Jedro

Posamični akt o razrešitvi, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, ne more biti akt, ki je le eden izmed nujnih pogojev oziroma faz v postopku razrešitve, ki pa se konča v kasnejši fazi postopka z dokončnim posamičnim aktom, ki ima ustrezen uvod, izrek, obrazložitev in pravni pouk.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožničino tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 17.7.2001, s katerim je bila po tožničini tožbeni navedbi razrešena s funkcije generalne direktorice tožene stranke.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, če zakon tako določa, lahko v upravnem sporu stranke izpodbijajo posamične akte o razrešitvah nosilcev javnih služb oziroma delavcev v javnih zavodih. Za obravnavani primer to možnost predvideva Zakon o gospodarskih javnih službah (ZGJS, Uradni list RS, št. 32/93 in 30/98 - ZZLPPO) v določbi 2. odstavka 22. člena. Ta možnost je v ZGJS predvidena, ker posamični akt o razrešitvi direktorja javnega zavoda namreč lahko pomeni (ne)dopusten posega v pravne interese, pravice ali obveznosti posameznika. Zato ima posameznik pravico do sodnega varstva (1. člena ZUS) oziroma ima možnost sprožiti upravni spor zaradi presoje zakonitosti akta o razrešitvi (1. odstavek 157. člena Ustave RS; določba 2. odstavka 1. člena v povezavi z določbo 2. odstavka 3. člena ZUS). Da pa je posamični akt o razrešitvi lahko predmet presoje v upravnem sporu, mora zadostiti temeljnemu kriteriju, ne le da gre za dokončen akt, zoper katerega ni pritožbe v upravnem postopku, ampak mora biti tak akt samostojen in dokončen tudi v tem smislu, da pravno veljavno odloči o pravnem interesu oziroma pravici stranke (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi U 491/95-2 z dne 23.11.1995). Posamični akt o razrešitvi, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, torej ne more biti akt, ki je le eden izmed nujnih pogojev oziroma faz v postopku razrešitve, ki pa se konča v kasnejši fazi postopka z dokončnim posamičnim aktom, ki ima ustrezen uvod, izrek, obrazložitev in pravni pouk.

Tožnica je tožbo nedvomno vložila zoper izglasovani sklep, ki ga je tožena stranka sprejela na 14. seji dne 17.7.2001. Vendar pa izpodbijani sklep še ni dokončno odločil o pravici oziroma pravnem interesu tožnice in v času sprejema tudi še ni imel pravne veljave, saj je bila njegova veljavnost pogojena s soglasjem Vlade Republike Slovenije, ki ga v času sprejema izpodbijanega sklepa še ni bilo. Vlada Republike Slovenije je dala soglasje k razrešitvi s sklepom dva dni po sprejemu izpodbijanega sklepa, to je dne 19.7.2001. S soglasjem Vlade Republike Slovenije so sicer lahko nastopile prve pravne posledice izpodbijanega sklepa, vendar pa ne tiste, ki so relevantne za tožničino pravno veljavno sprožitev upravnega spora. Posamični akt o razrešitvi direktorja javnega zavoda mora namreč imeti ustrezno obliko in vsebino, to pomeni, da mora imeti uvod, izrek, obrazložitev in pravni pouk, ker pomeni dokončno odločitev o pravici oziroma pravnem interesu stranke. Z vidika varstva pravic in pravnih interesov v upravnem sporu je torej dokončen posamični akt o razrešitvi sklep tožene stranke z dne 20.8.2001, ki ga je tožnica nesporno prejela (28.8.2001), kar je tudi potrdila tožena stranka z vlogo v upravnem sporu z dne 22.3.2004. Tožnica pa ni vložila tožbe zoper akt z dne 20.8.2001, ampak je tožbo vložila pred izdajo posamičnega akta, ki bi ga lahko izpodbijala v upravnem sporu. Tožbo je namreč vložila dne 1.8.2001 zoper sklep z dne 17.7.2001, v kombinaciji s soglasjem Vlade Republike Slovenije z dne 19.7.2001. Ker izpodbijani sklep z dne 17.7.2001, v kombinaciji s soglasjem Vlade Republike Slovenije z dne 19.7.2001, po mnenju sodišča prve stopnje ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo zavrglo.

Sodišče prve stopnje ni sledilo tožničinemu predlogu za razpis glavne obravnave, ker v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS presoja procesne predpostavke za vložitev tožbe ne pomeni, da je v zadevi sporno dejansko stanje in to velja tudi v konkretnem primeru. Zato razpis glavne obravnave ne bi mogel vplivati na pravilnost oziroma zakonitost odločitve (4. odstavek 72. člena ZUS).

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijani sklep meni, da je na podlagi določb Zakona o zavodih Delovno sodišče pristojno za odločanje o sporu glede veljavnosti statusno pravnega sklepa o razrešitvi direktorja, v konkretnem primeru o sporu glede sklepa upravnega odbora tožene stranke z dne 17.7.2001. Glede samega posamičnega akta, to je glede sklepa z dne 20.8.2001, pa bi za tak spor res bilo pristojno Upravno sodišče, vendar pa takšne tožbe nikoli ni vložila. Vložila je namreč tožbo zoper sklep upravnega odbora zavoda, to je tožene stranke, z dne 17.7.2001 in je že v tožbi navedla, da je na podlagi 2. odstavka 36. člena Zakona o zavodih za obravnavo te tožbe stvarno pristojno sodišče Delovno sodišče v Ljubljani. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrglo tožničino tožbo zoper navedeni sklep z dne 17.7.2001 (upravnega odbora tožene stranke), saj ta sklep, v kombinaciji s soglasjem Vlade Republike Slovenije z dne 19.7.2001, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje ima prav, da, z vidika varstva pravic in pravnih interesov v upravnem sporu, je dokončen posamični akt o razrešitvi tožnice sklep tožene stranke z dne 20.8.2001, ki ga je tožnica nesporno prejela dne 28.8.2001. Zoper ta akt pa tožnica, kot sama navaja v pritožbi zoper izpodbijani sklep, ni vložila tožbe, ampak je tožbo vložila pred izdajo posamičnega akta, ki bi ga lahko izpodbijala v upravnem sporu, to je 1.8.2001 zoper sklep z dne 17.7.2001, v kombinaciji s soglasjem Vlade Republike Slovenije z dne 19.7.2001. Tudi sicer tožnica v pritožbi navaja, da glede na to, da, zoper sklep z dne 20.8.2001 tožbo ni vložila, je očitno, da sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za odločanje v tem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.