Jedro

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi, ki je bila opravljena 4. 6. 2013, strankama pojasnilo, da je bil v tej zadevi prvi narok opravljen 4. 12. 2012 in da bo v postopku upoštevalo zgolj tiste trditve in zanje predložene dokaze, ki so bili sodišču predloženi pravočasno, upoštevajoč 286. člen ZPP. Pritožnika sta bila torej z odločitvijo sodišča, da nekaterih navedb in dokazov ne bo upoštevalo, seznanjena že na obravnavi 4. 6. 2013 in bi morala kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero opozarjata v pritožbi, uveljavljati že takrat. Ker tega nista storila, v pritožbi pa tudi ne ponudita podlage za zaključek, da tega brez svoje krivde nista mogla storiti, je očitana kršitev v pritožbenem postopku neupoštevna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka razveljavi v delu, s katerim je toženi stranki naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.768,90 EUR za čas od 9. 7. 2014 dalje do plačila in se izrek pod točko II po razveljavitvi glasi: „Toženca sta dolžna tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 39.746,63 EUR ter zakonske zamudne obresti od glavnice 36.977,73 EUR od 9. 7. 2014 dalje do plačila.“ V ostalem se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

II. Pravdni stranski nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 152766/2009 z dne 26. 10. 2009 tudi v prvem in četrtem odstavku izreka in postopek nadaljevalo kot po tožbi (točka I izreka). Tožencema je naložilo, da tožnici nerazdelno plačata znesek 39.746,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2014 dalje do plačila, v preostalem delu (natančneje specificiranim v izreku sodbe), pa je zahtevek zavrnilo (točki II in III izreka). Odločilo je še, da sta toženca dolžna tožnici povrniti 268,04 EUR izvršilnih stroškov ter 2.584,25 EUR pravdnih stroškov s pripadki (točka IV izreka).

2. Pritožbo vlagata toženca. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Menita, da je sodišče storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni upoštevalo njunih navedb in dokaznih predlogov vlogi z dne 25. 3. 2013. Opozarjata, da prvi narok za glavno obravnavo, ki je bil opravljen 4. 12. 2012, ni bil zaključen in se je nadaljeval 4. 6. 2013. Vse navedbe in vsi dokazi, ki so bili dani do tega dne, so zato pravočasni in dovoljeni.

S tem, ko je sodišče tožnici priznalo 39.746,63 EUR z zamudnimi obrestmi, je prekoračilo zahtevek in storilo kršitev po 339. členu ZPP.

Sodišče je domnevno izračunalo dolg tožencev in napravilo obračun zamudnih obresti, ki naj bi bil priloga sodbe, vendar pa ga tožencema ni vročilo. Izračuna sodišča zato nista mogla preveriti.

Ker sodišče nekaterih navedb ni upoštevalo, je nepopolno in nepravilno ugotovilo tudi dejansko stanje. Opozarjata na trditve o nejasnih Splošnih pogojih glede vprašanja, kdo je upravičen sprožiti spor pred sodiščem, če zavarovalnica zavrne plačilo zahtevka. Zmoten je zaključek, da Splošni pogoji v 5. členu določajo, da mora odškodninski zahtevek vložiti leasingojemalec, saj se to določilo nanaša na odškodninski zahtevek, ki se vloži pri zavarovalnici, ne pa na vložitev tožbe. Za vložitev le-te je legitimirana tožnica, vložitev odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici pa ni procesna predpostavka. Vztrajata, da bi tožnica morala sprožiti spor z zavarovalnico. Ker tega ni storila, je ravnala malomarno in od tožencev ne more terjati plačila v višini zneska, ki bi ga sicer plačala zavarovalnica. Meni še, da je dokazna ocena izpovedbe priče B. J. in toženca napačna.

3. Tožeča stranka je na vloženo pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane odločitve. Priglaša stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Stranka mora kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, razen tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (286b člen ZPP).

6. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi, ki je bila opravljena 4. 6. 2013, strankama pojasnilo, da je bil v tej zadevi prvi narok opravljen 4. 12. 2012 in da bo v postopku upoštevalo zgolj tiste trditve in zanje predložene dokaze, ki so bili sodišču predloženi pravočasno, upoštevajoč 286. člen ZPP. Pritožnika sta bila torej z odločitvijo sodišča, da nekaterih navedb in dokazov ne bo upoštevalo, seznanjena že na obravnavi 4. 6. 2013 in bi morala kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero opozarjata v pritožbi, uveljavljati že takrat. Ker tega nista storila, v pritožbi pa tudi ne ponudita podlage za zaključek, da tega brez svoje krivde nista mogla storiti, je očitana kršitev v pritožbenem postopku neupoštevna. O njej se pritožbeno sodišče zato podrobneje ne izjavlja.

7. Enako kršitev, čeprav zgolj opisno, pritožnica uveljavlja tudi s trditvijo, da sodbi priloženega obračuna zamudnih obresti ni prejela in se o njem zato ni mogla izjaviti. Tudi ta očitek je neutemeljen.

8. Iz podatkov spisa izhaja, da je obračun obresti priloga izpodbijane sodbe in skupaj s sodbo v popisu spisa vpisan pod red. št. 57. Iz vročilnice, ki je pripeta sodbi, pa izhaja, da je bila pooblaščenki pritožnikov vročena sodba in sklep na red. št. 57 (torej vse, kar je v spisu pod to redno številko vpisano, to pa je tako odločba sama kot priloženi obračun kot njen sestavni del). Del vročilnice, s katerim se potrjuje, da je bilo na vročilnici opisano pisanje naslovniku vročeno in kdaj se je to zgodilo, ima lastnost javne listine(1). Vročilnica, s katero razpolaga sodišče, zato dokazuje, da je bila pooblaščenki pritožnikov vročena tako odločba kot obračun. Pritožnika bi sicer lahko z ustreznimi trditvami in dokazi to domnevo izpodbila, vendar tega v pritožbi nista storila, saj sta ostala zgolj pri trditvi, da obračuna nista prejela. To pa iz že navedenih razlogov ne zadostuje za uspeh s pritožbo.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo tudi dejansko stanje. Pri tem izostanek ugotovitev o dejstvih, ki sta jih pritožnika zatrdila prepozno, že pojmovno ne more pomeniti podlage za trditev, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče se zato o pritožbenih trditvah, ki se nanašajo na zatrjevano nejasnost Splošnih pogojev, podrobneje ne izjavlja.

10. Neutemeljena je nadalje kritika dokazne ocene priče B. J. in toženca. Res je sicer, da je B. J. izpovedal, da se konkretnega prevzema ključev pri tožencu in razgovora ne spominja, vendar pa to še ne pomeni, da je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni vedela, kje se je ukradeno vozilo takrat nahajalo, zato nepravilna. Takšno ugotovitev je namreč oprlo predvsem na dokazno oceno izpovedi prvega toženca, ki mu tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno ni verjelo. Izpovedba je namreč v določenih delih, na katere v sodbi opozarja že sodišče prve stopnje, nelogična, v določenih delih pa toženec ni potrdil niti lastnih trditev.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki s pritožbo niso izpodbijane, izhaja, da prvi toženec tožnici vozila (kljub pozivu) ni vrnil in še vedno ni znano, kje se nahaja. Vozilo naj bi bilo potrditvah tožencev ukradeno. Prvi toženec odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici iz naslova kraje ni uveljavljal, njegov zahtevek iz naslova uničenja vozila pa je zavarovalnica zavrnila, saj uničeno vozilo ni bilo vozilo, ki je bilo predmet konkretne leasing pogodbe.

12. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah in ob upoštevanju določil Splošnih pogojev (točke V in IX) je pravilen zaključek sodišča, da ni podlage za to, da bi se od ugotovljene obveznosti tožencev odštela vrednost vozila. Kot je pravilno in podrobno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je leasingojemalec tisti, ki nosi rizik naključnega uničenja ali poškodovanja predmeta leasinga, torej tudi rizik izgube ali kraje predmeta, in to tudi v primeru, če mu ni mogoče očitati nobene odgovornosti. Leasingojemalec je tudi tisti, ki je po Splošnih pogojih dolžan pri zavarovalnici uveljaviti ustrezen odškodninski zahtevek. Če tega ne stori (pa tudi v primeru, da zavarovalnica zahtevek zavrne), to ne gre v breme tožnice. V nobeni določbi Splošnih pogojev, ki sta jih pravdni stranki ponudili kot pogodbeno pravo, tožnici ni naložena obveznost, da zoper zavarovalnico, če ta zavrne odškodninski zahtevek leasingojemalca, vloži tožbo, seveda pa tudi ne obveznost, da to stori v primeru, če leasingojemalec svoje obveznosti, da pri zavarovalnici vloži ustrezen zahtevek, sploh ni izpolnil. Odgovor na vprašanje, ali lahko tožbo zoper zavarovalnico vloži zgolj tožnica, je zato nerelevanten.

13. Je pa utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče z odločitvijo, da sta toženca dolžna tožnici plačati znesek 39.746,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2014 dalje do plačila, prekoračilo tožbeni zahtevek in s tem kršilo prvi odstavek 2. člena ZPP.

14. Tožnica je v tem postopku zahtevala plačilo glavnice v višini 36.977,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2009 dalje do plačila. Med postopkom je bilo opravljenih več delnih plačil (sodišče prve stopnje jih povzema na strani 19 izpodbijane sodbe). Tožnica je zahtevala, da jih sodišče poračuna z upoštevanjem 288. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in ob upoštevanju v tožbi postavljenega zahtevka.(2)

15. 288. člen OZ določa, da se v primeru, če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, poplačajo najprej stroški, nato obresti in končno glavnica. Iz sodbi priloženega izračuna izhaja, da sta toženca z delnimi mesečnimi plačili uspela zmanjševati zgolj dolg iz naslova zamudnih obresti in da do začetka poplačevanja glavnice sploh še ni prišlo. Na dan zaključka glavne obravnave sta tako toženca dolgovala še celo glavnico v višini 36.977,73 EUR ter del še neplačanih zamudnih obresti v višini 2.768,90 EUR. Ker so bile natekle in neplačane zamudne obresti obračunane na dan zaključka glavne obravnave, so, glede na tožbeni zahtevek, z naslednjim dnem ponovno začele teči zamudne obresti od neplačane glavnice. Toliko bi sodišče prve stopnje tožnici, upoštevajoč tožbeni zahtevek, lahko največ prisodilo. S tem, ko je tožencema naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti tudi od nateklih, a še neplačanih obresti, to je od zneska 2.768,90 EUR, pa je prekoračilo zahtevek.

16. Pritožbeno sodišče je, glede na obrazloženo, sodbo v točki II izreka in sicer v delu, s katerim je bilo tožencema naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti tudi od zneska 2.768,90 EUR za čas od 9. 7. 2014 dalje do plačila, na podlagi 357. člena ZPP razveljavilo, v ostalem pa pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Ker sta pritožnika s pritožbo uspela zgolj v neznatnem delu, do povračila pritožbenih stroškov nista upravičena (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Do povračila stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, pa ni upravičena niti tožnica. Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila, pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotreben, saj si z njim svojega procesnega položaja ni z ničemer izboljšala (155. v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 451/2003 in II Ips 325/2011. Op. št. (2): Tak obračun je sicer naredila tudi sama in na zadnji obravnavi postavila tudi zahtevek, ki delna plačila upošteva, vendar pa toženca z delnim umikom nista soglašala.