Jedro

Za nično se lahko izreče le odločba, za katero je izpolnjen kateri od pogojev, predpisanih v 279. členu ZUP. Napačno ugotovljeno dejansko stanje ni razlog, da se odločba izreče za nično. Če je bilo v denacionalizacijskem postopku vrnjenega več premoženja, kot ga je bilo podržavljenega z akti iz 3. člena ZDen, to ne pomeni, da je upravni organ odločal o stvari iz sodne pristojnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 21.10.2003, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote C. z dne 11.4.2003. S prvostopno odločbo je prvostopni organ zavrnil predlog tožeče stranke, da se izreče za nično delna odločba Upravne enote C. z dne 3.5.1997. S to odločbo je bil v denacionalizacijskem postopku vrnjen del objekta v C. Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka.

Pojasnilo je, da ničnostni razlog iz 1. točke 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) ni podan. Iz upravne odločbe, katere ničnost je zahtevala tožeča stranka, namreč izhaja, in to potrjujejo tudi podatki v upravnih spisih, da je bila polovica premoženja, na katerega se nanaša ta denacionalizacijska odločba, podržavljenega z odločbo Komisije za nacionalizacijo OLO C. z dne 26.8.1959, polovica pa na podlagi odločbe Mestne zaplembne komisije v C. z dne 24.8.1945, in da so bili iz podržavljenja izvzeti posamezni deli stavbe v kleti, pritličju in prvem nadstropju v skupni površini 162,14 m2, ki v denacionalizacijski zadevi niso bili vrnjeni, temveč je bilo odločeno, da ostanejo v lasti Mestne občine C., glede na to, da je te prostore pokojna upravičenka na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 20.12.1973, prodala Skladu za komunalno urejanje zemljišč Občine C. Kot je ugotovila že tožena stranka, je bilo premoženje, ki je bilo predmet vračaja z navedeno denacionalizacijsko odločbo, podržavljeno na podlagi predpisa, ki je naveden v 3. členu ZDen in ne na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Zato je o vračanju tega premoženja upravičeno odločal upravni organ v upravnem postopku, ne pa sodišče v nepravdnem postopku. Če pa je bilo v primeru te denacionalizacijske odločbe napačno ugotovljeno dejansko stanje in je bila upravičencem vrnjena večja površina objekta, kot jim je bila podržavljena, pa to ne pomeni, da je podan ničnostni razlog iz 1. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, temveč, da je bilo v obravnavanem primeru dejansko stanje napačno ugotovljeno. Napačno ugotovljeno dejansko stanje pa ne more biti razlog za izrek ničnosti odločbe niti po 1. niti po kateri drugi točki 279. člena ZUP.

Prvostopno sodišče je še dodalo, da že glede na to, ker niso podani ničnosti razlogi, ni bilo potrebe, da se je tožena stranka spuščala v presojo pritožbenih navedb, ki se nanašajo na obseg vračanja premoženja in tudi ne v razjasnjevanje okoliščin, ki se nanašajo na posamezne prostore v objektu, ki je bil predmet vračanja. S tem se je spustila v obravnavo dejanskega stanja, ki pa, kot povedano, ne more biti razlog za ničnost odločbe. Pojasnilo je tudi, da bi ugovore glede napačne ugotovitve dejanskega stanja tožeča stranka lahko uveljavljala le v postopku z rednimi pravnimi sredstvi, česar pa ni storila, čeprav je ves čas sodelovala kot stranka v denacionalizacijskem postopku. Zato je prvostopno sodišče zavrnilo kot neutemeljene tožbene ugovore tožeče stranke.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 21.10.2003 odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Vztraja pri tem, da je treba odločbo prvostopnega organa z dne 30.5.1997 v točki 1/b v celoti ter v delih točke 1/a in 1/c izreči za nično. Z njo je namreč prvostopni organ odločil tudi o vračanju premoženja, ki je v družbeno lastnino prešlo na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 20.12.1973, sklenjene med denacionalizacijsko upravičenko in Občino C., s katero je občina postala lastnica 269 m2 površin v obravnavanem objektu, z denacionalizacijsko odločbo pa ji je v lasti puščeno le okoli 169 m2 teh površin, torej je bilo v denacionalizacijskem postopku vrnjenih okoli 100 m2 objekta, ki jih je občina pridobila od denacionalizacijskih upravičencev s kupoprodajno pogodbo. Prvostopno sodišče pred izdajo izpodbijane sodbe ni temeljito preverilo obsega vračanja premoženja oziroma ugovorov tožeče stranke v zvezi s tem, pa bi šele na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja lahko sklepalo o tem, ali so bili v postopku denacionalizacije vrnjeni tudi prostori, ki so bili predmet kupoprodajne pogodbe z dne 20.12.1973, in katerih vračilo spada v sodno pristojnost. Če bi to storilo, bi ugotovilo, da je bilo z denacionalizacijsko odločbo poseženo tudi v lastninsko pravico občine, ki jo je ta pridobila na podlagi kupoprodajne pogodbe. Vračanje premoženja, ki je v družbeno lastnino prišlo na podlagi pogodbe, pa je po ZDen v pristojnosti sodišča, ne pa upravnega organa. Zato bi bilo treba v tem obsegu odločbo o denacionalizaciji izreči za nično. Tega ugovora pa ni mogoče preprosto zavrniti s tem, da gre zgolj za zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Če je bilo v denacionalizacijskem postopku z upravno odločbo vrnjeno premoženje, ki je v družbeno lastnino prešlo na podlagi kupoprodajne pogodbe, o tem ni pristojen odločati upravni organ. Zato razlagovanje sodišča, da ne gre za ničnost, temveč za izpodbijanje dejanskega stanja, ni z ničemer pojasnjeno, zato je podana tudi kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz 3. odstavka 72. člena. Napačna uporaba materialnega prava pa je podana zato, ker ni pravilno uporabljena 1. točka 1. odstavka 279. člena ZUP.

