Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pritrditi je treba pritožbeni navedbi, da terjatev tožeče stranke do tožene stranke ni zastarana, ker ne predstavlja terjatve iz 1. točke 1. odst. 378. čl. ZOR, torej terjatve dobavitelja za dobavo vode za potrebe gospodinjstva, za katero je predpisan enoletni zastaralni rok. Prvostopno sodišče je spregledalo ali zanemarilo odločilno dejstvo, da vtoževane terjatve ne uveljavlja dobavitelj, pač pa na podlagi sklenjene pogodbe o upravljanju tožeča stranka kot upravnik, ki (smiselno) zatrjuje, da ona poravna za več stanovanjsko hišo izstavljen račun za vodo, nato pa plačani znesek po dogovorjenem ključu razdeli med uporabnike stanovanj. Pravno gledano je zato treba pogodbeno razmerje med tožečo in toženo stranko, ki je podlaga obveznosti tožene stranke kot etažne lastnice, opredeliti kot pogodbo o naročilu po 749. čl. ZOR, samo terjatev tožeče stranke pa kot terjatev prevzemnika naročila po 759. čl. ZOR, za katero velja splošni zastaralni rok iz 371. člena ZOR.
Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka) razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi istega sodišča opr.št. I 97/01454 z dne 22.9.1997 v veljavi v 1. točki izreka za znesek 21.274,00 SIT, za zakonske zamudne obresti do 2.6.1997 v znesku 1.916,19 SIT, zakonske zamudne obresti od zneska 21.274,58 SIT za čas od 6.6.1997 do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 1.916,19 SIT za čas od 6.6.1997 do plačila in v 3.točki izreka za izvršilne stroške v znesku 11.225,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.7.1997 do plačila. V presežku pa je sodišče prve stopnje zgoraj citirani sklep razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Obenem je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženki plačati njene pravdne stroške v znesku 12.993,60 SIT. Zoper sodbo se zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi kršitve določb materialnega zakona pritožuje tožeča stranka. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni ter zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnica najprej nasprotuje uporabi določbe 378. člena ZOR, po katerem bi za terjatev v obravnavani zadevi veljal enoletni zastaralni rok. Terjatev namreč izvira iz pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, zato bi moralo sodišče upoštevati 3 letni zastaralni rok. Pritožnica nadalje nasprotuje odločitvi, da je toženka zavezana plačevati stroške le za 4.5 osebe. Pritožnica meni, da način obračunavanja in plačevanja stroškov določijo sami lastniki. Ker tožena stranka ni nikoli pridobila dovoljenja (soglasja) za drugačen način obračunavnja stroškov, je dolžna te plačevati po doslej veljavnem ključu. Podredno pa toženka ugovarja tudi obračunu porabljene vode, ki ga je sodišče opravilo na podlagi izstavljenih računov Komunale in 4,5 članov gospodinjstva. Za izračun je sodišče namreč upoštevalo priloženi pregled stanovanj in poslovnih prostorov z dne 26.10.1998, ki ga je tožeča stranka predložila v spis le zaradi pregleda kvadrature in ostalih podatkov, potrebnih za izračun solastniških deležev na večstanovanjski hiši. Predloženi pregled ne odraža dejanskega stanja glede števila oseb v stanovanjih za posamezne mesece vtoževanega obdobja. Ravno tako naj sodišče ne bi upoštevalo, da se z zmanjšanjem števila oseb poveča tudi vrednost porabe vode na osebo pri vseh ostalih komitentih. Po mnenju tožeče stranke pa je izračun popolnoma napačen, ravno tako pa ni mogoče najti načina, po katerem je sodišče izračunalo vrednost porabe vode za 4,5 oseb v skupnem znesku 21.274,58 SIT. Na pritožbo je odgovorila toženka. Med drugim izpostavlja, da števila članov ni mogoče vezati na upravljalsko pogodbo ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Pritožba je utemeljena. Pritrditi je treba pritožbeni navedbi, da terjatev tožeče stranke do tožene stranke ni zastarana, ker ne predstavlja terjatve iz 1. točke 1. odst. 378. čl. ZOR, torej terjatve dobavitelja za dobavo vode za potrebe gospodinjstva, za katero je predpisan enoletni zastaralni rok. Prvostopno sodišče je spregledalo ali zanemarilo odločilno