Jedro

Obravnavano delovno razmerje v predvojni Jugoslaviji je imelo vse značilnosti najemnega mezdnega delovnega razmerja, zato se vprašanje obstoja takšnega delovnega razmerja ne more presojati po sedaj veljavnih predpisih, temveč po merilih in značilnostih, ki so dajali takrat določenemu razmerju značaj delovnega razmerja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da se njenemu pok. možu prizna v zavarovalno dobo čas zaposlitve pri podjetniku W. od 1.1.1933 do 31.12.1933 v trajanju 54-ih tednov kot neutemeljen. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da ni dokazano, da bi bil pokojni v obravnavanem obdobju v takšnem pravnem razmerju, da bi bil na njegovi podlagi tudi pokojninsko in invalidsko zavarovan. Iz obrazložitve (ne iz izreka) sodbe sodišča prve stopnje sicer izhaja, da je odločalo o preizkusu zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke, opr. št. P 373213 z dne 13.4.1993 oziroma 7.12.1994 (ki pa je v spisu ni). Hkrati je s sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se je nanašala na uveljavljanje pokojninske dobe od 16.5.1945 do 6.5.1946 in od 29.6.1946 do 31.12.1946, ker je ugotovilo, da o tej zavarovalni dobi v predsodnem postopku ni bilo odločeno. Zato ni podana procesna predpostavka za vložitev tožbe.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je v celoti sprejelo njegove dejanske ugotovitve in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 370. člena ZPP. V obrazložitvi revizije navaja, da je sodišče kot nesporno ugotovilo, da je L.F. delal pri W., pri katerem sta bila zaposlena tudi A.Z. in V.Z., ki jima je bila zavarovalna doba priznana. Čeprav so vsi trije delali v enakih časovnih, krajevnih in delovnih okoliščinah, bi po načelu enakosti sodišče moralo tudi za tožečo stranko ugotavljati obseg zavarovalne dobe po enakih kriterijih. Gozdarji so delali v izrednih razmerah, cele dneve daleč od doma, zato se niso vsako noč vračali domov. V sodbah ni pojasnjeno stališče sodišča do izjav obeh prič, ki sta izpovedali, da so imeli delavci plačane deževne dneve in čas bolovanja, če je prišlo do poškodbe in sicer 70 % od osnove. Po določbi 126. člena Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (Uradni list FLRJ, št. 51/64) se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan. Sodišče ob svoji presoji, da ne gre za delovno razmerje, ni ugotavljalo, ali ne gre morda za kakšno drugo delo v smislu omenjenega 126. člena ZTPZ. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi obe sodbi nižjih sodišč in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

V postopku po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 2/04 - ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožeča stranka izrecno uveljavlja. Posebej je sicer ne utemeljuje, vendar je tako očitna, da ne potrebuje posebne obrazložitve. Obe sodišči sta, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, obravnavali in odločali o vsebini spremenjenega tožbenega zahtevka z dne 7.4.2000 (list. št. 46). Po določbi 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS) se za vsebino tožbe, ki jo v sporu iz 30. člena tega zakona vloži zavarovanec, smiselno uporabljajo določbe 23. člena tega zakona. Po omenjenih določbah tožniku, ki uveljavlja presojo zakonitosti dokončne odločbe iz socialne varnosti, ni treba postavljati zahtevka, če pa ga postavi, sodišče nanj ni vezano.

Neposredni predmet presoje v obravnavanem sporu je zakonitost konkretne in dokončne odločitve Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje opr. št. P 373.213, torej njena skladnost s formalnim in materialnim zakonom. Sodišče je pooblaščeno za presojo zakonitosti akta, izdanega v predsodnem postopku, ne pa za samostojno odločanje o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot je bilo glede na izrek prvostopenjske sodbe odločeno v konkretnem primeru. Presoja materialne zakonitosti odločbe tožene stranke obsega uporabo materialnega prava, presoja formalne zakonitosti pa vprašanje pristojnosti organa, ki je odločbo izdal, pravilnost in zakonitost predhodnega postopka in sestavne dele izpodbijane odločbe. Presoja formalnih zakonitosti pa vsebuje tudi oceno dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku, ki je tekel pri toženi stranki, saj brez te presoje ni mogoča uporaba materialnega prava. Zakonitost dokončne odločbe se presoja po trenutku njene izdaje. Zato se sme po 30. členu ZDSS tožba v sporih iz 5. člena vložiti le zoper dokončno odločbo pristojnega organa.

