je bilo ugotovljeno tudi pri nadzoru s strani komisije FIHO. Nasprotno je društvo C. kljub številnim ugotovljenim pomanjkljivostim v zvezi z vodenjem računovodskih evidenc sredstva za naložbe prejelo, kar kaže na diskriminacijo tožeče stranke. Diskriminatornost pa tožeča stranka dokazuje tudi s sklicevanjem na mnenje Komisije za preprečevanja korupcije z dne 15. 3. 2013 ter sodišču predlaga, da pridobi od tožene stranke podatke, ki se nanašajo na naložbe, iz katerih bo razvidna primerjava med posameznimi invalidskimi organizacijami v pogledu dodeljenih sredstev in ki dokazujejo, da je tožeča stranka pri dodeljevanju teh sredstev nedvomno diskriminirana.

Na samovoljo kaže tudi dodeljevanje sredstev za potrošni in drobni material, kar seveda niso naložbe, in s tem brez zagotavljanja večinskih sredstev iz drugih virov. Vse to je razvidno iz Sklepa o razporeditvi sredstev FIHO v letu 2013 z dne 20. 12. 2012, ki jasno kaže, da se sredstva delijo zgolj privilegiranim organizacijam, vsem ostalim pa malo ali nič, kar je diskriminatorno.

Ker tožena stranka kljub odločitvam naslovnega sodišča ne ravna po napotkih, tožeča stranka domneva, da bo tožena stranka tudi tokrat, kljub predlagani razveljavitvi oziroma odpravi sklepa, izigrala odločitev sodišča. Zato predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, in sicer tako, da toženi stranki naloži, da plača razliko do celotnih zaprošenih sredstev (350.198,36 EUR). Tožena stranka namreč s tem, ko ji ne dodeli dovolj sredstev, tožeči stranki povzroča težko popravljivo škodo. Če tega sodišče ne bo storilo, pa naj odloči tako, da izpodbijane sklepe odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki. Odpraviti je namreč treba tudi sklep Nadzornega odbora, s katerim so bili pritožbeni ugovori zavrnjeni pavšalno in brez obrazložitve, čeprav bi Nadzorni odbor lahko skladno s Pravilnikom izpeljal ugotovitveni postopek. Posebej pa v oči bode dejstvo, da je v obrazložitvi zapisal, da je izpodbijani sklep izčrpno obrazložen, čeprav očitno ni tako in kar kaže na to, da se želi še naprej izvajati politika arbitrarnega odločanja pri razdeljevanju javnih sredstev.

Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožeča stranka je sodišču skupaj s pripravljalno vlogo posredovala še oceno korupcijske izpostavljenosti FIHO, ki jo je izdala Komisija za preprečevanje korupcije dne 5. 10. 2011 in iz katere izhaja, da je korupcijsko tveganje pri odločitvah FIHO visoko. Poleg tega je posredovala tudi sklep o razrešitvi dveh članov Sveta FIHO (D.D. in E.E.), ki sta bila za člana Sveta imenovana v nasprotju z zakonom in ki sta odločala o dodeljevanju sredstev v konkretnem primeru, kar po mnenju tožeče stranke pomeni, da je bil Svet FIHO sestavljen v nasprotju z zakonom in kot takšen ni mogel sprejemati zakonitih odločitev.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijani sklep ni v celoti neobrazložen, kot trdi tožeča stranka v tožbi. Poleg obširnega opisa poteka postopka in načina ocenjevanja oziroma načina razporejanja sredstev med prijavljene invalidske organizacije nasploh so v IV. točki navedeni tudi razlogi, ki se nanašajo prav na izpodbijano odločitev. Pri tem je navedeno, za koliko sredstev je zaprosila tožeča stranka in koliko sredstev ji je bilo dodeljenih po posameznih elementih oziroma predmetih razpisa. Navedeno pa je tudi (v tabeli) doseženo število točk po posameznih merilih iz Navodila, pri predmetu razpisa „Naložbe v osnovna sredstva in njihovo vzdrževanje na državni ravni“ pa je navedeno (samo), na kakšen način (neprioritetno) je komisija obravnavala pripravljalna dela za naložbe v objekte in zemljišča ter naložbe v nove objekte in zemljišča, ki nimajo večinske pokritosti z drugimi sofinancerji.