Tožena stranka, zastopnik javnega interesa, prizadeta stranka I.S. in prizadeta stranka B.B. na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Kot so tožeči stranki pravilno pojasnili že prvostopno sodišče, tožena stranka in prvostopni upravni organ, je ničnost odločbe posebno izredno pravno sredstvo, s katerim je mogoče poseči v pravnomočne odločbe, vendar le, če so za to podani v 279. členu ZUP taksativno našteti ničnosti razlogi. Tožeča stranka je uveljavljala razlog po 1. točki 279. člena ZUP, torej, da naj se denacionalizacijska odločba z dne 30.5.1997 izreče v določenem delu za nično, ker je v tem delu o denacionalizaciji odločal upravni organ, čeprav zadeva spada v sodni pristojnost. Ta ničnostni razlog pa tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni podan.

Tožeča stranka ne nasprotuje dejstvu, da se je v tem denacionalizacijskem postopku upravičencem vračalo premoženje, ki je bilo podržavljeno z odločbo Komisije za nacionalizacijo OLO C. z dne 26.8.1959, oziroma z odločbo Mestne zaplembene komisije v C. z dne 24.8.1945, ki sta bili izdani na podlagi predpisa, navedenega v 3. členu ZDen. Za vračanje takega premoženja pa je po 54. členu ZDen na prvi stopnji pristojna upravna enota. Predmet denacionalizacijskega zahtevka v tem primeru ni bilo vračanje premoženja, ki ga je prejšnja lastnica s pogodbo z dne 20.12.1973 prodala Skladu za komunalno urejanje zemljišč Občine C., prav tako kot akt o podržavljenju v odločbi o denacionalizaciji ni navedena ta kupoprodajna pogodba. Ker torej ta kupoprodajna pogodba v denacionalizacijski odločbi ni navedena kot akt o podržavljenju, temveč dve odločbi, izdani v upravnem postopku na podlagi predpisov iz 3. člena ZDen, je tudi po presoji pritožbenega sodišča o denacionalizaciji v tem primeru na prvi stopnji upravnega postopka odločal pristojni upravni organ. Če pa je ta upravni organ v upravnem postopku vrnil več premoženja, kot ga je bilo podržavljenega z aktoma o podržavljenju, torej upravnima odločbama, pa to tudi po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni, da je o vračanju tega premoženja odločal nepristojen organ in da je s tem podan razlog za ničnost, temveč pomeni, da je pristojni organ v tem primeru napačno oziroma nepopolno ugotovil dejansko stanje.

Napačna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za izrek odločbe za nično, saj ga kot takega 279. člen ZUP ne določa. Denacionalizacijska odločba je postala pravnomočna, pri čemer pravnomočnost (s potekom predpisanega časa) sanira vse napake, razen ničnosti, med drugim tudi napačno ugotovitev dejanskega stanja, čeprav ima to za posledico vračilo več premoženja kot ga je bilo podržavljenega, kot v tem primeru zatrjuje tožeča stranka.

Vse to je tožeči stranki pojasnilo že prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi, zato ni podana s strani tožeče stranke zatrjevana kršitev pravil postopka v upravnem sporu. V tem primeru sodišče prve stopnje tudi ni napačno uporabilo materialnega prava, saj je pravilno uporabilo določbo 279. člena ZUP. Pravilno pa je prvostopno sodišče ugotovilo tudi dejansko stanje tega primera, namreč, da v primeru denacionalizacije ni odločal upravni organ v zadevi iz pristojnosti sodišča, temveč da je šlo eventuelno za napačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično za vračilo več premoženja, kot ga je bilo podržavljenega na način iz 3. člena ZDen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno sodbo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.