Jedro

Sodišče se lahko za krajevno nepristojno izreče le v določenih fazah postopka (v skladu s tretjim odstavkom 36. člena ZKP le do pravnomočnosti obtožnice). Stvarna pristojnost pa po drugi strani uživa višjo stopnjo varstva in mora nanjo sodišče po uradni dolžnosti paziti ves čas postopka. Izjemoma se zaradi razlogov procesne ekonomičnosti stvarna pristojnost ustali, če okrožno sodišče (kot bolj usposobljeno) med glavno obravnavo ugotovi, da je za sojenje pristojno okrajno sodišče, saj takrat okrožno sodišče samo nadaljuje postopek. V obravnavanem primeru se bi torej stvarna pristojnost ustalila šele z začetkom glavne obravnave, torej ko bi sodeči/razpravljajoči senat okrožnega sodišča pričel prvi narok glavne obravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v obravnavani zadevi (točka I izreka) ter da se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi Okrajnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (točka II izreka).

2. Zoper sklep pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja vlagajo obdolženčevi zagovorniki. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožniki oporekajo zaključku zunajobravnavnega senata sodišča prve stopnje, da se obtožnica v obravnavani zadevi še ni vročala in je zato predlog predsednika senata glede nepristojnosti pravočasen. Navajajo, da bi moral predsednik senata obtožnico, če je menil, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje v zadevi, vrniti državnemu tožilcu v popravo, skladno z drugim odstavkom 270. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 4. točko prvega odstavka 269. člena ZKP.

5. Takšnemu pritožbenemu stališču ni mogoče pritrditi. Možnost vračanja obtožnice v popravo po drugem odstavku 270. člena ZKP je predvidena v primeru formalnih pomanjkljivosti obtožnice, denimo če obtožnica ne vsebuje označbe sodišča (4. točka prvega odstavka 269. člena ZKP), ne pa tudi, kadar je obtožnica vložena pri nepristojnem sodišču. Sicer zakon dopušča, da sodnik posameznik okrajnega sodišča, ko prejme obtožni predlog pa ugotovi, da je za zadevo stvarno pristojno okrožno sodišče, vrne obtožni predlog državnemu tožilcu. Vendar je takšna rešitev mogoča zato, ker gre pravzaprav za napačno vlogo – obtožni predlog namesto obtožnice, pri čemer različni vlogi predvidevata tudi povsem drugačen postopek (Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 88 – v nadaljevanju: Horvat). V nasprotnem primeru, ko je obtožnica vložena pri okrožnem sodišču, pa je v zadevi stvarno pristojno okrajno sodišče, pa takšno postopanje ni predvideno.

6. Prav tako ne drži, da naj bi bila v predmetni zadevi obtožnica že vročena. Kot namreč navaja tudi pritožnik je bila obrambi vročena obtožnica z 29. 4. 2019, ki pa je bila na podlagi ugovora v relevantnem delu razveljavljena s sklepom sodišča prve stopnje s 5. 9. 2019 in vrnjena državnemu tožilcu, da naj zahteva opravo preiskave. Po opravljeni preiskavi je bila 31. 8. 2021 vložena nova obtožnica Kt/2793/2019 s 27. 8. 2021, ki pa se nasprotni stranki še ni vročala, kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje.

7. Sicer pa za obravnavano zadevo morebitno vročanje obtožnice niti ni relevantno. Kot utemeljeno izpostavlja pritožba, se je namreč Okrožno sodišče v Ljubljani izreklo za stvarno (in ne krajevno) nepristojno. Sodišče se lahko za krajevno nepristojno izreče le v določenih fazah postopka (v skladu s tretjim odstavkom 36. člena ZKP le do pravnomočnosti obtožnice). Stvarna pristojnost pa po drugi strani uživa višjo stopnjo varstva in mora nanjo sodišče po uradni dolžnosti paziti ves čas postopka (Horvat, str. 86). Kršitev stvarne pristojnosti zato predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Izjemoma se zaradi razlogov procesne ekonomičnosti stvarna pristojnost ustali, če okrožno sodišče (kot bolj usposobljeno) med glavno obravnavo ugotovi, da je za sojenje pristojno okrajno sodišče, saj takrat okrožno sodišče samo nadaljuje postopek (Horvat, str. 87). V obravnavanem primeru se bi stvarna pristojnost ustalila šele z začetkom glavne obravnave, torej ko bi sodeči/razpravljajoči senat okrožnega sodišča pričel prvi narok glavne obravnave. Ker je obravnavana zadeva šele v fazi vložitve obtožnice (ki niti še ni bila vročena strankam) in se, kot ugotavlja pritožbeno sodišče z vpogledom v spis, brez dvoma glavna obravnava še ni začela, je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da je predlog predsednika senata s 13. 9. 2021 pravočasen.

8. Pritožniki nazadnje nasprotujejo tudi ugotovitvi iz 5. točke izpodbijanega sklepa, da je za obravnavano kaznivo dejanje predpisana zaporna kazen treh mesecev do treh let. Navajajo, da trenutno veljavni zakon za kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 229. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) predpisuje kazen zapora od treh mesecev do petih let in je tako za sojenje pristojno Okrožno sodišče. 9. Pritožbeno sodišče tudi te pritožbene trditve zavrača kot očitno neutemeljene. Po določbi 7. člena KZ-1 se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, če pa se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni, se uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Nikakor pa ni možna uporaba dveh zakonov oziroma kombinacija določb prejšnjega in kasnejšega zakona (Šošić M. v: Šepec M. _et al._, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 157). Ker naj bi obtoženec očitano kaznivo dejanje izvršil v obdobju med 1. 4. in 28. 11. 2011, časovno veljaven zakon v obravnavanem primeru predstavlja KZ-1A, ki je, kot je pravilno povzeto v izpodbijanem sklepu, za obravnavno kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 229. člena predpisoval kazen od treh mesecev do treh let zapora. Novejši KZ-1 pa predpisuje višjo kazen od treh mesecev do petih let in tako ni mogoče trditi, da bi bil milejši (glej tudi sodbo VSM IV Kp 32087/2016 s 17. 4. 2018). Ker po 2. točki prvega odstavka 25. člena ZKP o kaznivih dejanjih, za katera je kot kazen predpisana denarna kazen ali kazen zapora do treh let, sodi sodnik posameznik pri okrajnem sodišču, je tako sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da okrožno sodišče ni pristojno za sojenje v obravnavani zadevi.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.