Jedro

Ker gre za besedna znaka, je tudi po presoji sodišča ob opravljeni vizualni analizi obeh znakov, ki je vsebovala tudi izčrpno črkovno analizo, organ pravilno dodal, da besednega znaka povprečni potrošnik ne dojema zgolj glede na njegove vizualne elemente, temveč ga praviloma prebere in poveže z morebitnim pomenom in zvenom besede.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil ugovor tožnika z dne 26. 1. 2007 zoper registracijo znamke ''PRAMIX'' št. Z-200671248. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je organ navedel, da je 28. 7. 2006 prejel prijavo znamke za znak ''PRAMIX'' za farmacevtske pripravke za humano rabo, razvrščene po Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk, v razred 05. Tožnik je v zahtevanem roku vložil ugovor, s katerim je prerekal vloženo registracijo in navedel, da je imetnik treh znamk: mednarodne znamke št. 613041 ''PLAVIX'' v besedi, ter evropskih znamk št. 001246099 ''PLAVIX'' v sliki in št. 002236578 ''PLAVIX'' v besedi, ker pa meni, da je ugovarjani znak izrazito fonetično in vizualno podoben njegovim prej registriranim znamkam, pri čemer gre tudi za enako oziroma podobno blago, je predlagal zavrnitev prijave iz razloga po točki b) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljnjem besedilu ZIL-1). V nadaljevanju je izjavil, da je osnova za ugovor le mednarodna znamka št. 613041 ''PLAVIX''. Prijavitelj znamke je v odgovoru na ugovor med drugim navedel, da si znamki nista tako podobni, ker gre za celovito različnost in predlagal priznanje znamke. Organ je preveril utemeljenost navedb v ugovoru in ugotovil, da ugovor ni utemeljen. Uvodoma je navedel, da se pri ugotavljanju podobnosti znakov uporablja načelo celovite presoje, vendar z upoštevanjem njihovih najbolj dominantnih delov, če jih je mogoče določiti. V zvezi z vizualno analizo je organ ugotovil, da ker je izpodbijana znamka ''PRAMIX'' besedna znamka, lahko vizualno podobnost z besedno znamko vložnika ugovora ocenjuje zgolj v smislu primerjave obeh besed, tudi s pomočjo črkovne analize. Res je, da imata oba znaka enak začetek in enako končnico (P in IX), vendar je osrednji del obeh besed popolnoma različen (RAM: LAV). Obe besedi sta sicer sestavljeni iz dveh zlogov, vendar sta oba zloga primerjanih besed različna. Končnica IX je v imenih zdravil na splošno precej pogosta (98 znamk v Sloveniji, 600 evropskih znamk in veliko število mednarodnih znamk za blago v razredu 5), zato bi težko trdili, da bi zaradi take končnice prihajalo do zmede na trgu ali povezovanja ali zamenjevanja znamk, ki to končnico vsebujejo. Podobnost na osnovi črkovne analize ni utemeljena, prav tako pa je različen tudi celoten vizualni vtis, ki ga dajeta obe besedi. Dodal je tudi, da znaka, ki ga predstavlja beseda, zapisana z običajnimi črkami, običajno ne dojemamo zgolj glede na njegove vizualne elemente, gole črke, temveč ga praviloma preberemo v celoti, ter vizualno percepcijo povežemo s pomenom (če ga beseda ima) in z zvenom besede ter si znak kot tako celoto tudi zapomnimo. V zvezi s pomensko analizo je navedel, da gre za fantazijska znaka, oziroma za besedi, ki nimata konkretnega pomena, gre za izmišljeni besedi, ki pa potrošniku vzbujata določene asociacije, zato pomenski vidik ni nepomemben. Vsaj dvozložna beseda ''PRAMIX'' zelo verjetno vzbudi asociacijo na povezavo besed PRA (pra...predpona v sestavljenkah za izražanje prvotnega, začetnega, starega, pracelica, pračlovek, prababica; vir SSKJ, DZS, elektronska izdaja), torej na pramešanico, ki jo z malo