dejstvo, da vtoževane terjatve ne uveljavlja dobavitelj, pač pa na podlagi sklenjene pogodbe o upravljanju tožeča stranka kot upravnik, ki (smiselno) zatrjuje, da ona poravna za več stanovanjsko hišo izstavljen račun za vodo, nato pa plačani znesek po dogovorjenem ključu razdelil med uporabnike stanovanj. Pravno gledano je zato treba pogodbeno razmerje med tožečo in toženo stranko, ki je podlaga obveznosti tožene stranke kot etažne lastnice, opredeliti kot pogodbo o naročilu po 749. čl. ZOR, samo terjatev tožeče stranke pa kot terjatev prevzemnika naročila po 759. čl. ZOR, za katero velja splošni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Na podlagi povedanega se izkaže pritožba v izpodbijanem delu - glede po sodišču ugotovljenih zastaranih terjatvah tožeče stranke - za utemeljeno, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in v tem delu sodbo razveljavilo ter jo - v tem obsegu - vrača prvostopnemu sodišču v novo sojenje (čl. 370 ZPP/77). V novem sojenju naj prvostopno sodišče - po predhodni ugotovitvi nespornih relevantnih dejstev ali izvedbi eventuelno spornih dejstev - ponovno pravilno materialno pravno odloči glede podanega ugovora zastaranja dela terjatve tožeče stranke. Kot bo razvidno iz nadaljevanja te odločbe, pritožbeno sodišče zaradi (v nadaljevanju te odločbe) razveljavljene odločitve glede višine obveznosti tožene stranke, tega dela izpodbijane sodbe ni moglo spremeniti. Pač pa je neutemeljena nadaljnja pritožbena navedba, ki gradi na stališču, da toženka nikoli ni pridobila soglasja za drugačen način obračunavanja stroškov ter je te dolžna plačevati po doslej veljavnem ključu, kar pomeni za 5 oseb. Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da je način (ključ), po katerem se stroški delijo in obračunavajo med stanovalci eno, dejstva, od katerih je uporaba teh meril (ključa) odvisna, pa drugo. Pritožbi je tako potrebno pritrditi v delu, ko pravi, da toženka ne more samovoljno spreminjati meril, glede katerih je bilo doseženo večinsko soglasje. Nima pa pritožba prav, ko zatrjuje, da bi morala toženka pridobiti soglasje za to, da bo število oseb, za katere se ji obračunava stroške, enako dejanskemu številu ali ne. Ne gre namreč za spreminjaje delilnega ključa, marveč za to, da toženka zatrjuje, da je v skladu z veljavnimi merili dolžna plačevati največ (takšno je stanje v pritožbenem postopku) za 4 osebe in pol. Navedeno pa ni odvisno od soglasja ostalih lastnikov, marveč od dejstva, koliko porabnikov vode je v stanovanju toženke. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede tega pa je prepričljiva in pritožbeno sodišče vanjo nima nobenih pomislekov, saj je tudi pritožba z ničemer ne omaje. Ob tem je potrebno dodati le še to, da toženka ni z ničemer zakrivila, da ji je tožeča stranka stroške obračunavala za pet oseb, saj je že v aktualnem obdobju zatrjevala, da je porabnikov dejansko manj. Naposled pa pritožba napada še sam izračun prisojenega zneska ter pravi, da ni mogoče najti načina, po katerem je sodišče izračunalo vrednosti porabe vode za 4,5 oseb v skupnem znesku 21.274,58 SIT. Tej pritožbeni navedbi pa je potrebno pritrditi, saj na podlagi razlogov izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti pravilnosti izračunanega zneska. Iz razlogov izhaja, da je sodišče upoštevalo, da je toženka dolžna plačevati za 4,5 osebe porabo vode ter nadalje kolikšni so zneski, ki jih potemtakem dolguje za posamezne mesece. Zaradi manjka razlogov pa miselnega toka sodišča ni mogoče zasledovati in zaradi tega tudi ni mogoče preizkusiti pravilnosti izpodbijane odločitve. Podana je torej bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP iz leta 1977, ki ga je bilo potrebno upoštevaje določbo 498. člena sedaj veljavnega ZPP še uporabiti v tem pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem delu sodbo iz tega razloga razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 369. čl. ZPP/77). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje navedeno kršitev odpravi, torej na razumljiv način pojasni, kako je izračunalo vrednost porabe vode za 4,5 oseb za celotno vtoževano obdobje.