Jedro

Z osebno vročitvijo odločbe tožnici niso bila kršena pravila o vročanju pooblaščencu, saj pooblaščenec, ki je stranko zastopal v upravnem sporu, ni predložil pooblastila tudi v upravnem postopku, v katerem je bila izdana navedena odločba tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.6.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila izpodbijani sklep Upravne enote M. z dne 20.1.2003, ter odločila, da se postopek izvršbe odločbe Centra za socialno delo M. z dne 17.5.2002, ustavi, doslej opravljena izvršilna dejanja pa se odpravijo.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na določbo 1. odstavka 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, ZUP) in navaja, da je bila z odločbo tožene stranke z dne 7.6.2004 odpravljena odločba Centra za socialno delo M. z dne 17.5.2002, ki predstavlja izvršilni naslov v obravnavanem izvršilnem postopku. V upravnih spisih je izkazana osebna vročitev odločbe tožene stranke z dne 7.6.2004 tožnici. Vročitev je bila opravljena osebno L.P. (pravilno P.) dne 24.6.2004. V podatkih upravnih spisov pa ni ne dejanske ne pravne podlage za to, da bi morala biti sporna odločba tožene stranke z dne 7.6.2004 vročena tudi pooblaščencu tožnice. Tožničin pooblaščenec je namreč šele v pritožbenem sodnem postopku predložil pooblastilo za zastopanje tožnice v upravnem sporu opr. št. U 342/2002, ki se je nanašal na izvršilni naslov v tej zadevi. Pooblastilo z dne 24.12.2003 pa je bilo vloženo po tem, ko so bili sodni spisi že na Vrhovnem sodišču RS in ko je bila tožena stranka seznanjena z vsebino pritožbe. Glede na navedeno ni mogoče šteti, da je bilo pooblastilo z dne 24.12.2003 vloženo tudi za zastopanje pri upravnem organu, kar pomeni, da tožena stranka sporne odločbe z dne 7.6.2004 pooblaščencu tožnice ni bila dolžna vročiti. Ker je bila vročitev, opravljena tožnici osebno, pravilna in zakonita, je odločba z dne 7.6.2004 začela pravno učinkovati, kar pomeni, da je bil odpravljen izvršilni naslov, v zvezi s katerim je tekla upravna izvršba, s tem pa je bila podana podlaga za ustavitev izvršbe po 1. odstavku 293. člena ZUP.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve pravil postopka.

Navaja, da je pooblastila odvetniško družbo v pritožbenem sodnem postopku, v katerem se je presojala zakonitost odločbe upravnega organa, ki je bila nato odpravljena z odločbo tožene stranke z dne 7.6.2004, zato bi morala tožena stranka vsa upravna pisanja, ki se nanašajo na isti postopek, vročati pooblaščencem. Da stališče sodišča prve stopnje ni pravilno, dokazuje tudi ravnanje same tožene stranke, saj je svojo odločbo z dne 14.6.2004, katero tožnica v tem postopku izpodbija, vročila pooblaščencem, ne pa osebno tožnici. Tožena stranka je bila torej seznanjena s tem, da tožnico zastopa odvetniška družba Č., zato bi morala vsa pisanja vročati na naslov pooblaščencev. Ker pa tega ni storila, je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka, ki je po 3. točki 3. odstavka 25. člena ZUS razlog za tožbo v tem upravnem sporu.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničino tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Pritožbeno sodišče meni, da ima sodišče prve stopnje prav, da v podatkih upravnih spisov ni ne dejanske ne pravne podlage za to, da bi morala biti odločba tožene stranke z dne 7.6.2004, s katero je bil odpravljen izvršilni naslov v obravnavani zadevi, vročena tudi tožničinemu pooblaščencu. Tožničin pooblaščenec se v pritožbi zoper izpodbijano sodbo neutemeljeno sklicuje na pooblastilo za zastopanje tožnice, ki ga je predložil v upravnem sporu v zadevi prenehanja rejniške pogodbe. Po presoji pritožbenega sodišča ga namreč tožena stranka na podlagi pooblastila, ki ga je predložil šele v upravnem sporu, ni mogla šteti za pooblaščenca tožnice v upravnem postopku, ki ga je vodila v isti zadevi. S predložitvijo pooblastila odvetnik izkaže, da je upravičen za zastopanje. Šele s tem je mogoč tudi preizkus, kakšen je obseg pooblastila v posameznem postopku. Če pa toženi stranki ni predloženo pooblastilo za zastopanje, ne more preveriti, ali je pooblastilo dano tudi za zastopanje v konkretnem upravnem postopku. Upravni spor namreč ni nadaljevanje upravnega postopka, ampak njegova sodna kontrola. Pritožbeno sodišče zato meni, da z vročitvijo odločbe tožene stranke z dne 7.6.2004 osebno tožnici niso bila kršena pravila o vročanju pooblaščencu, saj pooblaščenec, ki je stranko zastopal v upravnem sporu, ni predložil pooblastila tudi v upravnem postopku, v katerem je bila izdana navedena odločba tožene stranke. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na to, da je bila odločba tožene stranke z dne 14.6.2004 vročena tožničinemu pooblaščencu, saj gre za vročitev odločbe, izdane v postopku upravne izvršbe.

Ker je bila torej odločba tožene stranke z dne 7.6.2004, s katero je bil izvršilni naslov odpravljen, pravilno vročena, je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka po določbi 1. odstavka 293. člena ZUP imela pravno podlago za izdajo odločbe z dne 14.6.2004, s katero je ustavila upravno izvršbo, ki je tekla na podlagi odpravljenega izvršilnega naslova.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.