domišljije lahko povežemo tudi z zdravili. Ni izključeno, da si bo potrošnik, ki si podzavestno pomaga z različnimi načini za lažje pomnenje novih besed, znamko PRAMIX zapomnil ravno s pomočjo tovrstne asociacije. Manjšo težo v vsebinskem smislu ima beseda PLAVIX, a tudi ta spominja na besedo plav (moder) v povezavi z za zdravila precej običajno končnico -ix. Ne gre za besedi s konkretnim pomenom, temveč za veliko verjetnost dveh povsem različnih asociacij, ki jih lahko vzbujata primerjani znamki. Zato kljub temu, da besedi nimata konkretnega pomena, sta vsebinsko različni. Očitna je tudi fonetična različnost znakov. Oba znaka sta sestavljena iz dveh izgovornih enot oziroma zlogov, vendar sta oba zloga primerjanih besed različna. Obe besedi slovenski potrošnik prebere kot pramiks oziroma plaviks, pri čemer je zvočna slika obeh besed različna, zven besed pa poslušalec nedvomno poveže tudi s pomenom, ki se ga, enako kot vizualnega, ne da popolnoma ločiti od asociacij, potrošniku besedi fonetično nista podobni. Ob upoštevanju, da je potrošnik ob sprejemanju in podajanju informacij, povezanih z zdravili, še posebej previden, pa je zamenjava zdravil PRAMIX in PLAVIX skoraj neverjetna. Na področju farmacevtskih znamk oziroma proizvodov je namreč značilno, da je relevantni potrošnik (zdravnik, farmacevt, pacient) bolj pozoren, kot je potrošnik drugega blaga. Zdravniki in farmacevti so na svojem področju dobro seznanjeni s proizvodi, torej tudi z njihovimi imeni oziroma blagovnimi znamkami. K novim proizvodom strokovna javnost pristopa z bistveno večjo pozornostjo kot običajni potrošniki. Pri zdravilih, še zlasti tistih, ki se izdajajo na recept, pa je potrošnik pred zamenjavo zaščiten, saj do zdravila nima neposrednega dostopa, predpiše mu ga zdravnik, izstavi oziroma proda pa mu ga farmacevt. Tako stališče tudi izhaja iz sodb naslovnega sodišča (opr. št. U 472/99 in U 1067/99). Zaradi posebne obravnave zdravil je na tem trgu tudi možno, da brez škode ali nevarnosti koeksistira veliko število zdravil, ki bi po običajnih kriterijih za presojo podobnosti blagovnih znamk mogoče veljala za podobna. Glede na celoten vtis, posamezne vidike podobnosti ter okoliščine, značilne za trženje zdravil, organ zato meni, da si ugovarjani znak ter znamka vložnika ugovora nista zamenljivo podobna. S tem ni izpolnjen eden od pogojev podobnosti med znamkama. Organ zato ni ugotavljal podobnosti blaga, saj to ni potrebno glede na določbo točke b. 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Organ je zato ugovor na podlagi določbe 3. odstavka 102. člena zakona zavrnil. Tožnik je vložil tožbo iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnih določb. V tožbi je navedel, da je v zvezi s vizualno podobnostjo znakov treba ugotoviti, da si oba znaka delita kar štiri od šestih črk, od katerih so vse na istem mestu obeh znakov. Začetek obeh besed je enak, obe besedi imata identičen konec in ravno to prispeva k vizualni podobnosti obeh znakov. Ravno v primeru relativno krajših besednih znakov lahko podobnost na začetku in koncu močno vpliva na percepcijo povprečnega potrošnika. V tem primeru si bo potrošnik zapomnil le začetni del obeh znakov – črko P in pa njuno končnico – IX. Dodatni element, ki pripomore k podobnosti, pa je tudi skupna črka X, ki je ni v slovenski abecedi in je zato veliko bolj vpadljiva in jo bo povprečni potrošnik hitreje opazil. Nadalje bo ob izgovorjavi povprečni potrošnik prvenstveno zaznal enak začetek in konec obeh znakov, enak ritem izgovorjave, s poudarki