Jedro

Po 65. čl. ZZZDR sme vsak zakonec zahtevati razvezo zakonske zveze, če je ta iz kateregakoli vzroka postala nevzdržna. Čeprav je torej toženka menila in vztrajala, da ni pogojev za razvezo in ne sprejema tožnikovih razlogov za nevzdržnost zakonske zveze, je za nevzdržnost zakonske zveze dovolj, da jo kot tako subjektivno doživlja tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, katero sta sklenila 28.8.1982 v P. in ki je v poročni matični knjigi za ta kraj vpisana pod zaporedno št. 239 za leto 1982. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo se pritožuje toženka po pooblaščencu zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navodila pritožbenega sodišča in je v ponovnem postopku ponovno odločilo o razvezi zakonske zveze na podlagi pomanjkljive tožbe, ob tem pa se sklicevalo na to, da gre za laično tožbo. Sodišče prve stopnje bi moralo ne glede na dejstvo laično vložene tožbe tožnika pozvati na dopolnitev tožbe oz. v skladu z načelom procesnega vodstva, storiti vse, kar je potrebno, da se navedena pomanjkljivost odpravi. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo in je odločilo o tožbi, ki je vsebovala zgolj zahtevo, da naj se zakonska zveza razveže, brez kakršnihkoli navedb, na katere se ta zahteva opira, je kršilo določbe pravdnega postopka. Toženka se tudi ne strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, ki je odločilo, da je podan razlog nevzdržnosti po 65. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Prvostopenjska odločitev, da je podan razlog nevzdržnosti zakonske zveze, ni pravilna. Tožnik je v tožbi zgolj zahteval, da se zakonska zveza razveže, brez da bi navedel razlog nevzdržnosti, kaj šele ga utemeljil. Sodišče je zgolj na podlagi njegove zahteve odločilo, da se zakonska zveza razveže. Toženka je sicer seznanjena s sodno prakso na tem področju, vendar meni, da zgolj podana zahteva za razvezo še ne more biti zadostna, da se zakonska zveza razveže. Zato je odločitev sodišča, da razveže zakonsko zvezo le na podlagi zahteve tožnika, nepravilna. Zato je sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Toženec je v vlogah (list. 31,37 spisa) navajal, da je zakonska zveza zanj postala nevzdržna in poudarjal, da že od septembra 2005 s toženko ne živita več skupaj in pri razvezi vztrajal. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, tožnik ni sprejel toženkinih trditev, da je bil njun zakon idealen in je trdil, da se kot človeka ne ujemata karakterno niti v življenjskih ciljih, kar vse je doživljal kot takšno notranjo stisko, da je sprožil razvezni postopek. Da se je za ta korak odločil sedaj in ne že prej, je pojasnil, da je počakal na polnoletnost hčerke, za katero pričakuje, da bo njegovo odločitev sedaj lažje razumela. Na glavni obravnavi 12.5.2006 (list. 39 spisa) pa je toženka izjavila, da ne sprejema tožnikove razlage nevzdržnosti, saj so njun zakon občudovali vsi, tudi prijatelji in do zadnjega trenutka skupnega življenja je bil kar v redu. Od vložitve tožbe dalje pa se je toženec od družine odtujil, ignoriral je druženje in pogovor z družino, obnašal se je kot tujec. Vse to si razlaga le z dejstvom obstoja ljubice v njegovem življenju. Zato pritožbeni očitek, da tožnik ni navedel in utemeljil razlogov nevzdržnosti zakonske zveze, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti v skladu z določbo 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti. Prav tako nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje. Po 65. čl. ZZZDR sme vsak zakonec zahtevati razvezo zakonske zveze, če je ta iz kateregakoli vzroka postala nevzdržna. Izhajajoč iz določbe 13. čl. ZZZDR zakonska zveza temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Čim vsi ti elementi zakonske zveze niso več vzajemno podani, torej na strani obeh partnerjev, je njena nevzdržnost le še posledica, četudi jo kot tako doživlja le eden od partnerjev. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka pravilno ocenilo, da je za tožnika postala zakonska zveza nevzdržna, kar je tožnik ob zaslišanju še dodatno utemeljil. Dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča pritožba ne izpodbija. Čeprav je torej toženka menila in vztrajala, da ni pogojev za razvezo in ne sprejema tožnikovih razlogov za nevzdržnost zakonske zveze, je za nevzdržnost zakonske zveze dovolj, da jo kot tako subjektivno doživlja tožnik. Zato na prvi stopnji ugotovljenega obstoja nevzdržnosti zakonske zveze ne more postaviti pod vprašaj, kolikor bi bilo mogoče vsaj smiselno razumeti pritožbo, da bi bilo po oceni toženke zakonsko zvezo mogoče ohraniti. Na to kaže, tudi za toženko nesporno dejstvo, da se je tožnik že septembra 2005 odselil, in da tožnik pri razvezi neomajno vztraja, kot je izpovedal ob zaslišanju. Sodišče prve stopnje je torej nedvomno ugotovilo nevzdržnost zakonske zveze na strani tožnika v smislu 65. čl. ZZZDR in je ob pravilni uporabi materialnega prava zakonsko zvezo pravdnih strank razvezalo. Zato tudi očitek napačne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).