Pač pa se z ozirom na vsebino obrazložitve lahko postavi vprašanje, ali je s takšno obrazložitvijo tožena stranka zadostila svoji pojasnilni dolžnosti. V razlogih sklepa namreč ni pojasnjeno, na kakšen način so se upoštevali posamezni kriteriji v konkretnem primeru, oziroma na katerih dejanskih ugotovitvah temelji doseženo število točk po posameznih merilih. Pri tem je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in tožbenih navedb razvidno, da ni sporna izpodbijana odločitev oziroma ocena v celoti. Pri ocenjevanju delovanja so bila namreč tožeči stranki dodeljena zaprošena sredstva v celoti, pri ocenjevanju programov pa je pri ostalih dveh merilih (SP - stopnja prioritete in OU - ocena učinkovitosti) dosegla najvišje možno število točk oziroma najvišjo oceno). Sporno tako ostaja točkovanje posebnih socialnih programov po merilu OV - ocena vzajemnosti in pa ocena naložbe v osnovna sredstva. V tem pogledu pa iz obrazložitve sklepa sledi samo, da je komisija ocenila vse elemente prijavljenih programov v skladu z Navodili in Pravilnikom, nič pa ni govora o tem, na kateri dejanski in pravni podlagi temelji narejena ocena (OV). Teh razlogov, kljub obširnim in vsebinskim pritožbenim očitkom, tudi ne vsebuje sklep nadzornega odbora o pritožbi. Razlago točkovanja po merilu OV pri nekaterih programih vsebuje ocenjevalni list, ki se nahaja v spisih, vendar pa izpodbijani sklep oziroma odločitev o pritožbi niti teh, sicer skopih razlogov komisije v svoji obrazložitvi ne povzame. Povzame samo pojasnilo komisije v zvezi z ocenjevanjem naložb, ki pa je že spet zgolj načelne narave in se s konkretno situacijo (vsaj izrecno) ne ukvarja. Tako ostaja izpodbijana odločitev v poglavitnem delu, to je glede dejanske in pravne podlage za oceno, vsebinsko prazna in s tem bistveno pomanjkljiva, saj onemogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti narejene ocene. To pa ni samo v nasprotju z določbami ZUP, ki se primerno uporabljajo tudi v razpisnih postopkih, temveč tudi v nasprotju z določbami normativnih aktov tožene stranke, to je Pravilnika in Navodila. Iz 21. člena Pravilnika jasno sledi, da se v obrazložitvi sklepa med drugim navedejo poglavitni vsebinski razlogi za sprejeti sklep ter poleg ocene tudi (dejanske) ugotovitve, ki utemeljujejo odločitev. Iz 3. člena Navodila pa, da so organi FIHO tako v predlogih za razporeditev ali dodelitev sredstev kot v sklepih o razporeditvi oziroma dodelitvi sredstev dolžni obrazložiti, kako so ta Navodila upoštevali pri ocenjevanju. Ni torej dovolj samo sklicevanje na Navodilo, temveč mora iz sklepov izhajati tudi, kako so bile njegove določbe upoštevane pri ocenjevanju, in to ne zgolj na splošni ravni – na ravni razpisa, temveč tudi pri ocenjevanju posamezne vloge. Čim pa teh razlogov ni, ni mogoče, kot že rečeno, preizkusiti pravilnosti odločitve, oziroma ji niti ni mogoče učinkovito ugovarjati, kar pomeni, da gre za pomanjkljivost obrazložitve, ki je bistvena in s tem za bistveno kršitev pravil postopka, ki narekuje odpravo izpodbijane odločitve.

Ker ni zadostne podlage za presojo pravilnosti in zakonitosti sklepa sodišče tožbenih ugovorov, po katerih je izpodbijani sklep arbitraren, ne more presojati. Iz istega razloga se tudi ne more opredeliti do trditev, da notranja pravila FIHO (Navodilo?) omogočajo delitev sredstev po lastni presoji, saj bi se do te trditve lahko opredelilo šele, ko bi poznalo način uporabe kriterijev v konkretnem primeru.