na identičnih črkah P, A in IX. Črke L in V oziroma R in M so manj razločne, poleg tega pa zvočno zelo podobne (L in R, V in M). Zato bo potrošnik obe besedi prepoznal kot enaki/sorodni besedi, kar bo pripomoglo še k večji zamenljivosti znamk in s tem k zmedi na trgu in zavajanju potrošnika. Glede pomenske primerjave pa je tožnik poudaril, da sta obe besedi fantazijski oziroma besedi brez konkretnega pomena, zaradi česar pomenska analiza ni potrebna. Analiza, ki jo je podal urad v odločbi, je povsem nesprejemljiva. Bistvo pomenske analize je v tem, da se ugotovi, ali ima določena beseda nek konkreten oziroma ''realen'' pomen ali ga nima. Če bi pomensko analizo izvajali na podlagi ''možnih'' asociacij povprečnega potrošnika, bi lahko imela vsaka fantazijska beseda pomen oziroma več pomenov. Dejstvo namreč je, da si vsak povprečen potrošnik poizkuša nepoznane besede ali besede brez pomena vtisniti v spomin na podlagi lastnih asociacij. Če bi vsaki taki besedi dali pomen kar na podlagi asociacije, bi fantazijske besede izgubile svoje bistvo, t. j. biti beseda brez pomena. Pomen torej ne more prispevati k razlikovanju. Zaradi tega sta vizualna in fonetična analiza še toliko bolj relevantni, iz le-teh pa izhaja, da sta si znamki zamenljivo podobni. Obe znamki tudi pokrivata identično blago v razredu 05. Tožnikova znamka pokriva farmacevtske proizvode, medtem ko izpodbijana znamka pokriva farmacevtske pripravke za humano rabo. Tega dejstva pa urad pri ocenjevanju verjetnosti zamenjave ali povezovanju ni upošteval in s tem kršil določbo materialnega prava. Presoja podobnosti znakov ni neodvisna od presoje podobnosti/enakosti blaga oziroma storitev. Obe presoji sta medsebojno povezani, saj je verjetnost povezovanja oziroma zmede pri enakih izdelkih precej večja, kot pri oddaljeno podobnih izdelkih. Zato je treba presojo podobnosti znakov pri enakih izdelkih opraviti strožje. S tem, ko je organ opustil presojo enakosti oziroma podobnosti blaga je očitno neustrezno opravil tudi preizkus podobnosti znakov. Glede na to, da so izdelki, ki jih pokriva izpodbijana znamka, identični tem, ki jih pokrivajo predhodne znamke, je jasno, da bi moral organ strožje presojati podobnost med znaki. Ker tega ni storil, oziroma ker sploh ni pravilno presojal po tem pravnem standardu, je bila posledično njegova odločitev napačna in v nasprotju z določbo točke b 44. člena ZIL-1 in svojo lastno prakso. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odpravi odločbo in zavrne registracijo znamke, oziroma podrejeno, da odpravi odločbo in vrne zadevo v ponovno odločanje organu, ter naloži toženki povrnitev stroškov tega postopka po odmeri sodišča, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o stroških do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

Stranka z interesom A. je v odgovoru na tožbo navedla, da je končnica IX zelo pogosta končnica za proizvode v razredu 05, torej zdravila in nima fantazijskega učinka. Ta končnica je zaradi pogoste rabe postala opisna za proizvode v tem razredu in nima razlikovalnega značaja ter nad njo nihče ne more imeti monopola. Številne pa so tudi znamke, ki se začnejo na črko P in končajo na končnico IX. Ker gre za relativno kratke znamke, je razlika v 2 črkah velika in zelo razlikovalna. Znamki imata dva zloga, vendar sta oba različna, skupnega pa nimata niti začetka besede, niti končnice. Tudi fonetična analiza tožnika ni točna. Znamka PRAMIX se izgovori drugače kot znamka PLAVIX, različna je tako celota, kot tudi posamezni zlogi znamk. Zelo