Sodišče je v socialnem sporu glede na določbe 7., 253., 260. in 322. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 - 54/98 - ZPIZ), v zvezi s 30. in 35. členom ZDSS primarno pooblaščeno, da presoja in odloča o zakonitosti dokončnih aktov tožene stranke. Tak način odločanja sodišča je predpisan v 35. členu ZDSS. Po 1. odstavku omenjenega določila ima sodišče v primeru, ko ugodi zahtevku in odločbo razveljavi, dve možnosti in sicer, da samo odloči o pravici in obveznosti, ali pa da naloži stranki izvedbo novega postopka in izdajo nove odločbe, pri čemer je vezano na omejitev iz 3. odstavka tega člena. Kadar pa zavrne tožbeni zahtevek, mora ugotoviti, da so izpodbijane odločbe zavoda zakonite.

Tožeča stranka je s svojo pripravljalno vlogo, vloženo 20.2.1999, zahtevala razveljavitev odločb Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 13.4.1993 oziroma 7.12.1994, opr. št. P 373.213 in temu delu tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje pri prvem sojenju ugodilo ter s sodbo Ps 44/95-10 z dne 15.6.1995 izpodbijani odločbi tožene stranke razveljavilo. Pritožbeno sodišče pa je s sklepom opr. št. Psp 224/95-4 z dne 20.6.1996 prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Ker se je tožeča stranka od vložitve tožbe sklicevala na dejansko in pravno podlago iz 253. člena ZPIZ v zvezi s 30. in 23. členom ZDSS in svoj tožbeni zahtevek skladno tem določilom tudi uveljavila, bi morala sodba sodišča prve stopnje, ne glede na spremembo tožbenega zahtevka, v izreku vsebovati presojo zakonitosti tožnici izdane dokončne odločitve. V vsakem sporu se namreč odloča o pravnih razmerjih (nastalih, obstoječih ali bodočih) med strankama, zato mora biti o teh razmerjih, nastalih z izpodbijano odločbo tožene stranke, s sodbo jasno odločeno. Sodba, ki teh pogojev ne izpolnjuje in s katero ni odločeno o pravicah, dolžnostih in pravnih razmerjih strank, ni razumljiva in se ne da preizkusiti.

Sodba sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožnice, da se njenemu pok. možu F.L. prizna v zavarovalno dobo čas zaposlitve od 1.1.1933 do 31.12.1933 v trajanju 54-ih tednov ne da bi sodišče odločilo v okviru svojih pooblastil iz 30., 34. in 35. člena ZDSS, o zakonitosti in pravilnosti dokončne odločbe tožene stranke, je zato pomanjkljiva. Na ta način je bilo z njo odločeno o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP), saj je predmet sodne presoje v tem socialnem sporu lahko le odločanje o zakonitosti dokončnih aktov tožene stranke. Ker je izrek prvostopenjske sodbe zato nerazumljiv, se sodba ne da preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

V razlogih svoje odločitve se je sodišče prve stopnje sicer ukvarjalo z dejanskim stanjem, ki je bilo podlaga odločitvi tožene stranke, pri čemer pa je izhajalo iz napačnih materialnopravnih izhodišč. Po določbi 202. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju obsega pokojninska doba na podlagi katere se pridobijo in uveljavijo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do 31.3.1992, razen, če ni s tem zakonom drugače določeno. Do 31.3.1992 je veljal Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 23/82), ki je v 2. odstavku 62. člena v zvezi s 100. členom določal, da se pokojninska doba dopolnjena do 31.12.1971 računa tako, kot je bilo to določeno v predpisih, ki so veljali do navedenega dne, to je v Temeljnem zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SFRJ, št. 51/64). Ta je v svojem 126. členu določal, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. členu tega zakona (1. odstavek). Ker tožeča stranka uveljavlja priznanje časa, prebitega v zatrjevanem delovnem razmerju pred uveljavitvijo navedenega zakona, je pravna presoja uveljavljenega razmerja odvisna predvsem od predpisov, ki so v tistem času (predvojni Jugoslaviji) veljali. Predvojna Jugoslavija ni imela posebnega zakona o delovnih razmerjih, določbe o delovnih razmerjih so vsebovali državljanski zakoniki, ki so veljali na posameznih območjih in številni drugi predpisi. Za obstoj delovnega razmerja se je po teh predpisih štelo, če se je kdo zavezal, "dajati svojo telesno ali duševno delovno moč drugemu v službo oziroma najem" proti dogovorjenemu oziroma običajnemu plačilu. Pri tem razmerju je šlo za osebno in odvisno opravljanje dela za drugega z izrazito delovno podrejenostjo delavca nasproti delodajalcu. Delovno razmerje v predvojni Jugoslaviji je torej imelo vse značilnosti najemnega mezdnega delovnega razmerja, zato se vprašanje obstoja takšnega delovnega razmerja ne more presojati po sedaj veljavnih predpisih, temveč po merilih in značilnostih, ki so dajali takrat določenemu razmerju značaj delovnega razmerja.

Ker so bile v postopku pred nižjima sodiščema storjene uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče na podlagi 1. odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.