Zatrjevane diskriminacije na podlagi političnega ali drugega prepričanja tožeča stranka ne izkazuje. Pač pa s svojimi navedbami o sestankovanju v Izoli oziroma o t.i. medsebojnem usklajevanju iz 18. člena Pravilnika vzbudi dvom v pravilen in zakonit potek postopka. Sodelovanje v postopku razporejanja sredstev je po določbah 18. člena omogočeno organizacijam, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev sredstev po Pravilniku, in to na način, da se invalidske organizacije medsebojno usklajujejo po načelih solidarnosti in vzajemnosti v okviru razpoložljivih sredstev in s tem, da svoje predloge (kot skupina) posredujejo komisiji, ki nato usklajene predloge upošteva pri pripravi predloga za razporeditev sredstev (20. člen Pravilnika). Gre torej za sodelovanje, ki vpliva na končno razporeditev sredstev. Sodelovanje mora biti zato omogočeno vsem organizacijam, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev sredstev, in zato je za odločitev bistveno, ali je bilo sodelovanje omogočeno tudi tožeči stranki. Šele predlog skupine, ki je oblikovan na pravilen in zakonit način, je namreč mogoče upoštevati pri pripravi predloga razporeditev sredstev ter šele na takšnem predlogu je mogoče temeljiti sprejeto odločitev. O delitvi sredstev v Izoli oziroma t.i. medsebojnem usklajevanju iz 18. člena Pravilnika v spisih, ki jih je predložila sodišču tožena stranka, ni nobenega podatka. Pač pa vsebuje (dovolj konkretne) navedbe v tej smeri tožba in pred tem že pritožba. In ker odgovora na pritožbene ugovore odločitev o pritožbi ne vsebuje, se pokaže, da je izpodbijana odločitev nepopolna oziroma bistveno pomanjkljiva tudi v tem pogledu, saj iz nje (in iz spisov) ni mogoče nedvoumno razbrati, če je in kako je potekalo medsebojno dogovarjanje iz 18. člena Pravilnika in s tem tudi ni mogoče povsem izven vsakega dvoma presoditi, ali je bil postopek odločanja voden pravilno.

Iz spisov pa tudi ne sledi, da bi bila tožeča stranka ter vsi ostali prijavitelji z razpisom ali kako drugače še pred prijavo seznanjeni s kriterijem za uvrstitev investicij v obravnavo, na katerega se tožeča stranka sklicuje v izpodbijanem sklepu. Iz določb Navodila uporabljeni način obravnavanja vlog ni razviden, še manj pa je razviden oziroma skladen z merili, ki jih za ocenjevanje naložb v osnovna sredstva predpisuje Pravilnik in ki je pravna podlaga za Navodilo. V tej zvezi zato tožeča stranka utemeljeno poudarja, da je delež zagotovljenih lastnih in drugih virov za predvidene naložbe le eno od petih meril iz Pravilnika in da ga zato ni mogoče naknadno, v teku razpisnega postopka, opredeliti kot izključujočega in ne da bi se pri ocenjevanju upoštevali tudi drugi kriteriji iz Pravilnika in Navodila, na katere v tožbi opozarja tožeča stranka. Pri tem že v pritožbi utemeljeno opozarja na dejstvo, da so najeti prostori, v katerih opravlja dejavnost, po oceni s strani komisije tožene stranke, premajhni ter da kljub vsakoletnim prošnjam v obdobju zadnjih petih let za naložbe v nepremičnine ni prejela ničesar. Po določbah 20. člena Navodila se namreč pričakovani obseg financiranja posameznih naložb za obravnavano organizacijo določi primerjalno z drugimi organizacijami na osnovi obsega programov, obsega financiranja programov in delovanja ter na osnovi skupnega obsega financiranja naložb ocenjevane organizacije v zadnjih petih letih. Obseg naložbe pri tem lahko bistveno odstopa od pričakovanega tudi v primeru, če je bila organizacija v zadnjih petih letih razvidno podpovprečno financirana (3. alinea drugega odstavka 20. člena). O prioritetnih naložbah pa je v Navodilu, kot pravilno navaja tožeča stranka, govora samo, ko se odloča o večjem številu naložb posamezne organizacije ter pri tem lahko oceni le njihovo omejeno število. Sklicevanje tožene stranke na 21. člen Navodila zato po presoji sodišča ni ustrezno, tako kot tudi ni ustrezno sklicevanje na 3. alineo 22. člena, v kateri je delež zagotovljenih lastnih in drugih virov za predvidene naložbe predpisan kot eden od dodatnih pogojev za izbor naložb in s tem kot pogoj, ki se upošteva poleg (in ne namesto) pogojev, ki jih sicer določata Pravilnik in Navodilo. Razlogi izpodbijanega sklepa so torej vsaj nezadostni če že ne napačni tudi v delu, ki se nanašajo na naložbe v osnovna sredstva, in je zato izpodbijano odločitev utemeljeno odpraviti tudi iz tega razloga ter zadevo vrniti organu prve stopnje, da o dodelitvi sredstev tožeči stranki za naložbe v osnovna sredstva ponovno odloči. Sodišče je zato sledilo (podrednemu) predlogu tožeče stranke in tožbi ugodilo ter na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da v zadevi ponovno odloči. Za predlagano odločitev v sporu polne jurisdikcije z ozirom na opisane nepravilnosti v konkretnem primeru ni podlage. Prav tako pa (v ZUS-1) tudi ni podlage za predlagano odpravo sklepa nadzornega odbora kot odločbe druge stopnje.

O stroških postopka je, ob upoštevanju DDV, odločeno na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).