opazna je tudi črka R v znamki stranke z interesom, saj se ta črka izgovori na poseben način. Navedla je še, da je sicer res, da nobene izmed znamk ni v slovarju slovenskega knjižnega jezika, vendar pa to ne pomeni, da ne vsebujeta pomena oziroma nanj namigujeta ali spominjata. Za presojo pomena je bistveno dojemanje povprečnega potrošnika in ne oseb, ki se profesionalno ukvarjajo s področjem prava znamk, zaradi česar je presoja te podobnosti v izpodbijani odločbi pravilna. Res je tudi, da organ ni primerjal posameznih razredov med seboj, saj je že pri primerjavi znakov ugotovil, da si nista podobna, je pa to presojo opravil tudi na podlagi tega, kar znaka pokrivata. Iz tega je napravil pravilen sklep, da je zaradi pokrivanja proizvodov v razredu 05 dovoljena med znakoma večja mera podobnosti. Glede na zakonska pooblastila in ustaljeno prakso pa ni dolžan primerjati posameznega blaga med seboj, če predhodno ugotovi, da ni izpolnjen kriterij podobnosti znakov. Stranka z interesom je zato predlagala zavrnitev tožbe.

Toženka je v odgovoru na tožbo povzela potek dosedanjega postopka, vztrajala pri razlogih izpodbijane odločbe in dodatno še navedla, da se podobnost besednih znakov ne ocenjuje zgolj na podlagi preštevanja enakih črk. Tudi če gre za vizualni vidik, ne gre spregledati dejstva, da besedo, zapisano z običajnimi črkami, potrošnik hkrati prebere, torej prevede vizualne kode – črke v besedo in istočasno dojame njeno vsebino oziroma pomen. Oba procesa dojemanja sta neločljivo povezana, zato povsem mehanična primerjava golih črk, ki predstavljajo besedno znamko, ne more biti ustrezna. Četudi pa se opravi primerjava le črkovnih znakov, pa si znaka nista zamenljivo podobna. Glede fonetične analize je povzela razloge iz odločbe. V zvezi s pomensko analizo pa je še dodala, da so fantazijske znamke, ki si jih lažje zapomnimo, ravno tiste, ki jih sestavljajo besede, ki jih sicer ne najdemo v nobenem slovarju, niti ne v vsakdanjem besednjaku, a so sestavljene iz znanih pojmov v povsem nove besede ali predstavljajo besedno igro, ki bo v potrošniku vzbudil določeno, mnogokrat predvideno asociacijo, potrošnik pa lahko v njej najde tudi nov pomen. Stališče, da ob ugotovitvi, da si znaka nista podobna, blaga oziroma storitev ni treba primerjati, pa je potrdila tudi že sodna praksa. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Tožnik je v pripravljalnem spisu z dne 30. 9. 2008 še dodal, da je toženka vizualno analizo opravila na podlagi pomenske analize z obrazložitvijo, da sta le-ti med seboj neločljivo povezani, kar pa je popolnoma zgrešeno. Gre za tri ločene analize, pri čemer se vizualna analiza opravi na podlagi zunanjega izgleda primerjanih znakov. Oba znaka sta si torej vizualno zamenljivo podobna, zaradi česar je trditev toženke v odgovoru ''povsem mehanična primerjava golih črk, ki predstavljajo besedno znamko, ne more biti ustrezna'', v zvezi z vizualno analizo popolnoma zgrešena. Toženka tudi ni dovolj upoštevala dejstva, da sta znaka v prvem delu in zadnjem delu enaka. Splošno znano namreč je, da je prvi del besede na splošno najpomembnejši za potrošnikovo dojemanje besede, drugi najbolj pomemben del pa je njen konec. Ker sta si začetek in konec identična, zmeda ne more biti izključena. Navedbe o že registriranih znamkah z začetnico P in končnico IX pa so nerelevantne, saj nobena izmed znamk ni vizualno, fonetično ter pomensko v takšni meri podobna predhodni znamki, da bi lahko povzročila zmedo. V ostalem je vztrajal pri svojih navedbah v tožbi.

Stranka z interesom je v odgovoru z dne 11. 10. 2008 še dodala, da je bila analiza opravljena po vsakem kriteriju posebej. Stališče, da so kriteriji med seboj neodvisni, pa tudi ni pravilno, saj znamko potrošniki dojemajo kot celoto in je ne razčlenjujejo. Različni kriteriji primerjave so le v pomoč tistemu, ki presoja podobnost, so pa tudi med seboj prepleteni in odvisni drug od drugega. Edino merodajen pa je končni rezultat analize. Tudi stališče, da na presojo podobnosti dveh konkretnih znamk obstoj drugih konkretnih znamk ne vpliva, ni pravilno, saj je bilo preseženo tudi s sodbo Evropskega sodišča, št. C-39/97, točka 24, ki določa, da bolj kot je znamka razlikovalna, bolj se morajo mlajše znamke od nje razlikovati, ter obratno. Zato je treba ugotoviti, kakšno je okolje, v katerem se dve konkretni primerjani znamka nahajata, torej, predvsem koliko je podobnih znamk.

Tožnik je v pripravljalnem spisu z dne 4. 11. 2008 še dodal, da se je organ postavil na stališče, da si primerjana znaka vizualno nista podobna, ker sta zloga primerjanih besed različna (fonetična analiza). Zanimivo je tudi, da organ pri vizualni analizi govori o upoštevanju celote primerjanih znakov oziroma o celostnem vtisu, a hkrati svojo odločitev utemelji zgolj na podlagi fonetične primerjave osrednjega dela obseg znakov. Iz sodbe Sodišča Evropskih skupnosti, št. C-39/97 z dne 29. 9. 1998, pa nikjer ne izhaja, da bi že registrirane znamke vplivale na presojo podobnosti znakov v nekem konkretnem primeru. Izrek te sodbe pa je zgolj v korist tožnika, saj bi se morala mlajša znamka PRAMIX od znamke PLAVIX še toliko bolj razlikovati glede na to sodbo.

Stranka z interesom je v odgovoru z dne 18. 11. 2008 še dodala, da je treba pred primerjavo znamke umestiti v prostor, v katerem živijo in sicer tako pravni, kot dejanski, saj ni vseeno, ali se neka beseda, znak, pojem uporablja vsakodnevno ali pa je nekaj posebnega in unikatnega. Znamka PLAVIX ni nekaj posebnega, temveč gre za skupek črk in črkovnih kombinacij, ki so na področju farmacije nekaj pogostega in običajnega. Nenazadnje pa gre za pokrivanje farmacevtskih proizvodov, do katerih se pride navadno preko zdravnika, ki zdravilo predpiše, le-ta pa se še preveri pri prodajalcu v lekarni.

Tožnik je v pripravljalnem spisu z dne 2. 12. 2008 še dodal, da zmota ali zmeda ni izključena pri nobeni skupini potrošnikov, poleg tega pa ne drži, da se farmacevtski izdelki prodajajo samo v lekarnah, ampak tudi v navadnih prodajalnah (npr.: DM, Mercator, spletna trgovina). Stranka z interesom pa tudi ne more vedeti, ali bo farmacevtski izdelek prodajan preko lekarn in zdravnikov, ali pa bo po novem Zakonu o zdravilih lahko prodajan v običajnih prodajalnah.

Stranka z interesom je v odgovoru z dne 20. 12. 2008 še dodala, da so znamke, ki pokrivajo proizvode v razredu 05 – zdravila, bolj faktografske narave, skoraj bolj naključen skupek črk kot pa neka beseda, ki bi si jo potrošnik lahko zapomnil, zato so potrošniki navajeni težkih znamk (AMOKSIKLAV, VIROLEX,...) in so pri rokovanju z njimi bolj pozorni in natančni. Lokacija prodaje pa tudi ni pomembna, saj nikakor ni možno trditi, da so potrošniki do farmacevtskih proizvodov tako ravnodušni, da jih bodo kupovali kot kruh.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali so podani zavrnilni razlogi po točki b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 (Uradni list RS, št. 51/06 - UPB). Glede na točko b) se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.

Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da si znak znamke tožnika ''PLAVIX'' in znak, za katerega se zahteva varstvo ''PRAMIX'' (pri obeh znakih gre za besedna znaka), nista enaka, po mnenju tožnika pa sta si podobna. Podobni so si znaki, ki jih med seboj ni mogoče razlikovati na podlagi bistvenih elementov razlikovanja. Pri oceni podobnosti konkurirajočih znakov je treba izhajati iz tega, kako povprečen potrošnik dojema oziroma bi dojemal znak kot celoto. Različnost znakov zato ne pomeni, da se morajo znaki razlikovati prav v vsakem posameznem elementu. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ znaka primerjal kot celoti, pri čemer je upošteval vse njune elemente, podal podroben opis videza obeh znakov in tudi pojasnil, zakaj sta različna. Sodišče se ne more strinjati s tožnikom, da je upravni organ napačno presodil vizualno podobnost znakov zaradi skupnega števila enakih črk na istem mestu, enakega začetka in konca, zlasti ob upoštevanju, da konec besed v obeh znakih vsebuje črko – X, kar je vse res, vendar pa sta osrednja dela obeh besed različna (RAM : LAV), prav tako sta vizualno različna oba zloga, iz katerih sta sestavljena oba znaka, črke R, M, L in V pa tudi niso manj razločne, zlasti ob upoštevanju, da gre za relativno krajši besedi. Upravni organ je tudi pravilno ugotovil razlikovanje glede na fonetični vidik znakov ob nedvomno različnih izgovornih zlogih, zlasti glede na vsebovano črko R v ugovarjanemu znaku, ki je glede na njeno izgovorjavo zelo distinktivna in zato sodišče ne more slediti tožnikovemu ugovoru o zvočni podobnosti črk L in R, V in M. Vse štiri črke sicer res glede na pomensko razločevalne glasovne enote sodijo med zvočnike, vendar pa je črka M nosnik, črki R in L sta jezičnika, črka V pa je drsnik oziroma natančneje prvi ustničnik, iz česar sledi, da se vsaka od teh črk različno fonetično tvori in imajo zato posledično različno zvočno sliko (vir Slovenski pravopis, Založba ZRC, 2001). V zvezi s pomenskim vidikom obeh znamk pa se sodišče tudi strinja z organom ob sicer med strankama nesporni primarni ugotovitvi, da gre za fantazijska znaka, ki pa po mnenju organa lahko vzbujata različni asociaciji, kar privede do njune razlikovalnosti z vsebinskega stališča, kar organ podrobneje tudi obrazloži. Sodišče se strinja s tožnikom, da si lahko vsak potrošnik neznano ali brezpomensko besedo zapomni na podlagi svojih lastnih asociacij, za katere ni nujno, da ustrezajo razlogovanju organa v izpodbijani odločbi, vendar pa gre za – kot je pojasnil tudi sam organ – le eno izmed možnih asociacij za pomnenje znaka ''PRAMIX'' in znaka ''PLAVIX'', ki pa je tudi po mnenju sodišča med bolj verjetnimi. Sodišče pa tudi ne more slediti tožnikovemu ugovoru, da je organ opravil vizualno analizo na podlagi pomenske analize oziroma fonetične primerjave osrednjega dela znakov, saj to iz odločbe ne izhaja. Ob opravljeni vizualni analizi obeh znakov (ki je vsebovala tudi izčrpno črkovno analizo) je organ – glede na to, da gre za besedna znaka – tudi po mnenju sodišča pravilno še dodal, da besednega znaka povprečni potrošnik ne dojema zgolj glede na njegove vizualne elemente (glede na črke, ki besedo sestavljajo), kot to npr.: pri znakih, ki vsebujejo slikovne ali grafične elemente, temveč ga praviloma prebere, poveže z morebitnim pomenom in zvenom besede. Sodišče pa se tudi v celoti strinja z razlogi organa o posebnih okoliščinah pri trženju zdravil in povečani pozornosti povprečnega potrošnika, pri čemer pa še dodaja, da ne glede na možno prodajo zdravil ne samo v lekarnah, temveč tudi v prodajalnah in po medmrežju (za takšen način prodaje pa morajo biti izpolnjeni posebni pogoji po Zakonu o zdravilih, ni pa tudi možen za vsa zdravila za humano rabo), to nikakor ne pomeni zmanjšanja povečane pozornosti povprečnega potrošnika pri njihovem nakupu. Zaključek upravnega organa o nepodobnosti znakov tako izhaja iz celovite presoje, v okviru katere je organ opravil analizo z vizualnega, fonetičnega in pomenskega vidika, in je tožnik s svojimi ugovori po oceni sodišča ni mogel izpodbiti. Sodišče pa še dodaja, da z odločitvijo upravni organ tudi ni kršil postavljenega pravila iz sodbe ES, št. C-39/97 z dne 29. 9. 1998, po katerem sta podobnost med znamkama in podobnost blaga in storitev odvisna kriterija, pri čemer se nizka stopnja podobnosti med blagom lahko kompenzira z visoko stopnjo podobnosti med znamkama, kar pomeni, da je treba registracijo neke znamke zavrniti, navkljub zelo majhni podobnosti med blagom ob zelo podobnih znamkah in zelo razlikovalni prejšnji znamki, saj je upošteval ugotovljeno različnost znakov, neobstoj posebnih razlikovalnih elementov prejšnje znamke in okoliščine na trgu, povezane z blagom, zaščitenim s primerjanima znakoma.

Sodišče pa tudi ne more slediti trditvi tožnika, da bi moral upravni organ upoštevati tudi enakost oziroma podobnost blaga. Med strankama ni sporno, da v obravnavanem primeru ugovarjani znak in znak tožnika ščitita enako oziroma podobno blago (razred 05 po NK), vendar pa morata biti glede na zgoraj citirano določbo točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 za preprečitev registracije znamke hkrati izpolnjena dva pogoja: podobnost oziroma enakost prijavljenega znaka in znaka registrirane znamke ter podobnost oziroma enakost blaga in storitev, na katere se prijavljeni znak in registrirana znamka nanaša. Ob ugotovitvi, da si znaka nista podobna, je tako primerjava blaga brezpredmetna, zaradi česar tožnik ne more uspeti z ugovorom o materialnopravno napačni opustitvi presoje organa enakosti oziroma podobnosti blaga in posledično neustreznem preizkusu podobnosti znakov.

Ker pa si znaka nista podobna, ne more priti tudi do verjetnosti zmede v javnosti in verjetnosti povezovanja s prejšnjo znamko (točka b). Zakon nastanek navedenih posledic iz točke b) namreč veže zgolj na primere, ko so si znaki med seboj zamenljivo podobni, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Stroškovni zahtevek tožnika je sodišče zavrnilo na podlagi določbe 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.